Vse fantastično v Mehiki sem videla in podoživela že v romanih

Alenka Bole Vrabec (foto: Carlos Pascual)

In memoriam: Alenka Bole Vrabec. Intervju iz revije Literatura 329-330

Mojca Medvedšek

Alenka Bole Vrabec, rojena leta 1937 v Kranju, je prevajalka, ki je generacije bralcev začarala s prevodom sage o družini Buen­día. Po poklicu je igralka, ki je vse življenje živela med gledališčem in literaturo. Po debiju v Slovenskem mladinskem gledališču, je velik del svojega poklicnega življenja posvetila delu z ljubiteljskimi igralci: med letoma 1992 in 1999 je bila direktorica amaterskega Gledališča Toneta Čufarja Jesenice, v Radovljici je ustanovila Linhartov oder, svojo poklicno pot pa je zaključila kot direktorica radovljiške Linhartove dvorane. Pri­pravila je vrsto recitalov, imenovanih »ugledališčena poezija«, ki so publiki odkrivali besedne pokrajine poezije številnih avtorjev (Andréja Bretona, Federica Garcíe Lorce, Toneta Pavčka, Gregorja Strniše). Po letu 1996 se je začela ukvarjati z ambientalnim gledališčem, zlasti na gradu Kamen in na Pustem gradu. Kot režiserka in lektorica je veliko sodelovala tudi s Slovenci na avstrijskem Koroškem.

Sodi med pionirje prevajanja latinskoameriške literature, po njeni zaslugi smo od šestdesetih let preteklega stoletja dalje lahko sledili literarni produkciji najvidnejših latinskoameriških pisateljev, poleg nobelovca Garcíe Márqueza je v slovenščino prevedla dela Juana Goytisola, Juana Rulfa, Miguela Angela Asturiasa, Carlosa Fuentesa, Juana Carlosa Onettija in Joséja Camila Cele. V njeni bibliografiji poleg prevedenih romanov najdemo tudi številne prevode in priredbe radijskih iger in dramskih del za slovenske odre. Leta 1980 je za svoje prevajalsko delo prejela Sovretovo nagrado, leta 1992 Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod Terre nostre Carlosa Fuentesa, Severjevo nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču in zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo.

Za svoj sedemdeseti rojstni dan je zaigrala v monodrami Berte Bojetu Osama, ob štiridesetletnici Linhartovega odra, okoli svojega osemdesetega rojstnega dne, pa je postavila na oder Queneaujeve Vaje v slogu. Še vedno rada kuha, pripravlja gostije in zbira recepte z vsega sveta. Odločila se je, da se bo končno naučila tudi italijansko. In vsak dan prevaja.

Po obisku na njenem domu v Radovljici, podobnemu tem­pljem prerokinj iz nekih drugih časov, pa lahko človek zapiše tudi: velika dama, kakor junakinija izjemnih romanov, ki je v preprostem stanovanju, kjer med knjigami plavajo spomini, ustvarila svetišče ljubezni do besed in njihove preobrazbe in v katerem še vedno velikodušno sprejema obiskovalce.

Začeli bova čisto na začetku: kaj je vzbudilo vaše zanimanje za španski jezik in latinskoameriško književnost? Kako ste se španščine naučili, glede na to, da je v času po drugi svetovni vojni niso poučevali na gimnazijah in je, kot vemo, tudi do ustanovitve hispanistike na Univerzi v Ljubljani prišlo šele leta 1981?

Moj prvi stik s španskim jezikom je povezan s prigodo in na­ključ­jem. Na poti v Split, v petdesetih letih, sva z mamo na vlaku potovali z uglajenim nemškim zakonskim parom. Gospod je bil doktor fizike, žena pa profesorica angleščine in nemščine. Mama je zaradi sorodnikov počitnice preživljala na Dunaju in je govorila »dunajsko« nemščino, kar je takoj vzbudilo njuno zanimanje. Par je bil brez otrok in povabila sta me, naj ju obiščem. Ko so se naše poti v Splitu razšle in je prišlo prvo vabilo, so doma zamahnili z roko, češ da je bilo zgolj vljudnostne narave. A začeli smo si dopisovati in prišlo je še eno pisno vabilo. Par me je najprej povabil za nekaj dni v Frankfurt, da bi tam praznovali božič, potem pa naj bi odšli skupaj v Aachen, kjer sta živela. Doma so mi kovček napolnili s tistim, kar smo takrat imeli, da nisem odšla praznih rok: s sabo sem nesla zaseko, klobase, nekaj kristalnih izdelkov. Ob dopoldnevih sem bila sama, ker sta bila kljub božičnim počitnicam oba v službi. Tako sem se lahko sprehajala po mestu, po knjigarnah. Zvečer pa sta me peljala v kino, kjer so takrat vrteli mehiške filme. Tam sem prvič videla divjo lepoto igralke Marie Felix, ki je bila prelepa ženska, popolnoma me je osupnila. In rekla sem si: »To bi si želela početi tudi jaz.« Ko sta me gostitelja vprašala, kaj si želim kot spomin na bivanje v Aachnu, sta bila zelo presenečena. Pričakovala sta, da si bo dekle iz Jugoslavije zaželelo kakšno lepo obleko. Jaz pa sem želela le Langenscheidtov tečaj španskega jezika: komplet plošč s knjigo, ki je imela čudovito grafično opremo. Še vedno ga hranim in ga ne dam od sebe za nič na svetu. 

Kaj vas je torej bolj pretreslo na tem prvem potovanju v tujino, španski zven besed ali poklic igralke? Iz vašega življenjepisa je razvidno, da ste po maturi končali AGRFT in da ste po poklicu pravzaprav igralka. 

Povedati moram, da takrat še nisem bila na Akademiji, sem si pa igro želela študirati že takoj po maturi. Moji starši so bili pametni ljudje, od mene so zahtevali konkreten poklic, ki bi mi prinašal denar in varnost. Igralska akademija za dekle iz dobre meščanske družine ni bila ne spodobna ne možna odločitev. Tako sem se najprej vpisala na primerjalno književnost. A že čez dve leti sem šla na lastno pest z glavo skozi zid, in tudi ko sem naredila sprejemne izpite, sem še nekaj časa vztrajala na obeh fakultetah. Na primerjalni sem ostala do zaključenega sedmega semestra z vsemi opravljenimi izpiti, ki so bili zelo zahtevni, potem pa sem jo vseeno opustila. Takrat je študij potekal še po nespremenjenih programih, šele v tretjem letniku smo se dokopali do Slodnjakovih predavanj. V drugem letniku smo se učili celo starocerkvene slovanščine pri profesorju Štamparju. Mamo sem o menjavi fakultete lahko prepričala, očeta pa do smrti ne. A moja prva izbira je bila literatura, ki je v mojem življenju ostala in je kasneje na neki način celo prevladala. Če bi se morala odločiti danes, pravzaprav ne vem, za kateri poklic bi se odločila. 

Naletela sem na Wolfganga Borcherta, nemškega pisatelja, pacifista, ki je umrl takoj po vojni, leta 1947, avtorja drame Pred durmi, ki so jo uprizorili v Mestnem gledališču s Sašo Miklavcem v glavni vlogi. Brala sem nekatere Smerdujeve prevode njegovih pesmi v prozi, ampak ob branju so mi v misli prihajali drugačni stavki, čutila sem, da bi ta jezik moral zveneti drugače. Ob tem početju in branju nemških besedil nisem bila ravnodušna, ampak mehiški filmi v Nemčiji in zven španščine so me ponesli v nebesa.

Kdo je prvi opazil vaš prevajalski talent in za koga ste pravzaprav začeli prevajati? Ste dobili za prevajanje kakš­no konkretno ponudbo, naročilo založbe? 

Nič od naštetega. Po naravi sem bila predrzna. Preprosto sem se lotila prevajanja iz nemščine in prve prevode sama odnesla na radio. Poznala sem Franceta Vurnika, pa tudi Janeza Menarta. Potem ko sem naredila nekaj prevodov kratkih zgodb omenjenega Borcherta in jih povezala v literarni večer, za katerega je Vurnik tedaj dobil nagrado, sem na uredništvo kulturnih oddaj prišla s steklenico vina, da bi proslavili mojo poroko. Ko sem povedala, da se bom pisala Vrabec, so mi v šali svetovali, naj za vsak primer ohranim tudi svoj dekliški priimek, sicer bi lahko poslani prevodi po nesreči romali v koš. In tako sem postala Bole Vrabec. Takrat dvojni priimek ni bil povsem običajna izbira.

Kot ste omenili, se je vaše življenje od literature obrnilo k vaši prvi strasti, igranju. Kje ste našli čas, navdih ali potrebo po prevajanju ob novi življenjski usmeritvi, študiju in poklicu? In seveda: kako je v tistih časih potekalo učenje prevajanja, nabiranje izkušenj? Ste si kolegi pomagali med sabo, je bil urednik tisti, ki je pregledovanju besedil posvetil dovolj pozornosti in je besedila poznal tudi v izvirniku, da vam je lahko pomagal? Kako ste prišli do prvega prevedenega romana? 

Ko sem bila na Akademiji, sem najprej v četrtem letniku mentorju Janezu Jermanu pomagala prevesti Ibsenov Rosmersholm, ki je bil predstava četrtega letnika in ki ga v slovenščini nismo imeli. Prva resnično pomembna oseba na moji prevajalski poti pa je bila Kristina Brenkova. Akademijo sem končala leta 1961, s pokojnim Branetom Ivancem sva bila prva člana Mladinskega gledališča in Balbina Baranovičeva je tisto leto režirala Kristinino pravljično igro za otroke Princeska z modro vrtnico. To je bila popolnoma plesna predstava v indijskem slogu, v kateri je Princa igral Danilo Benedičič. Tako je naneslo, da sem jo v tistem obdobju velikokrat obiskala, posojala mi je najrazličnejše knjige in postali sva prijateljici. Občudovala sem jo kot urednico in kot prevajalko in nekega dne me je vprašala, ali bi imela čas kaj prevesti. V tistem obdobju sem imela zdravstvene težave s pljuči, tako da nisem mogla igrati v gledališču. V branje mi je dala mladinski roman Sadako hoče živeti avstrijskega pisatelja Karla Brucknerja, prebrala sem ga v eni noči, zgodba me je globoko pretresla in takoj naslednji dan sem se pozanimala za rok. Kasneje so mi prevajalski kolegi povedali, da je bil čas, ki sem ga imela za prevod tega mladinskega romana, ubijalski, delala sem po dvanajst ur na dan, s starim, težkim pisalnim strojem znamke Rheinmetall – električnih, ki so bili učinkovitejši, pri nas takrat sploh še ni bilo. Knjigo sem prevedla v roku, bila sem precej na trnih, ampak Kristina me je zelo kmalu odrešila, me poklicala in rekla, da se ji zdi, da sem zadela pravi ton jezika. To je bil moj prvi knjižni prevod. Letos bo izšel ponatis, tokrat v zbirki Obrazi miru, ki ga bom ob tej priložnosti, po pol stoletja, lahko ponovno prelistala in popravila. Po tem prevodu mi je novo pot odprlo priporočilo Mojce Močnik, tedanje lektorice na Cankarjevi založbi, ki me je poslala k uredniku Cenetu Vipotniku in me priporočila kot mlado prevajalko.

Kako bi opredelili svoj osebni prevajalski kredo? Kaj vam je bilo v oporo in vodilo pri prevajalskem delu? V intervjujih ste večkrat omenili, da v petdesetih letih, ko ste začeli s prevajanjem, o teoretskih knjigah s področja prevajanja seveda ni bilo ne duha ne sluha. Na tem področju ste bili vsi na neki način samouki. 

Mislim, da je na prvem mestu, v tem se strinjam z mnogimi pre­vajalskimi kolegi, poznavanje lastnega jezika. Vpogled v raz­lične žanre književnosti. Imela sem srečo, da sem bila od­lič­na bralka že v gimnaziji. Doma smo imeli dve imenit­ni zbirki, Modro ptico in Hram, ki sta prinašali prevode svetovne književnosti, in že kot gimnazijki se mi je v spomin globoko vtisnilo ime prevajalca, pesnika in pisatelja Vladimirja Levstika. V gimnaziji sem tako prebrala vso evropsko klasiko. Branje je pri prevajalcu kot nabiranje neke notranje usedline. Ko iščeš rešitev, začneš vanjo vrtati in nenadoma se ti lahko s pomočjo teh usedlin razkrije prava pot.

Izjemno pomembno pri prevajanju pa je bilo zame tudi sodelovanje z uredniki. Mojo kariero je zaznamovalo sodelovanje predvsem s štirimi, za katere tudi sicer mislim, da so bili izjemni ustvarjalci literarnih krajin – za mladinsko književnost že omenjena Kristina Brenkova, za literaturo pa Cene Vipotnik, Aleš Berger in Zdravko Duša. Pri Cenetu Vipotniku sem bila na začetku zapisana kot mlada prevajalka s tremi črticami. In kaj je to pomenilo? Zanj lahko rečem, da je resnično poglobljeno bral besedila. In resnično si je vzel čas za prevajalca. Ker sem bila, ko sva začela sodelovati, mlada mamica, sta se bila z Mojco Močnik pripravljena pripeljati tudi na dom, da smo razpravljali o tekstu. Ko sem dobila vrnjene korekture Goytisolovega Praznovanja drugih (1964), sem dobila na listih njegove oznake: ena črtica pri stavku je pomenila – premisli, dve črtici sta pomenili – popravi, tri črtice pa so pomenile – popolnoma spremeni. Najprej sem se prestrašila, pomislila sem, da moje delo ni nič vredno, a kmalu sem doumela, da je bila to moja najpomembnejša šola. Brez njega in Kristine Brenkove, ki sta bila moja prevajalska botra, se nikoli ne bi naučila prevajati, kot sem se, o tem sem prepričana. 

Če se ozreva na seznam vaših prvih literarnih prevodov iz španščine (Goytisolovo Praznovanje drugih, 1964, Rulfov Pedro Páramo, 1970, Marquezovih Sto let samote, 1971), nas seveda takoj osupne zahtevnost del, ki ste si jih lotili. Ste si sami izbirali prevode ali ste prevajali na pobudo urednika? Kakšna je bila pot do originalov in kako ste kot prevajalka v tistih časih v luči precej omejenega dostopa do latinskoameriškega sveta ter ob skromnem naboru ustreznih slovarjev reševali ne le jezikovne dvome, pač pa tudi sociološke, kulturne prevajalske probleme?

Na začetku je vse naslove, ki sem jih prevajala, izbiral Vipotnik. Latinska Amerika je bila zame popolnoma neznan teritorij. V branje mi ja dal knjigo El Indio, roman Gregoria Lópeza y Fuentesa o izginulih mehiških staroselcih, tako da sem o tem delu sveta dobila neki splošen vtis, najprej predvsem o Južni Ameriki. Ukvarjanje z literaturo me je zares zamikalo, ko je pri nas izšla obsežna knjiga Iščezle civilizacije (Izginule civilizacije), v kateri sem se prvič srečala z zgodovino Majev. Ko je bil moj sin star dve leti, so izdali veliko monografijo o Mehiki, v kateri so bile reproducirane freske iz Bonampaka v Chiapasu. Karkoli sem našla v povezavi z Latinsko Ameriko, je iz knjigarne odšlo z mano, in tako sem knjižne vire, romane, monografije o umetnosti in zgodovini ter kulinariki zbirala vse življenje. Ko sem pri sedemdesetih letih prvič prišla v Mehiko in tako odšla na dolgo pričakovano potovanje, ki mi ga je mož podaril za sedem­desetletnico, sem imela občutek, kot da bi se vrnila domov. Vse mi je bilo znano, kakor da bi tam preživela vse življenje. In prav nič me ni čudilo. Vse fantastično sem videla in podoživela že v romanih.

Moja velika sreča je bila tudi, da sem imela možnost hoditi na Dunaj, saj smo v mestu imeli sorodnike. Ko sem kaj potrebovala in bila v prevajalskih težavah, sem tja odšla sama, včasih pa tudi z mamo, čeprav ni bilo vedno tako zelo enostavno, kot se sliši. Ko smo dobili dostop do maloobmejnih prehodov, je Dunaj zamenjal Celovec. Tam je bila dobra nemška knjigarna, kjer so mi naročali knjige v španskem jeziku, a precej neradi – zaradi španskega večnega: mañana. Znajti sem se poskušala na vse mogoče načine. Ko sem prevajala Pedra Párama in Llamas v plamenih Juana Rulfa, sem knjigo dobila prej kot urednik, in to iz Mehike; Vipotnik jo je naročil prek Beograda, jaz pa sem v nekem časopisu naletela na ime jugoslovanskega kulturnega atašeja v Mehiki, mu poslala prijazno pismo, v katerem sem se predstavila s prošnjo, da knjigo nujno potrebujem, ker si avtorja želimo izdati v Sloveniji, in da nikakor ne moremo do originala – grozno se je že mudilo, knjiga je bila v programu založbe, do oddaje prevoda je bilo zgolj mesec dni in pol. Takoj so mi jo poslali in prišla je prav čudežno hitro. Dokler nisem imela pred sabo originala, sem morala prevajati po francoski verziji, na voljo pa sem imela tudi ameriški prevod, ki se mi ni zdel kaj prida uporaben.

Vipotnik je imel izjemen pregled nad evropskim dogajanjem v literaturi in tudi nad prevodi, ki so tam izhajali. Večinoma je knjige naročal prek Beograda, včasih pa je dobil tudi kaj iz Argentine, »pod roko«, kot smo rekli tihotapljenju težko dostopnih ali celo vprašljivih knjig.

Ustvarjanje in v vašem primeru prevajanje v nekakšni kulturni in jezikovni izolaciji je nekaj, kar si sodobni prevajalec ob stalnem dostopu do interneta in cenovno dostopnih potovanj težko predstavlja. 

Še enkrat bi poudarila, da je bilo zame ključno branje o teh deželah. Znašla sem se drugače, kot počno danes. Brala sem potopise, ki so izhajali, in zgodovinske knjige. Zgodovina Majev, kot sem jo brala v Izginulih civilizacijah, me je fascinirala. Simbolika, podobe v teh knjigah pa so mi bile »naravno« blizu. Tudi če je bila knjiga pregrešno draga, sem jo preprosto morala imeti doma.

Takrat smo se soočali tudi s problemi povsem tehnične narave. Nekoč sem z Dunaja prinesla Sestre Makiokove Džuničira Tanizakija, a mi je Cene povedal, da sem že prepozna in da bo knjigo prevajala Mira Mihelič. Kasneje so me vendarle poklicali, ker je imela Miheličeva v delu nekaj drugega. Ko sem morala izvirnik posoditi tiskarni – kajti takrat so merili debelino knjige, skušali določiti število strani, preučevali velikost črk, da so določili vezavo –, sem lep čas delala po ameriškem prevodu. In povsem me je zmedel. Bil je za vsaj sedemdeset strani krajši.

Enako se mi je zgodilo pri Pedru Páramu. Francoščina je ohranila vsak detajl, ameriški prevod pa je prizore izpuščal: izginil je prizor s pticami, pa nočni galop … Ameriški prevod je bil precej brezdušen, če bi se za prevajanje odločala na osnovi branja angleške verzije, se verjetno zanj sploh ne bi odločila. Ponavadi sem prevajala z izvirnikom in – vzporedno – s kakšnim tujim prevodom, ki mi je služil za kontrolo. 

Omenila sem Dunaj – to je bilo res mesto, ki je bilo moje okno v svet, tam sem obiskovala knjigarne, vohljala naokoli in skušala dobiti občutek, kaj se dogaja v literaturi v evropskem prostoru. Na Dunaj sem odhajala vsako leto – prvič sem odšla leta 1955, nato pa tudi leta 56, 58, vsakokrat za daljše obdobje, ponavadi za mesec dni. Leta 1958 sem v Kölnu obiskala razstavo Inkovsko zlato, ki je prvič prišla v Evropo iz Peruja. Nikoli ne bom pozabila, da je bila vstopnina dve nemški marki, kar je bilo za nas ogromno. Znesek, ki si ga lahko nesel s sabo za mesec dni, je znašal 68 nemških mark, ostalo pa smo morali pretihotapiti.

Prevajala sem s pomočjo nemških slovarjev, besedo sem najprej poiskala v špansko-nemškem slovarju in jo nato, če je bilo treba, poiskala še v nemško-slovenskem. Stranski učinek tega početja je bil, da sem se nehote naučila tudi odlično nemško, reševali so me izjemni Langenscheidtovi slovarji. To je bilo grozno naporno in dolgotrajno delo, ampak nemški slovarji so bili fantastični in nanje sem se lahko vedno zanesla.

Kakšen se vam je zdel, če pogledate iz današnje perspektive, vaš položaj prevajalke na začetku kariere v petdesetih, šestdesetih letih, ko je bilo prevajanje, seveda z nekaj izjemami, vendarle domena moških in ste bili po drugi svetovni vojni del generacije prevajalk, ki je začela zelo odločno utirati poti tudi na tem področju?

Z vsemi uredniki sem se odlično razumela in nikoli nisem imela občutka, da bi name gledali zviška, ker sem bila ženska – nasprotno. Imela sem res srečo. Ko sem prevedla prvi dve knjigi, Sadako hoče živeti in Praznovanje drugih Juana Goytisola, in še nekaj naslovov, sem zaprosila za sprejem v Društvo prevajalcev, sicer pa sem bila zaposlena kot svetovalka za gledališko dejavnost na tedanji Zvezi za kulturno dejavnost v Radovljici in v Kranju, dokler nisem postala direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicahin kasneje Linhratove dvorane v Ra­dov­ljici.

Po Vipotniku sem največ sodelovala z Alešem Bergerjem, a to je bilo že v osemdesetih letih, eden prvih projektov so bile Gvatemalske legende, ki jih je Asturias na željo nekega francoskega založnika iz jezika guarani prevedel v španščino, zato sem se jih lahko lotila. Našla sem jih v nekem antikvariatu, na enem izmed potovanj v tujini, ki sem jih vedno izkoristila za bogatenje svoje hispanske knjižnice.

Prevajalci priljubljenih del v karieri navadno dočakajo več ponatisov prevodov, ki jih imajo možnost tudi mestoma popraviti. Res redki pa doživijo ponovno in popolnoma prenovljeno izdajo prevoda, za katero se uredniki odločijo praviloma po več desetletjih. Vam se je to zgodilo z »biblijo« latinskoameriške književnosti, romanom Sto let samote, ki je prvič v vašem prevodu izšel leta 1971. Mladinska knjiga se je letos odločila ne le za ponatis, temveč za prenovljen prevod v vašem avtorstvu. Kako je brati in popravljati prevod po več kot štiridesetih letih? Kako ste to predelovanje doživljali vi?

Spomnim se, da je Drago Bajt nekoč v zvezi z vprašanjem ponovnega prevajanja dejal: »Vsak prevod po 40 letih zastara.« In z njim se po izkušnji s Stotimi leti samote popolnoma strinjam. Knjigo lahko, če ima prevajalec veliko srečo in zdravje, ponovno premelje tudi sam, kar je letos doletelo mene. Ob ponatisih smo besedilo že popravljali, a nikoli tako temeljito. Moja izkušnja je bila mestoma res grozljiva. Ves čas se sprašuješ, kako to, da nekaterih mest nisi razumel, kako to, da osebe nisi opisal drugače oziroma da nisi vedel, da se nekatere pojme prevede povsem drugače, ampak takrat določenih stvari, ki so bile vezane zlasti na kulturo, preprosto nismo mogli nikjer preveriti. Poleg tega sem bila opremljena le z naravnim občutkom za jezik, s teorijo prevajanja se nikoli nisem ukvarjala, res sem bila samouk. Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe, nekakšne diapozitive. Včasih lahko resda vidim popolnoma narobe, a vedno vidim neki prizor. Poleg tega mi ob branju originala v glavi vedno roji zven slovenskega jezika, kako bi lahko neki stavek zvenel v slovenskem jeziku, in mislim, da najboljši prevajalci preprosto začutijo, ko jim prenesena misel steče v maternem jeziku. Prevajalec mora besede tudi nujno slišati – pri tem imam v mislih njihovo zvočno podobo in meni pri tem pomaga moj drugi, odrski poklic.

Pri popravkih Stotih let samote sem se mestoma ukvarjala predvsem z metaforiko, čeprav se mi še vedno zdi, da stoji, kot sem jo postavila prvič, očitno imava z Marquezom oba enako predstavo, kaj metafora je; a ob posameznih zgrešenih primerih, ki jih seveda najdeš, sem zardela. Priznam, da sem se tudi od marsikatere rešitve težko poslovila. Meni se je zdela imenitna, korektorju ali pa lektorju pa ne.

Kaj se je v vaš spomin zapisalo kot res garaški projekt oziroma kateri avtorji so vam pri prevajanju povzročali največ težav? Se spomnite kakšnega še posebej zahtevnega primera?

García Marquez je roman Patriarhova jesen zaključil s stavkom, ki je dolg 50 strani. Jože Snoj, urednik, je od mene v šali za­hteval, da nekje vmes postavim piko, jaz pa tega nisem hotela, s piko bi se ta masa besedila prelomila, zato sem vztrajala pri svojem in problem skušala rešiti s podpičji. Da bi videla, ali moja rešitev deluje, sem za poskusnega zajca in žrtev izbrala moža: prevedla sem štiri strani in mu jih na glas prebrala, dodala še štiri in mu prebrala vseh osem in tako dalje vse do pike. Ko sem končala, sem cel dan preživela tako, da sem na glas brala, in če ni zvenelo, kot bi moralo, če se besedilo ni povezalo, sem ga popravljala. 

Drug primer je bilo prevajanje Terre nostre Carlosa Fuentesa. Takrat sem imela na voljo dolg rok in za študij sem vsaj en mesec iskala material, ki bi mi bil pri prevajanju lahko v pomoč – od judovskih spisov do zgodovinskih besedil. Delo je bilo izjemno težavno, ker v knjigi ni prave kronologije časa, tam se moraš resnično dobro znajti v španski zgodovini, da sploh veš, kje si, ves čas potuješ med Starim svetom, Novim svetom in Drugim svetom. Naenkrat se znajdeš pred Dioklecijanovo palačo v Splitu. Na srečo sem res veliko brala o Majih, tako da sem precej dobro vedela, o čem govori, in knjiga se mi je zdela razumljivejša tudi zato, ker sem pred tem prevedla Gvatemalske legende; Fuentes je bil zato vsaj v tem pogledu lažja naloga. 

Eden najbolj »neprevedljivih« avtorjev, s katerimi sem se spopadla, pa se mi je zdel Asturias, zato imamo verjetno Slovenci prevedenih tako malo njegovih del. Koruzarji so me fascinirali, še danes vidim prizor, v katerem poniglavi polkovnik Godoy jaha in se med ježo nanj obešajo kresnice, kresničji čarovniki ga pomanjšajo do pogubnega konca. Verjetno me je pri najtežjih mestih reševala moja sposobnost videnja.

Zelo težko sem prevajala tudi Onettija in njegovo Ladjedelnico, ne toliko zaradi jezika, ampak zaradi njegove grozne temačnosti. Ko govorimo o magičnem realizmu, imamo ves čas pred sabo podobe Garcíe Marqueza, pogosto pa pozabimo na Onettija, ki je bil med začetniki te smeri.

Je s prevajanjem povezan kak poseben ritual, imate kakšen določen urnik dela, metodo? Vse vaše življenje je v profesionalnem smislu vedno potekalo dvotirno: kako je bilo usklajevati prevajalsko delo z vašim gledališkim življenjem? 

Ko knjigo dobim v prevod, jo preberem vsaj trikrat, lahko tudi do petkrat. Začnem tako, da prevedem tri strani na začetku, tri na sredini in pet strani na koncu knjige. Tako dobim občutek, ali se slog ohranja in v kaj vodijo začetne strani. Ampak prvih petdeset strani še vedno prevedem tako, da jih najprej s kemičnim svinčnikom na roko zapišem v zvezek. Tega se še vedno držim. Računalnik seveda prinaša hitrost, ampak jaz pogrešam premišljevanje ob pisanju na roko. Ko prepisujem osnutek, mi do petdesete strani postane jasno, ali sem prevod zapeljala v pravo smer in ali stoji na trdnih nogah. 

Moje življenje je bilo res, kot pravite, železnica z dvojnim tirom. Prevajanje je resno delo, zato si ga nikoli nisem puščala za počitnice. Ob usklajevanju urnikov med delom v gledališču in prevajanjem doma je bilo vedno treba paziti, da se ne bi iztirila. Če imaš poleg redne službe še štiri ure nočnega prevajanja, se lahko, če ne paziš, kaj hitro kam zaletiš. V obdobju, ko sem najintenzivneje delala v gledališču na Jesenicah, sem lahko veliko manj prevajala. So bila pa tudi obdobja, ko sem v gledališče hodila bolj neobremenjeno in sem zato lahko, ko sem prišla domov, marsikaj prevedla. 

Sodite v generacijo, ki je odraščala ob radijskih igrah za otroke in odrasle. Veliko ste prevajali tudi za radio – nemalo vaših prevodov kratkih zgodb so priredili v radijske igre: Opazovanje dežja v Macondu, Oči modrega psa (García Márquez), Kukulkan, Talpa (Juan Rulfo) je le nekaj prevedenih naslovov, ki so dobili radijsko podobo. 

Teh zgodb nisem prevajala z mislijo na radio. Zlasti Talpa Juana Rulfa me je zasledovala precej let, od mojega petdesetega leta dalje. Žal sem bila prestara, da bi jo igrala. In ta zgodba, pre­sun­ljiva izpoved para, Natalie in Gerarda, ki sta Natalijinega bolnega moža Tanila vlekla do konca romarske poti, da bi čim prej umrl in bi onadva lahko končno srečno zaživela, ju je zlomila, saj nista po tem dogodku do konca življenja nikoli več spregovorila. Specifika prevajanja za radijsko igro je seveda v tem, da je moč besede ključna: radijska igra ali novela mora poslušalca zagrabiti z besedo, drugi izjemno pomemben faktor pa je, kdo ta glas bere, kdo mu vdihne dušo, mu dá humor, ironijo, barvo.

Pred nekaj leti so v okviru projekta Moje ulice na Radiu Študent posneli radijsko oddajo Tista socialistična boema, kjer ste sodelovali skupaj s Poldetom Bibičem, Sandijem Čolnikom, Matijo Barlom in Petrom Zobcem. Kdo je bila socialistična boema?

Res je, posneli smo spominsko oddajo, iz katere so zmontirali tudi dokumentarni film, v kateri smo obujali spomine na boemske čase in se zelo zabavali. Besedo »socialistična« bi dala celo v oklepaj. Vsi skupaj in vsak po svoje smo bili v primerjavi s svojimi vrstniki nenavadni, nekateri celo politično vprašljivi; sama nisem imela težav, na piki pa so imeli na primer Žarka Petana. Sandija Čolnika sem zelo dobro poznala, s Petrom Zobcem sva bila res velika prijatelja. Študiral je dramaturgijo in že na Akademiji kazal veliko različnih talentov. Veliko sva se srečevala na premierah v Ljubljani. Bili smo pisana druščina, ki je zahajala v Kavarno Union. Mi smo sedeli pri vhodu z Nazorjeve ulice, dramatik Ivan Mrak in sogovorniki pa na drugem koncu kavarne. Od mlajših avtorjev je tja zahajal pesnik Ervin Fritz. Marsikaj smo predebatirali, velikokrat smo ponočevali, jaz sem imela zelo dober želodec, zato sem marsikaterega kolega pe­lja­la domov, če se je preveč napil. Pokojni stric, učitelj jadranja, ki je vedel, kaj prinesejo brucevanja, mi je, študentki, za pitje izdal svoj recept: poješ tri sardele, konzervirane v olju, kos kruha in čez pogoltneš še tri žlice olivnega olja. Tudi tega recepta se držim še danes, če vem, da me čaka zabava.

Ste avtorica kuharske knjige Kaj je v loncih, pisali ste tudi za otroke. Je v vašem predalu kdaj obležal kak pisateljski projekt? 

Pred desetimi leti, ko sem bila nekaj let zapored na počitnicah v Provansi, sem si zamislila lik Rudolfine, ki je nastala na podlagi resničnega dogodka. Na oglasni deski radia Triglav sem zasledila obvestilo, da bo igralka mehiške telenovele Esmeralda delila avtograme na terasi hotela Grajski dvor. Vedela sem, da gre za potegavščino, kajti mediji so se na veliko razpisali o tem, da jo bodo tisti dan peljali v Maribor. Tako je moja Rudolfina zaživela v humoreski Kako so v Radovljici čakali Esmeraldo, in po tej epizodi sem jo popeljala še na šest potovanj, nazadnje v Provanso. Upam, da bom njene zgodbe imela čas dokončati, zamislila sem si jih deset.

Še vedno prevajate?

Ko sem se upokojila, je bil zame to zgolj administrativni mejnik, skušala sem še naprej početi vse, kar me je zanimalo, po svojih zmožnostih, seveda. Že kot mlado dekle sem se navdušila nad zgodovinskim romanom Corazon de piedra verde (Srce iz zelenega žada) Salvadorja de Madariage, ki mi ga niso dovolili prebrati, češ da za dekle moje starosti ni primeren, ker je v njem veliko nasilja, v domači knjižnici ga je imela mamina mladostna prijateljica, ki je bila po rodu Španka. Za zdaj nima založnika, prevajam ga predvsem zase, je zelo obsežen in to počnem zgolj iz veselja: po nekaj strani na dan, človek mora ohranjati tudi prevajalsko kondicijo. 

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Francoska trdnjava je odprta

    Izar Lunaček

    Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

  • Neodzivnost in nefleksibilnost

    Anja Radaljac

    Kultura in umetnost sta v tej politični klimi uradno doživeli zlasti omenjeni molk Ministrstva za kulturo ter napoved rezov proračuna, hkrati pa se preko socialnih omrežij ter neuradnih stališč generirajo »nova« stališča v odnosu do umetnosti in kulture.

  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Izdelava: Pika vejica