Delci dela

Jure Jakob

Prišleki (2013) • poezija

  • Festival Pranger

Začetek je preprost in čist. Kar je, prevzame. To je najboljši opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, šumenje mladega listja, vrt. Vračanje in odhajanje v pokrajino, kjer čas stoji ali se, bolje, ne zmeni za človeški čas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke naše negotovosti. več o knjigi

Rad delam,
kar je treba.

Iz kritike
  • Najbolj privlačno pri Jakobovih pesmih je ravno to, da jim avtor nekako dopusti, da se zgodijo same, tako naravno, kot bi jih pisala veter in dež v izmenjavi s poletno vročino in marčevskimi poganjki. Lucija Stepančič, Sodobnost

  • Poleg tega vmesni položaj govorcu omogoči pritegniti stvari v svoj pesniški svet ravno toliko, da zaživijo, medtem ko se sam nenehno umika, bralstvu pa prepušča opazovanje prizorov, iz katerih veje svojevrstna umirjenost, občutena kot poseben način biti v svetu. A opozoriti je treba – in to je ena od odlik te knjige –, da to ni sproščeno bivanje, ki se hočeš nočeš prepušča toku besed; je prej strah, da bo krhko ravnovesje med negibnostjo in gibljivostjo, ki je podlaga te umirjenosti, porušeno. Jelka Kernev Štrajn, Delo

Predstavitev knjige

Začetek je preprost in čist. Kar je, prevzame. To je najboljši opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, šumenje mladega listja, vrt. Vračanje in odhajanje v pokrajino, kjer čas stoji ali se, bolje, ne zmeni za človeški čas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke naše negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskušanje, pravi T. S. Eliot v Štirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvič. Pesmi kot puščice predirajo zrak in v čudovitih lokih padajo na tla. Poženejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temveč vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita ničesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokončnih odgovorov. Kraljestvo živali, rastlin in duhov je ves čas v pogonu, zato tu ne prideš do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je škatlica vžigalic. Žar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaležnosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec večjega dela, še vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskončno majhen božji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti uničenja, kljub krhkosti ne le našega, ampak vseh življenj, vsega živega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradižniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini približek ljubezni. Čaka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pišem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odličnih pesmih so druge besede odveč. Naj zapišem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljša knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem času. Verzi, ki so jasni, čisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, živali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorožujočih špranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi vzamejo svoj prostor, do slive na vzhodnem koncu vrta. Govorec/pesnik ne skriva svojih negotovosti, strahov, svoje (in lahko dodam, ob branju, naše) izgubljenosti sredi ponavljajočih se vsakodnevnih poti, ki se stekajo v eno samo, vedno krajšo pot do tiste neznane pokrajine, iz katere se potnik ne vrne. Angažma teh pesmi je v njihovi pristnosti. V njihovi polnosti. Ker so močne kot skala, kot sonce. Metafore so izvirne, dobre, podobe žive, prepričljive, verzi brez odvečnih besed, ritem čvrst, s hitrostjo človeškega koraka. Nimam dovolj pravih, presežnih besed, da bi knjigo opisala, kot si zasluži. Toda (če si spet sposodim verz ene od pesmi) dovolj je dosti manj: rada imam to knjigo, njene pokrajine. In tudi vi, ki se podajate na pot v to knjigo pesmi, boste lahko, ko boste prišli do zadnje strani, ponovili: Ko bomo šli od tod, bomo vzeli vrt s sabo.

Veronika Dintinjana

[purchase_link id=”49630″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Jure Jakob

Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in dveh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd). Za svoja dela je prejel naslednje nagrede: zlato ptico (2004), nagrado za obetavne mlade slovenske umetnike; kritiško sito (2016), nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta; in Rožančevo nagrado (2016), nagrado za najboljše esejistično delo preteklega leta. Živi in ustvarja v Savljah pri Ljubljani.

Druge avtorjeve knjige