Želim, da se bralec odloči sam

Bettina Wilpret (foto: Matej Pušnik)

Pogovor z Bettino Wilpert, gostjo festivala Literature sveta - Fabula

Silvija Žnidar

S festivalom Fabula smo letos med drugim dobili tudi prevod romana nemške avtorice Bettine Wilpert z naslovom Kar se nam ne dogaja, za katerega je dobila tudi številne nemške literarne nagrade. Roman obravnava aktualno, a še vedno tabuizirano problematiko posilstva, pri čemer spodbija različne stereotipe, tako o žrtvah spolnega nasilja kot o samih storilcih, prav tako pa problematizira pravni sistem in njegovo obravnavo definicije posilstva. Kot prikazuje zgodba Anne in Jonasa, lahko nasilneži postanejo tisti, ki so nam blizu – znanci in prijatelji – in ne zgolj neznanci v temi. Zgodba gradi svojo kompleksnost tudi na tem, da prikazuje posledice posilstva za žrtev in storilca ter slika odzive ljudi, ki so z njima povezani. Pri tem se oblikujejo različni narativi, različna mnenja o nasilnem dogodku, pri čemer se pripovedovalec distancira od sodbe. Kot pravi sama avtorica – mora bralec presoditi o dejanju sam. Z Bettino Wilpert smo se pogovarjali pred njenim branjem na festivalu Fabula, na osmi marec, mednarodni dan žensk.

Za svoj prvenec Kar se nam ne dogaja ste prejeli številne nemške literarne nagrade. Je to kakorkoli vplivalo na način, kako gledate nase kot na avtorico v literarnem polju? Ali občutite več odgovornosti za svoje prihodnje delo ali gre morda bolj za spodbudo?

Najprej je seveda zelo lepo dobiti nagrade, lepo je dobiti priznanje za svoje delo. Vsaka oseba si želi priznanja za svoje delo ali po drugi strani tudi za kakšne bolj osebne stvari. Lepo je vedeti, da je ljudem všeč, kar delaš. Seveda so ob tem dobrodošla tudi denarna sredstva, ki pridejo z nagrado. Sama zdaj čutim morda malce več pritiska, saj ljudje pričakujejo veliko od mojega drugega romana. Če bo ta na primer slabši, bodo ljudje razočarani. Hkrati pa se zavedam, da bodo zaradi mojih prejšnjih nagrad delo vseeno pripoznali. Tako morda ne bodo pozabili, da sem tu.

Nekje sem zasledila, da to v bistvu ni vaš prvi roman, saj ste pred tem v okviru literarne delavnice že napisali delo, za katero pa niste našli založnika. Je bilo po temi sorodno Kar se nam ne dogaja? Nameravate morda to delo izdati zdaj?

V Lepizigu sem študirala kreativno pisanje na Inštitutu za nemško književnost. Morda ste že slišali za Sašo Stanišića? Tudi on je tam študiral in zdelo se mi je zelo fino, da sem sama bila tam. S tem tekstom, ki sem ga takrat pisala, je bila precej drugačna situacija. Roman se je vrtel okoli dekleta s shizofrenijo, zato se je tudi samo besedilo veliko ukvarjalo z različnimi pripovednimi strategijami, perspektiva se je nenehno izmenjavala med prvo in tretjo osebo naracije. Zdi se mi, da je bilo to delo precej drugače od Kar se nam ne dogaja. Zame osebno je bilo sicer pomembno, da sem ta tekst dokončala, ne bom ga pa objavila. Veseli me, da so deli tega romana bili objavljeni, in da so to nekateri prebrali. Če tega namreč nihče ne bi prebral, bi bila žalostna. Vidim pa, zakaj za to knjigo nisem dobila založnikov, saj je bila zelo komplicirana. Založnik je dejal, da bi jo bilo težko prodati. Zdaj, ko pišem svoj tretji roman, pa se počutim, kot da se znova vračajo teme prvega romana, tudi sam stil tega dela, ki je zgoščen. 

V zahvali na koncu knjige ste omenili, da ste se med drugim udeležili tudi delavnice z Antje Ravić Strubel. Kako ste izkusili to sodelovanje?

Bila sem del te delavnice v Berlinu še z devetimi ali desetimi drugimi, ona je bila učiteljica za romanopisje. Mislim, da je zelo dobra učiteljica in pisateljica. Ker sem študirala kreativno pisanje v Leipzigu, mi je včasih težko delati v takšnih delavnicah z avtorji, ker te zgolj kritizirajo in ti povejo le, kako bi oni to naredili. Ampak to ni način, kako bi ti to rad naredil, kar tebe zanima. Ampak Strubel vidi v tekstu tisto, kar je najboljše zate, ne zanjo. Je zelo konstruktivna.

Kar se nam ne dogaja pripoveduje zgodbo o spolnem nasilju, o posilstvu. V tem kontekstu je zanimivo, kako je ta tema trenutno zelo odmevna, če pomislimo samo na #MeToo gibanje, hkrati pa se na neki individualni ravni še vedno čuti nelagodje, odpor do govora o tej temi, ki še ostaja do določene mere tabuizirana. Ste morda sami želeli s svojim romanom širiti zavest o takšnih problemih, osveščati, dati glas?

Ja, mislim, da je deloma to bil moj namen. Ko sem delo napisala, najprej nisem vedela, ali bo objavljeno. Se pravi, najprej sem ga napisala čisto zase, pomembno se mi je zdelo, da pišem o nasilju, da bi ga sama bolje razumela. Nato so pred dvema letoma roman objavili in vesela sem, da ljudje razpravljajo o spolnem nasilju – na primer po tem, ko so prebrali mojo knjigo ali na mojih javnih branjih. Takrat morda diskusije ne potekajo vselej o knjigi, ampak o sami temi. Mislim, da je pomembno, da se o tem razpravlja. Če o tem ne razmišljamo, se ne bo nič spremenilo.

Zgodba romana je napisana v retrospektivi, se pravi po tem, ko se je nasilno dejanje že zgodilo. Naracija ob tem poteka skozi tretjo osebo, skozi prizmo drugega, neudeleženega. Je bil to že od vsega začetka namen – da se poudari distanca, objektivnost?

Mislim, da je tekst vselej pametnejši od svojega avtorja. Ko sem se odločila, da bom pisala na tak način, nekaterih stvari morda nisem videla najbolje, so mi pa zato bolj jasne zdaj. Ko zdaj gledam na svoje delo, vidim, da poseduje to objektivnost. To perspektivo sem izbrala namenoma. V knjigo sem namreč želela vključiti različna mnenja, od žrtve in storilca do njunih prijateljev in družine. Najprej sem sicer razmišljala, da bi pripovedovala v prvi osebi, ampak mislim, da bi to bilo pretežko, saj bi morala spreminjati, prilagajati jezik za vsako osebo. To bi bilo težko napisati. Mogoče lahko to poskusim v svojem petem romanu, ne pa zdaj. Sama sem sicer velika oboževalka true crime zgodb, spremljam podkaste in serije na Netflixu. Hotela sem ustvariti lik outsiderja, ki bi nagovarjal vse. Pripovedovalec v zgodbi bi tako lahko bil kdorkoli, lahko bi bila novinarka, policistka, nekdo iz neke politične skupine in tako dalje. Zato sem namenoma ustvarjala iz te perspektive.

Zanimivo, da ste omenili svojo težavo z upodabljanjem glasov, naracij. Zdi se, da ste ravno pri Anni zadeli ta specifičen glas, ujeli jezik travme – kot da je jezik naracije usklajen z njenim mentalnim stanjem, z vsemi njenimi negotovostmi, strahovi, izgubami spomina in tako dalje. Verjetno ste opravili precej raziskav pred pisanjem?

Na srečo zgodba ni avtobiografska, oziroma ne poznam nikogar, ki bi doživel spolno nasilje. Veliko sem delala na raziskavah. Najprej sem preprosto raziskovala in pregledovala vse, kar je bilo s to temo povezano, gledala sem dokumentarce, serije, brala časopisne članke. Veliko je primerov, kot sta Assange in Polanski, o številnih lahko bereš. O perspektivah žrtev se lahko veliko naučiš z interneta in forumov, kjer ženske delijo in opisujejo svoje izkušnje. Še posebej sem preučevala neki primer, in sicer Emmo Sulkowicz, ki je ustvarila umetniško delo, performans Carry that Weight. Bila je študentka na univerzi Columbia v New Yorku, posilil jo je neki Nemec, ki je tam študiral. Sulkowicz je nato nosila vzmetnico naokoli po kampusu ter zahtevala, da storilec odide, da ga izključijo iz univerze: dokler tega ne bodo storili, bo nosila vzmetnico. Prišla je na naslovnico revije Times, objavila je tudi videoposnetek svojega posilstva, ki ga je bilo zelo težko gledati. A zame je bilo pomembno, da sem videla, kako se je zgodilo. Sama ideja za roman je prišla ravno v zvezi s tem. Članek se mi je zdel res slab, neumen. Avtor je pisal o tem, da je bila storilčeva mama feministka, zaradi česar naj on ne bi mogel zagrešiti tega dejanja. Ko sem prebrala ta članek, sem bila zelo besna, o članku sem razpravljala s prijatelji. In takrat sem prvič pomislila, zakaj ni še nihče napisal knjige na to temo. In dve leti pozneje sem jo napisala jaz. Pol leta raziskave, nato eno leto pisanja in še pol leta lekture.

Nekateri so mnenja, da narative posilstva še vedno »določajo«, usmerjajo moški. Na primer, še vedno veliko ljudi verjame, da je moški po krivem obtožen, da je ženska lagala, o čemer ste tudi sami pisali. Na ženski strani izpovedi je ogromno dvoma. 

Ja, na sploh je zanimivo, če gledaš na to tudi iz pravne perspektive, z vidika zakona. Če ti nekdo ukrade denarnico in boš to dejanje prijavil, ti na policiji nihče ne bo očital, da si si to izmislil. Največ dvoma je ravno v primerih posilstva. Ženskam se zelo hitro očita, da lažejo. 

Kot ste že omenili, je nasilni dogodek v vašem romanu podan skozi različne perspektive. Na eni strani imamo to she said/he said situacijo, na drugi imamo še mnenja drugih in vsak ima svoj pogled na dejanje. Kako si lahko to razlagamo? Gre za različne verzije resnice, za dejstvo, da je resnica nekje vmes ali da gre le za različne reakcije na resnico? 

Tega morda ne bi preveč poglobljeno komentirala, saj si želim, da se bralec odloči sam. Ja, želim, da razmišlja o tem, ali gre za različne verzije resnice, ali je morda zgolj ena. Moj namen je, da se bralec odloča sam, da se odloči, kaj bi storil sam, če bi sam bil v vlogi prijatelja Anne ali Jonasa. Rada pa bi poudarila, kar je zame res pomembno, in sicer, da samo posilstvo v knjigi zame ni nesporazum, čeprav morda obstajajo različne razlage resnice. Zame je jasno, kaj se je zgodilo. Vem, da mnogi gledajo na to drugače, a zame je to precej jasno.

Zdi se mi zelo dobro, kako ste upovedali razliko med tem, kaj pomeni biti žrtev posilstva in kako si nekateri predstavljajo, kakšna naj bi ta žrtev bila. Ustvarijo si sliko nekakšne »popolne žrtve«, ki je ranljiva, popolnoma nebogljena, predhodno »neomadeževana«. Ampak – v resničnosti so stvari mnogo kompleksnejše.

Ja, o tem sem prav tako veliko premišljevala. Raziskovala sem samo travmo, oziroma kako žrtve običajno reagirajo – ampak vsak reagira drugače. V knjigi se Anna seksualno zaplete z več moškimi. Potem sem začela razmišljati, ali ni morda to preveč, ali je preveč nenavadno, da to počne. Ampak potem sem si rekla, da bi Anna tako reagirala. Obstajajo ljudje, ki se tako odzovejo. Morala sem biti previdna, ko sem pisala, da nisem »odkljukala« vsega s seznama »popolne žrtve«. Svojo junakinjo vidim kot osebo, kot figuro v knjigi, ki jo opazujem v njenih reakcijah. 

V svoji knjigi pa ne predstavite le posledic nasilnega dejanja za žrtev, ampak tudi za storilca. Anna sama pove, da Jonas ni slab človek, le nekdo, ki je storil slabo dejanje – za katero bi seveda moral pravno odgovarjati, biti kaznovan. Vendarle pa se zdi, da v romanu zavračate popolno izolacijo in izobčenje za storilca. Menite, da je potrebna družbena rehabilitacija tako za žrtev kot za storilca?

Ja, mislim da. Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih. Po mojem mnenju je treba veliko razpravljati o posilstvu, pomembno se mi zdi, da žrtve prijavijo dejanje. A kot pišem v knjigi, ni zgolj ene rešitve. Zakon ima svoje omejitve, ne mora na primer določiti, kako reagiramo v družbi, kako se odzovemo na dejanja svojih prijateljev, družine. Mislim, da je pomembno, da ne izobčimo storilcev. Če žrtev noče biti v istem lokalu s storilcem, potem je zame popolnoma sprejemljivo, da on ne sme v ta prostor. Ni pa prav, da mu je prepovedan vstop v vsak prostor v mestu. Še vedno je človek, še vedno ima svoje pravice. Obstajajo zakoni, ki imajo svoje omejitve, a družba pri tem ne bi smela izvajati svoje pravice. Treba je biti previden, najti srednjo pot, da lahko žrtev počne stvari, ki jih želi početi, hkrati pa ob tem ne izločimo storilca iz vsakršnega kotička družabnega življenja. Dobro je, da se izvaja transformativna pravica, ki tudi rehabilitira storilca, ga vključuje v psihoterapije. Seveda to v teoriji zveni dobro, vendarle pa še obstaja problem, saj storilci še vedno ne priznajo, da so zakrivili kaznivo dejanje, ga zanikajo. Zato tudi pravim: več moramo govoriti o storilcih. Morajo občutiti, da lahko rečejo, »da, storil sem to in hočem se spremeniti«. Trenutno, v tej družbi to morda ni mogoče.

»Kultura posilstva« (rape culture) je izraz, ki ga uporabite v knjigi. Je to za vas eden izmed glavnih problemov, s katerimi se ukvarja feminizem, se pravi tudi v povezavi s toksično maskulinostjo in patriarhalno ideologijo? Morda celo v povezavi s celotno trenutno politično situacijo v Evropi in po svetu, kjer prihajajo na oblast radikalno desne stranke ter narašča sovraštvo do manjšin, žensk, ko se znova prevprašujejo naše pravice?

Da, mislim, da so te stvari povezane. Mislim, da so se nekatere stvari izboljšale, kot na primer z #MeToo gibanjem, ampak vseeno sem zdaj bolj »fatalistična«, kajti kot ste sami omenili, je prišlo do vzpona radikalnih strank, prihaja do rasističnih napadov. Na mejah Evrope se dogajajo grozne stvari. Vse to je povezano. Obstaja povezava med feminizmom in situacijami manjšin, sploh v zvezi z maskulino kulturo. Zato sem v knjigi tudi pisala o stereotipih: ženske se ne smejo oblačiti izzivalno, ne bi smele zvečer same hoditi domov. A jaz hočem svoj prostor, hočem hoditi sama ponoči. Ni pravično, da moramo biti me prikrajšane zaradi storilcev. Agresorji so tisti, ki se morajo spremeniti, oni morajo paziti na svoje interakcije z ljudmi. Nasilje se lahko kaže že v majhnih stvareh, skozi dominantnost, toksično maskulinost. Te stvari se kažejo že v načinu govora in obnašanja. 

Čeprav je v ospredju vašega romana spolno nasilje, pa v ozadju najdemo več različnih namigov na družbeno-politične situacije. Na primer ukrajinsko-ruska vojna, antisemitizem, pojav Legide, rasizma itd. Ste poskušali na neki način tudi komentirati širšo sodobno politično panoramo? Anna se sama na primer kritično razglaša za Antinemko.

Mislim, da nisem tega storila namerno. Sem pa zelo politična oseba in morda pride to čisto naravno. Zato mi je bilo morda lahko pisati to knjigo, ker to živim in pišem o tem, kar vem ter o ljudeh, ki jih poznam. To je realnost, ki je tudi politična, zato sem to vključila, ker je pomembno zame. V knjigi te stvari niso zato, ker bi se mi zdela to dobra ideja za interpretacijo, ampak se je preprosto zgodilo. Poznam sicer veliko ljudi, ki razmišljajo kot Anna, »antinemško«.

Bettina Wilpret (foto: Matej Pušnik)

Bettina Wilpert v Pritličju kot gostja festivala Fabula (foto: Matej Pušnik)

V nekem pogovoru ste izjavili, da vam je zelo blizu knjiga Medeja Kriste Wolf. Tudi ona je uporabljala različne perspektive za upodobitev katastrofalnega dogodka, oziroma dogodkov, pri čemer je bila ženska nepravično obravnavana. Mislite, da je literatura Kriste Wolf pustila odtis na vaši pisavi?

O neposrednem vplivu ne bi govorila. Je pa jezik Kriste Wolf zame zelo pomemben, blizu mi je njen ritem, njena zgoščena pisava. Mislim, da tako deluje intertekstualnost, kot pisateljica ne vključujem drugih vplivov namenoma. Morda je do neke mere vplivala name, ampak nikakor ne zavestno. Je pa sicer nekdo objavil članek, ki je raziskoval povezave med mojo knjigo in Medejo, torej najbrž neke korelacije obstajajo. Je pa Wolf verjetno vselej nekje v ozadju mojih misli.

Če sva že pri nemških pisateljicah, pred leti sem brala knjigo Orli in Angeli avtorice Juli Zeh in sem se ob vaši knjigi spomnila na nekatere njene aspekte. Namreč, obe pišeta o nezadostnosti zakona, ki ne ščiti žrtve, je nepopoln. Ste vi s svojo knjigo poskušali podatki kritiko pravnih postopkov, rigidinh zakonov, ki se tičejo posilstva?

Ja, imam to poglavje s policijo, ki očitno kritizira način ravnanja policistov. Tudi sam zaključek knjige priča o omejitvah zakona. V Nemčiji so zakon spremenili leta 2016, od takrat velja ne pomeni ne, pred tem je moralo biti vključeno tudi nasilje. V tem kontekstu je zanimiva na primer Švedska, kjer velja ja pomeni ja; a tudi v tem primeru potrebuješ dovolj dokazov, če greš pred sodišče. Kot sem rekla, mislim da je pomembno, da gredo žrtve na policijo, če to želijo, je pa za njih zelo težko o tem govoriti vedno znova in znova. Seveda je veliko stvari, ki jih lahko kritiziramo glede zakonodaje, ampak mislim, da ne bo nikoli popolne zakonske rešitve za primere posilstev. Morda pa bodo spremembe prišle s časom. Trenutno imamo veliko sodnikov, ki so starejši beli moški, ki so pogosto na strani storilcev, ampak morda bo prišlo v kakšnih petdesetih letih do sprememb in bodo sami sodniki drugačni. Ne pravim, da bodo to nujno ženske, tudi ženske morda nimajo nujno dobrega mnenja o žrtvah, ampak vseeno ostaja upanje za naslednjo generacijo, ki bo izboljšala stanje.

V Kaj se nam ne dogaja ste vključili veliko referenc iz vzhodnoevropske literature: srečamo imena kot, so Dostojevski, Andruhovič, Sorokin, Petrowskaja itd. Ste to uporabili bolj kot narativno sredstvo, za razvoj tenzij med liki (kot je razprava o šovinizmu med Anno in Jonasom), ali je morda tudi vaš poklon ruski literaturi?

Morda to drugo? V času, ko sem knjigo pisala, sem obiskala Ukrajino in moj dobri prijatelj je študiral vzhodnoevropske študije, tako da je vplival name. Nato sem začela sama odkrivati vse več ruske in vzhodnoevropske literature. Ko sem ustvarjala lika Anne in Jonasa, sem pomislila, da se morata o nečem pogovarjati, in takrat sem veliko razmišljala o tej literaturi, in sem se odločila da to vstavim v knjigo. Mislim, da lahko že v prvem poglavju, ko debatirata o literaturi, razberemo, da ima Jonas problem s svojo maskulinostjo, je mansplainer, Anni hoče vse pojasniti.

Pristop, ki ste ga uporabili za pisanje knjige, sam izbor in obravnava teme – vse to nagovarja k feminizmu. Se sami opredeljujete za feministko?

Ja, seveda. Čeprav se zdi, da se besede feminizem še drži določeno nelagodje, mislim, da se to spreminja. V Nemčiji je vedno več ljudi, ki se razglašajo za feministke ali feministe. Mislim, da sem se sama tako opredelila, ko sem bila stara petnajst ali šesnajst let. Moja mama se sicer nikoli ni imela za feministko, a za mene vseeno to je. Bila je samohranilka, se trudila s tremi otroki, hkrati je morala delati. Od nje sem se naučila, da ne smeš nikoli biti odvisen od moškega oziroma njegovega denarja. To je bilo zelo pomembno zame. Ko sem bila stara okoli dvajset let, sem prebrala veliko feministične teorije, se udeleževala branj feministične literature. Videla sem celo, da imate danes demonstracije, če bi imela čas, bi se jih udeležila.

Zanimiv je kontekst, kako je nastajal slovenski prevod vašega romana. Sodelovalo je namreč več prevajalcev, kar se zdi še posebej primerno, glede na to, da je v njem več različnih pripovedovalcev. Kako ste se znašli v tem projektu? Ste bili pri tem sami v stiku s prevajalci?

Ja, delali smo skupaj, že decembra sem bila v Ljubljani in imeli smo delavnico na Goethe-Institutu z vsemi prevajalci. Projekta so se lotili tako, da je vsak prevajalec prevedel eno poglavje. Imeli so veliko vprašanj zame, na katera sem poskušala odgovoriti. Če niso razumeli kakšne besede ali so naleteli na kakšno besedo, ki v tem okolju ne obstaja, so se pozanimali, kako jo prevesti. Pojavile so se tudi stvari, o katerih sicer ne bi razmišljala … Na primer, nemška beseda die Geschwister (sorojenci) je v slovenščini določena s spoli – bratje in sestre, v nemškem jeziku pa spol ni dodan. To so ti majhni prevajalski problemi, na katere drugače sploh ne bi pomislila. 

Je bila to za vas pozitivna izkušnja?

Ja, popolnoma, mislim, da je bilo to kolektivno prevajanje odlična ideja. Mislim, da je še posebej odlično, da so sodelovali tudi študentje, saj je bila za njih to dobra izkušnja. Prevajanje se mi drugače zdi kot »osamljeno« delo, ki ga opravljaš sam, zato mi je ta projekt tudi všeč in bi nekaj takega poskusila tudi s pisanjem. Želela bi, da bi pisanje in prevajanje postala bolj kolektivna.

Nekateri kritiki so vas označili za »glas generacije«, »glas mladih«. Se strinjate s takšno oznako?

Ne, ker mislim, da lahko govorim samo zase. Lahko sicer poskušam govoriti o splošnih perspektivah in splošnih mnenjih o spremembah, na katere naletim, ampak pri tem še vedno ne gre zgolj za mojo generacijo. Kar opažam zdaj, oziroma po objavi knjige, ko ljudje pristopijo do mene, če so prebrali kakšen članek o spolnem nasilju, tako da postanem na neki način njihov glas za to temo. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ko sem objavila knjigo, vendar pa zdaj dovolj dobro poznam to problematiko, da lahko o njej govorim in vem, o čem govorim, ne bi pa se imela za glas generacije. 

Kako je sicer s pisateljskim poklicem v Nemčiji? Lahko ustvarjalec žici zgolj od pisanja, ali mora iskati še druga dela?

Na srečo je na nemški literarni sceni veliko financiranja, tudi z literarnimi nagradami, tako da zdaj lahko živim od pisanja. To je zelo fino, saj lahko pišem v miru in nisem pod stresom. Pred tem sem učila nemščino kot tuji jezik, večinoma sem delala popoldan ali zvečer. To sicer ni bilo slabo, saj sem lahko pisala celo jutro, imela sem na primer štiri ure na dan za pisanje, ampak še vedno je bilo stresno. Niti vikenda nisem imela zares zase, saj sem ga morala posvetiti pisanju. Res sem imela srečo z nagradami, v Nemčiji pa so zelo popularna tudi branja, mislim, da niso tako priljubljena v vsaki državi. Imela sem na primer kakšnih sto branj s to knjigo, s čimer sem tudi dobro zaslužila. Obstajajo pa tudi štipendije, za katere se moraš sicer prijaviti. Bomo videli, kako mi bo šlo z drugo knjigo.

Če zaključiva s to drugo knjigo – kako napreduje?

Jo že pišem, kajti moj prvenec je bil objavljen v Nemčiji pred dvema letoma. Mislim, da vmes nisem pisala skorajda eno leto, saj nisem hotela hkrati brati in pisati, želela sem imeti svežo glavo za novo knjigo. Sicer pa imam še vedno branja, kar je sicer dobro, ampak sem že začela pisati. Mislim, da sem nekje na polovici. Zdaj je nastala zelo neobdelana verzija, govorila sem z založniki in verjetno jo bom dala v pregled naslednjega maja.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Prihajajo novi časi

    Olga Tokarczuk

    Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

Izdelava: Pika vejica