Kaj je v času, ko je umetna inteligenca prerasla človeka, življenje pa neločljivo vpeto v enormne digitalne arhive, sploh še – človeško? Groza ali ljubezen? V kratkih zgodbah Andreja Tomažina multinacionalke zaposlene dobesedno mečejo skozi okna, svobodna volja pa je le še evfemizem za podatkovno rudarjenje in nezmotljivo strojno napovedovanje posameznikovih odločitev. Anonimna tehnologija je akceleracionistični miselni zajeb brez meja. Življenje je popolnoma omreženo, po futurističnih mestih strašijo gnusni homunkuli, nočne more puščajo otipljive sledove po mehkih gozdnih tleh. Toda to ni domačijski slešer, tehnološki porno ali postsemantična fantazmagorija. To so drzne miselne pospešitve sistemskih procesov neokapitalizma, ki ustvarjajo nemogoče motnje in povezave, človeško tkivo združujejo s strojem, tkivo zgodovine in prihodnosti pa spajajo v nemogoče objekte, ki razkrivajo iztrebljevalske, kiberpankovske matrice sveta s podivjano voljo. Resnica je ne nazadnje zgolj vprašanje programske kode, literarne nagrade pa se podeljujejo najčistejšemu algoritmu za popoln zločin umora teksta.
