Delo in dom

Primož Čučnik

Prišleki (2007) • poezija

  • Nagrada Prešernovega sklada

Čučnikovo temeljno pesniško pozicijo povzema verz: »od sebe dajem največ, kar lahko.« V vsakem delcu prostora in časa se ob dihu njegove govorice lahko odprejo labirinti. Sedanjost se pesniku vse bolj kaže kot neulovljiva minuta, »ko se je nekdo pojavil in brez hrupa odšel« – zato mora, da se ji več o knjigi

Jezik v ustih obesi oprano perilo.

Predstavitev knjige

Čučnikovo temeljno pesniško pozicijo povzema verz: »od sebe dajem največ, kar lahko.« V vsakem delcu prostora in časa se ob dihu njegove govorice lahko odprejo labirinti. Sedanjost se pesniku vse bolj kaže kot neulovljiva minuta, »ko se je nekdo pojavil in brez hrupa odšel« – zato mora, da se ji sploh lahko približa, tematizirati dolge časovne razpone, ki jih v tej knjigi ponazarjata glasova s starih fotografij. Ta pesniška govorica lahko vzame v svojo obdelavo katerikoli besedni material, na katerega pesnik naleti (»nekakšna igralnica / besed, ki so se sem ujele, / prej kot jih je kakšna misel potrla«) – od sporočila, ki ga najde s kulijem napisanega na robu bankovca (priznam, sam v nasprotju s Čučnikom v svoji vraževernosti tako sporočilo res prepišem na druge bankovce – a saj ga je prepisal tudi Čučnik: v knjigo) ali cikla sms-ov, ki mu jih pošlje nekdo, »blažen kot Dostojevski v času Besov«, pa do verzov Johna Ashberyja in Elizabeth Bishop. Pesnikovo delo s tem besednim materialom pa vzpostavlja vse bolj subtilne strukture, v katerih se mi zdi bistvena hkratna tematizacija različnih hitrosti časa. Če je bilo v Čučnikovih verzih prej več »rapsodičnosti«, je zdaj v njegovih najboljših pesmih vse več precizne konstrukcije, ki edina lahko ulovi vmesna stanja, ki jim je ta poezija zavezana: to je poezija prehodov in metamorfoz, poezija seizmografske senzibilnosti. Čučnik zapisuje tisto, kar se »dogaja neprenehoma« – a izkaže se, da so tisto, kar se dogaja neprenehoma, ravno prelomi, razbitja kontinuitete, rezi, vzniki praznine. Stalne so samo spremembe, na katere se ni mogoče navaditi. Zato Čučnika vse bolj zanimajo različne prekinitve v tokovih govoric – od prepada, ki se odpre v glasu napovedovalca, do napake na pravkar kupljenem ekranu. Resnična govorica je prav prekinjenje kontinuuma govorice; v Čučnikovem pisanju je vse pomembnejši postopek odvzemanja: »Od tebe morajo odpasti / vse mrtve črke«.

Treba je napisati in počakati, kaj se bo zgodilo. Treba je prebrati in počakati, kaj se bo zgodilo. Takoj ko sem prebral končno varianto te knjige, je zapadel prvi sneg te zime.
Miklavž Komelj, januarja 2007

Primož Čučnik

Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo in dom (2007) je leta 2008 dobila nagrado Prešernovega sklada, zbirka Kot dar (2010) pa Jenkovo nagrado za leto 2011. Njegova zadnja pesniška zbirka je Mikado (2012). V Novih pristopih je bila objavljena njegova knjiga esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu (2008). Iz poljščine in angleščine je prevedel številne avtorje, knjižno pa je (so)prevedel C. Miłosza, Mirona Białoszewskega, Piotra Sommerja, Marcina Świetlickega, Adama Wiedemanna, Eugenyusza Tkaczyszyna Dyckega in Johna Ashberyja, Franka O’Haro, Elizabeth Bishop). Je odgovorni urednik revije Literatura in ustanovitelj ter urednik založbe Šerpa. Sodeloval je na ploščku Košček hrupa in ščepec soli in je član skupine Čučnik Pepelnik Grom. Rojen je, živi in dela v Ljubljani.

Druge avtorjeve knjige