Jasna Dimitrijević: Vzporeden, ne pa nujen dejavnik literarne produkcije

Pogovor s kritičarko Jasno Dimitrijević

Andrej Hočevar

Kako bi opisala trenutno stanje kritike pri vas? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv?

Misim, da ima vsak dnevni in tedenski časopis rubriko za literarno kritiko. Ta je do neke mere zastopana tudi v vseh tiskanih medijih. Prav tako obstajajo televizijske in radijske oddaje, posvečene literaturi, kjer se najde mesto za kritiko, vendar v mnogo blažji obliki – najpogosteje so to promocije novosti, ne pa promocije kritiškega branja. Nisem povsem prepričana, da je vpliv kritike na kulturno sceno posebej pomemben. Kritiški glasovi se namreč doživljajo kot vzporeden, ne pa nujen dejavnik literarne produkcije. Zdi se mi, da pisatelji dojemajo kritike kot nasprotnike, širše bralsko občinstvo pa prav tako ne čuti potrebe po njih. V bistvu se zdi, kot bi vsi najraje odstranili kritika z literarne scene, saj v širših krogih ni razumevanja za to obliko literarnega ustvarjanja, kot pravzaprav ni razumevanja za celoten kritiški poklic. Mislim, da se poklic kritika (čigar naloga bi morala biti redno spremljanje knjižne produkcije, domače in tuje, postavljanje v kontekst – literarni in družbeni –, vrednotenje in razlaga takšne opredelitve) najpogosteje dojema kot nepotreben, saj so pisatelji povedali vse, kar so hoteli, in ne potrebujejo interpreta, bralce pa zanima samo pisateljeva perspektiva, še posebej zato, ker lahko zaidejo v težave s spoznanjem drugačnega stališča, s čimer bi bilo njihovo lastno postavljeno pod vprašaj. Tak je v splošnem in grobem moj pogled na stvar, seveda pa obstajajo programi in prostori za kritiško/kritikovo mišljenje, vendar pa se ne morem upreti občutku, da je ravnodušnost dominanta.

Ali so, če ta obstaja na državni ravni, literarni kritiki vključeni v promocijo vaše književnosti?

Literarna kritika se prepozna in poziva v sistem samo, kadar je pozitivna, pritrdilna, kar vodi v brezosebnost kritiškega branja in kritika pa vse do položaja zgovornega tolmača literarnega dela in njegovega avtorja/avtorice. Seveda pa obstaja nekaj deset profiliranih kritikov, ki že leta dosledno gradijo svoje pisanje in kritiško dojemanje, zato pa imajo redno občinstvo, ki deli njihov okus in/ali mnenje. Ve se, na primer, da Teofil Pančić ne piše negativnih kritik in da so njegovi teksti bolj podobni kolumnam, teksti, navdihnjeni z drugimi teksti, Vladimir Arsenić in Saša Ćirić pa imata jasno politično občutljivost – tistim, ki je to blizu, no, ti vedo, kje najti »sogovornika«.

Ali imajo literarni kritiki pri vas dovolj priložnosti za objavljanje? Katere so najpomembnejše publikacije, v katerih se objavlja tudi literarna kritika?

Omenila bi časopis Reč kot mesto, kjer se neguje kritiško branje književnosti, čeprav so to teksti večjega obsega in bi jih morda morali prej kot kritike označiti za teoretske. Med literarnimi portali z redno kritiko bi omenila Beton, ki izhaja enkrat mesečno kot priloga dnevnega časopisa Danas. Obstajajo tudi zborniki del priznanih kritikov, ki vsebujejo že predhodno objavljene tekste v periodičnih publikacijah, vendar pa je dinamika izdaje takšnih publikacij najpogosteje odvisna od popularnosti posameznih kritikov in volje (ter sredstev) založnika, ki se je pripravljen spustiti v nepopularen in neprofiten projekt, kot je izdaja knjige kritik.

So kritiki pri vas povezani v društvo?

Literarni kritiki so sicer zastopani v literarnih združenjih, vendar pa v Srbiji žal ne obstaja samostojno združenje literarnih kritikov.

Je delo literarnih kritikov prepoznano in podprto s strani države?

Sprva sem hotela takoj odgovoriti z ne in končati z vprašanjem. Glede na to, kako malo da vlada Srbije na kulturo, literarna kritika pa je daleč na obrobju zanimanja države, lahko kar brez razmišljanja odgovorim negativno. Vendar sem se vseeno odločila preučiti zadevo – morda namreč obstajajo neki načini podpore literarni kritiki in kritikom, za katere ne vem. Žal sem po guglanju in poizvedovanju prišla do enakega odgovora, en preprost – ne. Ministrstvo za kulturo (so)financira nekaj literarnih programov, vendar niti eden med njimi nima literarne kritike v fokusu.

Obstaja kakšna nagrada za literarno kritiko?

Morda je najpomembnejša nagrada Milan Bogdanović, ki jo podeljuje Književno-prosvetno združenje Srbije, vendar pa obstaja nekaj manjših nagrad, kot je na primer nagrada Andra Gavrilović, ki jo podeljuje Svilajnska knjižnica. Meni osebno je najpomembnejša, čeprav ni izključno namenjena kritiki, temveč esejistiki, nagrada časopisa Ulaznica, ki se letno podeljuje za najboljše eseje. Menim, da je ta nagrada pomembna, ker ima področni značaj in prispeva k mreženju in izmenjavi pogledov na kulturni ravni izven državnih meja.

Ali veš za še kakšne mednarodne projekte, ki bi vključevali tudi literarne kritike?

Sama sem že sodelovala v takem projektu. Bila sem namreč redna kritičarka portala za književnost booksa.hr, kjer so področni sodelavci pisali o sodobni književni produkciji iz sosednjih držav. Prav tako smo, pred nekaj leti, v sodelovanju z beograjskima organizacijama Beton in Seecult, zagrebško Kurzivo in ulcinjsko Plimo organizirali projekt Critisize this! Program je vseboval izobraževanje mladih in neuveljavljenih kritikov (ne samo s področja književnosti, temveč tudi gledališča in vizualnih umetnosti) ter produkcijo tekstov, ki so bili objavljeni tako na internetu kot tudi v tiskani obliki.

Za revijo Literatura si recenzirala knjigo Nataše Kramberger. Si zanjo slišala že prej?

Žal ne.

Prevedla Ivana Komel

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večina kritikov v Srbiji je že izrabljena

    Kako bi opisal stanje kritike v Srbiji? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami? Vsak dnevni časopis (Politika, Blic, Večernje novosti, Danas, novosadski Dnevnik) ima svojega … →

  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kdo je lahko kritik?

    Saša Ćirić

    Dva kulturna dodatka, najprej Politikin, objavljen v soboto, 12. maja 2007, potem pa kulturni dodatek v Večernjih novostih, s srede, 13. junija 2007, sta predstavila … →

Izdelava: Pika vejica