Dnevnik žalovanja: 26. oktober 1977 – 15. september 1979

Roland Barthes

(prevod: Suzana Koncut)

Labirinti (2020) • esejistika

Roland Barthes (1915–1980) se je od sredine petdesetih let naprej uveljavljal kot čisti teoretik, čigar znanstvena strogost se je napajala iz marksizma, strukturalizma in lingvistike (zlasti v delih Elementi semiologije, Mitologije, Ničelna točka literature). A v Cameri lucidi (1980) je zapisal, da si je »od nekdaj želel utemeljevati svoja počutja, več o knjigi

Predstavitev knjige

Roland Barthes (1915–1980) se je od sredine petdesetih let naprej uveljavljal kot čisti teoretik, čigar znanstvena strogost se je napajala iz marksizma, strukturalizma in lingvistike (zlasti v delih Elementi semiologije, Mitologije, Ničelna točka literature). A v Cameri lucidi (1980) je zapisal, da si je »od nekdaj želel utemeljevati svoja počutja, ne zato, da bi jih upravičil; še manj, da bi prizorišče teksta napolnil s svojo individualnostjo; pač pa narobe, da bi to individualnost ponudil, jo dal na voljo znanosti o subjektu, katere ime me prav nič ne zanima, da le doseže […] tolikšno občost, da me ne bo reducirala ali strla«. V skladu s tem je šele v sedemdesetih letih (od del Cesarstvo znakov in Užitek v tekstu naprej) začel v čedalje bolj fragmentiranih besedilih postavljati v ospredje pišoči subjekt. Njegovo delo se je tako dokončno usmerilo v nenehno približevanje nemožni znanosti o enkratnem bitju, ki so ga zaznamovali številni diskurzi, sociološki, semiološki in psihoanalitični, ob tem pa tudi »nelagodje subjekta, ki omahuje med dvema govoricama, eno ekspresivno, drugo kritično«. V Dnevniku žalovanja, prej »hipotezi knjige« kakor dokončani knjigi (začel jo je pisati dan po materini smrti), se to omahovanje najradikalneje prevesi na stran ekspresivne govorice. Njeni vsakodnevni fragmenti poudarjajo radikalno singularnost izgube ljubljene osebe in diskontinuiteto žalovanja. To je mogoče zapopasti le bežno, po drobcih, enkrat pretresljivo prvoosebno, drugič prek aforističnega ovinka, predvsem pa z nizom vrzeli med trenutkom smrti in trenutkom, ko ta postane preteklost. Barthesovi fragmenti spominskega diskurza tako postavljajo tisti »spomenik«, s katerim je hotel onemogočiti zabrisanje spomina na svojo mater.

 

Izdelava: Pika vejica