11

Miklavž Komelj

Prišleki (2018) • poezija

Živimo, ampak ne življenja. Nihče si ga ne lasti, ne pusti se instrumentalizirati. Zato Komeljev govorec v svoji značilni gesti ne zgolj poetičnega upora vzpostavlja razliko med življenjsko zgodbo in življenjem samim, pri čemer je človeškost tisto, kar predstavlja skrivnostni presežek vsote vseh delov. Komelj tudi v izrazito elegični pesniški knjigi 11 – enajst spevov, več o knjigi

Samo diamantni planet
defetišizira vse
diamante.
Ne uporaba diamantov
za rezanje. Četudi so vezi,
ki se jih da prerezati samo
z diamantom.
Četudi so vrezi,
ki se jih da narediti samo
z diamantom.
Četudi so verzi.

Iz kritike
  • [Zbirka] odpira neznansko svobodo neidentificiranja s svetom in njegovimi podmnožicami [… in je] samosvoj mejnik v Komeljevi liriki ter uporaben zemljevid po pesnikovi osebni, dostikrat nearhetipski simboliki. Luka Benedičič, Vrabec anarhist

  • Miklavž Komelj, eden najbolj plodovitih piscev na slovenskem literarnem zemljevidu, v svoji poetiki razgrajuje obstoječo realnost in med raznolikimi ustvarjalnimi izhodišči pred bralca prinaša nove spoznavne in igrive preizkušnje jezika. Aljaž Koprivnikar, MMC

Predstavitev knjige

Živimo, ampak ne življenja. Nihče si ga ne lasti, ne pusti se instrumentalizirati. Zato Komeljev govorec v svoji značilni gesti ne zgolj poetičnega upora vzpostavlja razliko med življenjsko zgodbo in življenjem samim, pri čemer je človeškost tisto, kar predstavlja skrivnostni presežek vsote vseh delov. Komelj tudi v izrazito elegični pesniški knjigi 11 – enajst spevov, v vsakem enajst enajstvrstičnic – udejanja značilno dialektiko upora, ki plast za plastjo vztrajno razkriva in razkrinkava svet kot niz zmotnih polarizacij, do katerih čuti krvavo odgovornost, da se jih trudi s pesniškim izrekanjem preseči. Namreč, šele ko je uničeno vse, kar se lahko uniči, se pokaže neuničljivo, ki je obenem najbolj krhko. Bolečina, ki jo tako močno čutiš, da ni več bolečina. In ko se Komeljeva poezija sprašuje o možnosti kakršnekoli alternative, razkriva dvom v vsakršno afirmativno razumevanje nekega onkraj, obenem pa njen glas – ki ga tokrat posaja tistemu, ki sam ne more (več) peti – seže, paradoksalno, natanko tja.

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica