Zakaj sem pravzaprav deset let vztrajala

Tina Vrščaj (foto: Andraž Gregorič)

Intervju s Tino Vrščaj, avtorico knjige Kritičarka na drevesu (Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (Novi pristopi))

Rok Bozovičar

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus. S pisateljico in prevajalko se, kot je v zadnjem letu postala (ne le novinarska) navada, ne srečava. Niti se ne vidiva ali slišiva, najin pogovor poteka dopisno. »V življenju se stvari včasih odvijejo brez zaključka,« pravi ob tem.

 

Naj za uvod izhajam iz naslova: kako si kot kritičarka splezala na drevo? Metaforično in/ali dobesedno.

Plezanje na drevo ima zame poseben pomen. Kot otrok sem v plezanju po drevesih tekmovala z bratoma. V času gimnazije sem se v krošnji učila za maturo. Na drevesu in v šotoru pod njim je nastajal tudi moj prvi roman Zataknjena v pomladi. Na drevo sem pobegnila pred svetom tako kot Calvinov baron. Kaj pa podoba kritičarke na drevesu? Ne glede na to, ali sem knjigo prebirala na kakšni veji ali doma v naslonjaču, sem med branjem hotela mir. Tudi če bi me kdo slučajno klical po telefonu (to se je v tistem času zgodilo bolj poredko), me »na drevesu« ne bi dobil. Nikoli nisem z enim očesom drsela po knjigi, z drugim pa po telefonu. Ne znam tako škiliti. Sem ljubiteljica poglobljenega branja, nemotenega ljubljenja s knjigo, in zato nasprotnica hiperteksta. (Že ob tej besedi se stresem.) Drevo mi tako predstavlja mir narave in samostoječnost, neodvisnost od motečih spon družbenih konstruktov, drugačen zorni kot, vzvišen razgled. Je pa v tej podobi tudi kanec humorja – smejem se sebi na drevesu.

 

Kritičarka na drevesu je nekakšen presek desetletja slovenske proze – kakšen kritiški vtis pušča to obdobje množice knjig? Verjetno se je vzporedno tudi tvoja kritiška praksa spreminjala, mojstrila – na kakšen način?

Zdi se logično, da z vsako prebrano knjigo in vsakim analitičnim zapisom o njej zlezemo na višjo vejo. Pa ni čisto tako. Običajno obtičimo tam, kjer nam je udobno. Tako – samokritično – nimam občutka, da sem se dovolj izmojstrila. Vse kritiško desetletje sem doživljala vzpone in padce, izmenjaje samozavestno razsojala in gojila dvome. Vajena sem vse znova in znova pretresati v luči dvoma, in prav to, da si sama odgovarjam na dvome, me včasih pripelje do gotovosti. Kot da sta to dve platnici iste knjige. Za celovit vtis o desetletju slovenskih romanov in mojem odnosu do njih pa priporočam kar branje knjige, saj bi težko strnila vso raznolikost.

Nemara pa je branje množice knjig vendarle obrodilo sadove. Mislim, da se je moj občutek za presojanje umetnin po vseh teh letih izostril. Poleg izostrenega občutka – če me občutek ne vara – sem se seveda dodobra zavedela tudi svojega položaja, odnosa do drugih in svojega mesta v naši literarni družbi. To mesto mi je sicer uganka. Zavedela pa sem se, da je moje kritiziranje za nekatere pišmevuhovsko, torej vse kaj drugega, kot je zame … Moja besedna dejanja (kako udarno to zveni!) pogosto niso imela takega učinka, kot sem želela. Danes ni dovolj, da je človek mojster besed; obstajati mora tudi neka kompatibilnost med piscem in bralci; sporočilo, vtaknjeno med vrstice, mora tam nekdo najti. Moja odkrita in skrita kritiška sporočila je gotovo našel moj kolega Roman Rozina – pisatelj, s katerim so me zbližale kritike, ki pa se odtlej niso več ukvarjale z njegovimi deli.

 

Ni prav pogosto, da bi (umetnostne) kritike sprožale vsebinske diskusije, tvoje so bile pogosto predmet debate. Kako sedaj gledaš na vrednostno sodbo – njen smisel, funkcijo, historičnost? Se je vmes tvoj pogled na posamezna literarna dela spremenil, si kdaj preuranjeno sodila?

Če praviš, da so bile moje kritike večkrat predmet debate, me to veseli. Čeprav slutim, da je šlo pri teh debatah manj za plodne polemike in bolj za obiranje, ki je do mene prišlo le po kapljah. Nekoč me je Miha Mazzini (tudi naju so povezale moje kritike njegovih knjig, ki pa jih po tem, ko sva se seznanila, nisem več pisala – vidiš moj kritiški purizem) opozoril, da na Facebooku poteka vroča razprava o nekem mojem zapisu. FB je zame manjvreden vzporedni svet, s katerim imam le malo stika. Težko sem dojela, da je nekdo, čigar knjigo sem skrbno prebrala in o njej pošteno pisala (ja, pošteno in odkrito), lahko tako besen in tega čustva ne kroti in ne reflektira, čeprav je pisatelj in javna oseba. In tudi objave na FB so javne, čeprav se ljudje tam »valjajo po kavču in pljuvajo«, kot da so sami.

Pa skočiva od srčike našega časa še malo v zgodovino. Čeprav se zavedam, kako groteskno se danes berejo stare kritike iz prejšnjega stoletja, in sploh ne dvomim, da ne bodo z razdalje tudi moje izgledale omejeno, pa svojih sodb glede knjig večinoma nisem spremenila. S tem ne trdim, da se nikdar nisem zmotila – avtorji, ki so bili deležni krepkih besed na svoj račun, bi gotovo znali povedati, kaj vse sem spregledala. A še vedno vztrajam, da umetniško delo kliče po zvesti interpretaciji in jasni vrednostni sodbi. Splošna človeška lastnost je, da smo zmotljivi. A celo zmotna kritika, krivična in boleča, če je sama v sebi zaokrožena, smiselna, po svoje knjigi in avtorju nekaj da. Kritike so kažipot. Odpirajo vrata v knjige ali bralce preusmerjajo drugam. Danes seveda ni takih kažipotov, kot jih je postavljal Vidmar. V dobrem in slabem je danes drugače, čeprav za mnoge kažipote tudi danes vnaprej veš, kam bodo kazali. Nekateri pa so tako prepereli, da nihče ne ugane, kaj piše na njih; ali obrnjeni tako, kot bi jih kak šaljivec zasukal … Kakorkoli, človek je bitje, ki išče nove poti in jih označuje. Pri kritikih mi je všeč, če počnejo to – iščejo in odkrivajo. Ne pa da so že zdavnaj našli enkrat za vselej.

 

Zakaj pa se ti zdi kritiški diskurz omejen (tako zapišeš v predgovoru)? Gre le za nemoč izraziti umetniško presežnost ali morda tudi za strukturni problem kritike v javnem diskurzu?

Odgovor bo verjetno malce omejen, saj moram spet biti bolj jedrnata, kot mi narekuje moja narava. Umetniški presežek je zmeraj tisto jabolko na vrhu drevesa, ki je najslajše, a ga nobeno jesen ne moreš obrati, ker preprosto ni dosegljivo. Vseeno pa se lahko trudiš in vsak dan poskusiš. Tu je tvoja notranja meja: više ne moreš skočiti ne splezati, stegniti se, uporabiti orodja. Ugotoviš, da ti je nekatere reči dano razumeti, drugih ne.

Omenjaš tudi problem kritike v javnem prostoru: to so zunanje meje. Urednik te omeji s številom znakov in nemara, ker je vesten pri delu, z vrsto nenapisanih pravil, kaj je dobro, kaj sprejemljivo. V Literaturi recimo pred leti nisem mogla objaviti kritike, ki je nato smela iziti v Delu. To me je presenetilo, izrisale so se meje. V določenih krogih vlada huda prisila politične korektnosti (danes je problematičen črnec na kavi Zamorček ali pa »zamorci neumiti« iz Jurija Murija v Afriki, a na isti način je lahko problematično praktično vse). In tako sem včasih naletela na cenzuro, ker sem si očitno jemala preveč svobode. Najbrž sem res nekoliko netaktna. Ne preračunavam posledic. Izrečem stvari, ki zvenijo oholo. Ne mislim nič slabega, in ravno zato jih tako brez zadržkov zapišem. Včasih pač ne najdem tretje poti, samo dve: ali s svojimi besedami ne poveš nič ali pa poveš preveč. Če moram izbirati med tema možnostma, mi je ljubša druga. Z besedami iščem pot do ljudi in nekaj mi prišepetava, da jo bom našla prej, če ne bom ovinkarila, če jih bom ganila, morda ranila.

 

Kot izpričuje knjižni izbor, tvojih kritik ne odlikujeta le artikulirano stališče in poglobljenost, temveč tudi, recimo temu tako, kreativni dialog z obravnavanim literarnim delom, bodisi skozi formo bodisi na ravni jezika, teme … Kako pomembna je ta literarna dimenzija kritiške prakse?

Meni je ta dimenzija zelo pomembna, ker v vseh dejavnostih skušam biti ustvarjalna. Še bolj točno bi bilo reči, da drugače sploh ne morem, ker se – tak je najbrž varljivi občutek – v življenju nisem ničesar naučila ali kot da sem vse pozabila. Če ne znaš skuhati juhe, pa jo želiš, hkrati pa zavračaš brskanje po spletu za rešitvami (splet je ubijalec ustvarjalnosti), ti ne preostane drugega, kot da si recept izmisliš.

Vsakič ko sem knjigo prebrala in je bil pred mano težek trenutek, da o njej nekaj napišem, se mi je zdelo, da nimam nobene opore, nobene zaloge floskul, obstoječih terminov, in da bom morala besede privleči iz svojih globin. Ker nisem guglala knjig in delala besedilnih krpank, mi ni ostalo drugega, kot da se potopim v dialog s knjigo in najdem svoje besede.

Ni nujno, da bi morale biti vse kritike posebej kreativne ali koketno povezane s svojim predmetom. To pot sem ubirala najbrž tudi zato, ker nekje v sebi menim, da me nihče ne bo slišal, če uporabim besede drugih, oguljene besede, izrabljenke; literarnost v kritikah, kot tudi moj poudarek na slogu v lastnih knjigah, je posledica velikanske nezavedne (hja, paradoks, da o tem pišem) želje, da bi dosegla drugega. Drugi je tako nedostopen. Drugega nikoli ne morem tako prežeti s svojimi sporočili, da bi bila potešena. (Gotovo ni naključje, da se mi je ta misel zapisala prav v času epidemije, zapovedane razdalje med ljudmi in dolgotrajne osame.) Vsaka stvar se bolje bere, je prepričljivejša, če je v pravšnji obliki. To pa ne pomeni, da se žanru kritike prilega povsem poetičen diskurz. A dober kritik gotovo razvije prepoznaven slog.

 

Ko sva se dogovarjala za pogovor, si omenila, da si od knjig že malo odmaknjena, v predgovoru pa zapišeš, da si »zapustila literarnokritiške vrste«. Gre za zavestno distanciranje in je zbirka kritik pravzaprav sklep tvoje kritiške kariere?

Dobro povedano. V življenju se stvari včasih odvijejo brez zaključka. Ta knjiga pa je res prijeten sklep mojega kritiziranja. S tem početjem sem zavestno prenehala, ja. Čeprav ni bilo lahko, bi bilo vseeno na mestu vprašanje, zakaj sem pravzaprav deset let vztrajala. Razlogov za opustitev je namreč vse polno: veliko knjig te pusti lačno, zanemarljivih honorarjev nalašč ne bom omenjala (še en paradoks). Za kritike prav teh praznih knjig pa včasih dobiš še eno po buči. S pisanjem kritik vstopaš v zapletene odnose z ljudmi, s katerimi prihajaš v stik tudi kot pisateljica, in če kritiziraš, si nakoplješ ovire. To so nepregledne reči, rada imam čiste odnose. Še ena grenko-sladka posledica tega poklica: ko se zverziraš kot literarna kritičarka, začneš vse brati med vrsticami. Poslušaš poročila in vidiš luknje v diskurzu, bereš ljudi in v njihovih gestah opažaš skrite namene, dogodke v družbi vidiš kot simbole … Tako sem spoznala, da se mi ni več treba omejevati na literarno kritiko, saj lahko kritiziram čisto vse. Po svoje sem v tem uživala. Hkrati pa – saj sem povedala, da pri meni ne gre brez dvoma – je novo obdobje prineslo tudi odrešitev od kritiziranja kot načina obstoja. Ni mi več treba ves čas analitično iskati lukenj, ampak lahko motrim dogodke ali ljudi bolj celovito in naklonjeno. Zdaj poučujem in moji učenci imajo srečo, ker se ne menim pretirano za njihove napake. Do napak sem naenkrat strpna. Vse na svetu lahko dela napake. Samo umetnost ne!

Knjige zdaj berem za Bralni klub Litije. Berem jih tudi otrokom – umetnost je prva med mojimi učnimi pripomočki.

A kako besede zlahka zavedejo. Kot da v tem času posedam po drevesih in berem! V resnici smo v hiši, kjer imamo vrtec, šolo in službo. Vse se vrti okoli računalnika. Malo me žalosti, da moje prvošolke pri pouku na daljavo ne učijo pisati in brati na starodavni način, ampak pretežno sprejema hipertekste. Splošno je sprejeto, da bralna pismenost med otroki upada, a mi smo tisti, ki jih navajamo na nov način »branja«. Samo zato, ker so nova orodja in atraktivne vsebine tu, še ne pomeni, da je to dobro. Morda bi morali v šolah uvesti predmet »kritika«, kjer bi otroke učili presojati in vrednotiti vse, kar velja za samoumevno. Nisem pa prepričana, da bi vsi pedagogi razumeli, zakaj je pomembno biti kritičen in včasih drugačen od drugih.

O avtorju. Rok Bozovičar (1989) je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti, doktorski študij književnosti pa je nadaljeval na Filološki fakulteti v Beogradu. Gledališke kritike je začel pisati na Radiu Študent, zadnja leta kot novinar in kritik sodeluje predvsem z Radiem Slovenija in s časopisom Dnevnik.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prosojno odstiranje tistega, kar ostaja skrito

    Nina Gostiša

    V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

  • Živimo v neskončni sedanjosti

    Žiga Rus

    Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

Izdelava: Pika vejica