Avtoportret brez zemljevida

Robi Simonišek

Prišleki (2008) • poezija

Avtoportret brez zemljevida, kako primeren naslov! Preprost v svoji očitnosti, razkrinkavajoč v svoji neposrednosti. Če želim ob njem reči, da zareže naravnost v središče, me nekaj ustavi in me opozori na to, da je glavna težava prav to središče: nekako vem, kje je, nosim ga v sebi, in vendar moram več o knjigi

Najbolj oddaljeno se je moralo približati, nasprotujoče se je moralo uskladiti, da si se lahko srečal s tistimi očmi.

Predstavitev knjige

Avtoportret brez zemljevida, kako primeren naslov! Preprost v svoji očitnosti, razkrinkavajoč v svoji neposrednosti. Če želim ob njem reči, da zareže naravnost v središče, me nekaj ustavi in me opozori na to, da je glavna težava prav to središče: nekako vem, kje je, nosim ga v sebi, in vendar moram najprej preščipniti obod in se k njemu šele povzpeti. Mogoče je treba prepotovati vse začrtane in namišljene poti od Ljubljanskega barja do ulic Berlina, pa čez Italijo do Združenih držav, mogoče je treba biti osamljen v Gradcu in zadovoljno sam na Bavarskem pa še kje, mogoče je treba potovati tudi skozi slike v galerijah, arhitekturne detajle ali s knjigami in skozi knjige. In zakaj, konec koncev, če ne zato, da bi se pesem, ki je dihala na mizi in se vrtela v krogu, nazadnje ustavila in se sesula v središče. S tem, da se na cilju sesujem vase, dobim dokaz o tem, da sem bil na poti in da obstajam, obstajam v svojem središču, kamor sem se sesul. A potovanja so ne nazadnje le zunanji okvir, saj se tudi pokrajine vraščajo čedalje bolj navznoter, kjer se pomešajo z najbolj osebnimi strahovi, dvomi in videzi: pokrajine so projekcija notranje dinamike.

Pesmi Simoniškove druge zbirke valujejo z dolgimi, pripovednimi verzi, ki imajo oporišče v žlahtnem občutenju narave in samote v vseh letnih časih. Te pesmi v trenutkih izjemnega miru in poglobljenosti počasi in mehko kot megla, hkrati pa natančno in ostro kot žarek, ki jo prereže, beležijo sledove dogodkov in v njih razbirajo svoje lastne poteze. Iz njih govori jaz, čigar zmaga je v načinu, kako vse zvesti na skupni imenovalec, torej v pesem, kjer je vse še ena točka na odsotnem zemljevidu. Dolgo in počasno gledanje navznoter in navzven postopoma povzroči, da se navidezna črta, ki jaz ločuje od gozdnega obronka, od plašne srne, lisice ali zlate barve poznopoletnih trav in jesenskih vinogradov, čedalje tanjša in tanjša, se pomika globlje v njegovo notranjost. Jaz v svojih dolgih, odprtih meditacijah svoj objekt motri tako dolgo, dokler ne stopi vanj, da ga potem gleda od znotraj, v sebi samem. Kar Simonišku v novi zbirki tako dobro uspeva, je prav približevanje tej skriti meji, ki jo spretno poskuša ujeti v počasnosti, s katero se premika narava. Pesnikovo oko je odprto, tišina v njem posluša; pripravljen je. Po svetu hodi, knjigo slik piše. Med mesti in pokrajinami drsi, v samoti slike razvija. Bolj ko je tih, bolj one govorijo.

Andrej Hočevar

Izdelava: Pika vejica