Vsak čas je po svoje nasilen

Andreï Makine, Francoski testament (foto: Wikipedia/Litera)

Maturitetni intervju z Andreïjem Makinom

Ana Geršak

V šolskem letu 2019 sta bili kot čtivo za maturitetno branje izbrani knjigi Angel pozabe Maje Haderlap in Francoski testament Andreïja Makina (prevoda obeh romanov je izdala mariborska založba Litera). Z rusko-francoskim pisateljem, čigar delo se je v tej vlogi znašlo že drugič (prvič leta 2010), smo navezali stik in mu po zgledu intervjuja z Anne Michaels (njen roman Ubežni delci je bil predmet maturitetnega eseja leta 2018) posredovali nekaj (izbranih) vprašanj, ki so jih zastavili dijaki četrtih letnikov z različnih slovenskih gimnazij. Intervju, ki naj letošnji maturitetni generaciji pripomore k boljšemu spoznavanju dela, o katerem bodo dijaki v kratkem pisali na maturi, je v obliki telefonskega pogovora opravila Ana Geršak.

Za prijazno pomoč pri izvedbi se zahvaljujemo Orlandu Uršiču z založbe Litera.

Hvala številnim dijakom in profesorjem, ki so se z zanimanjem odzvali in nam posredovali svoja vprašanja. Vključene gimnazije: Prva gimnazija Maribor; Gimnazija Nova Gorica; Gimnazija Franceta Prešerna Kranj, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana.

Literarni kritiki in teoretiki so vaše delo primerjali z deli Prousta in Čehova. Kdo so pisatelji, ki so vas navdihovali in po katerih ste se zgledovali?

Navdihovali so me predvsem ruski in francoski klasiki. Seveda je tu Proust, ki ga omenjate, toda kritiki ga navajajo predvsem kot referenco na moje delo zaradi skupne tematike – spomina, ki je ne nazadnje osrednja tema Francoskega testamenta. Zelo rad sem bral tudi Flauberta, Maupassanta zaradi konciznosti in kratkosti njegovih novel, saj ta žanr v ruski književnosti ni obstajal, a tudi zaradi njegove izjemne sposobnosti opisovanja in napetih zapletov. Podobno velja za Čehova. 

V Francoskem testamentu se pogosto sklicujete na druge literate, predvsem na francoske pisatelje, na primer na Victorja Hugoja. Kakšno vlogo ima književnost pri učenju o drugih kulturah?

Literatura je temeljnega pomena, predstavlja kondenzacijo kulturne identitete neke dežele. Seveda so tu še slikarstvo, arhitektura, kiparstvo in druge umetnosti, toda poezija in književnost združujeta misel in domišljijo, ju prepletata. Oboje je ključno za razumevanje druge kulture: misel, zato ker je v literaturi vselej najti elemente filozofije, po drugi strani pa gre za plod domišljije, sanj. Zahvaljujoč literaturi imate v grobem možnost, da spoznate, kako določen narod razmišlja, kaj misli ter o čem in kako sanja. 

Katere veje umetnosti vas še navdihujejo?

Seveda je tu tudi glasba, toda ta ni tako močno vezana na besedo kot literatura. Glasba je veliko bolj univerzalna, manj povezana z neko kulturno identiteto. Seveda lahko rečemo, da je Čajkovski zelo ruski, da je Sibelius zelo finski, toda to ni čisto res. Če ljudem, ki se ne spoznajo na glasbo, zaigramo kakšen odlomek, bodo težko razbrali, ali gre za melodijo italijanskega ali ruskega izvora. Glasba je nadnacionalna. Literatura ostaja vezana na svojo nacionalno kulturno tradicijo, ta pa se najpogosteje izraža skozi jezik.

V Francoskem testamentu pogosto omenjate slog. Kaj za vas pomeni slog oziroma kako ga razumete?

Slog v grobem pomeni način pisanja, toda to je precej zožena, popreproščena definicija, ki pa je najpogosteje v rabi (rečemo na primer »tak je njegov način pisanja«). Sam menim, da je slog predvsem vizija, globalna vizija sveta. Če te vizije ni, slog ošibi, postane kapricast, preciozen, kičast; postane zgolj igra. Ko v Francoskem testamentu govorim o slogu, govorim o viziji. Slog mora odgovarjati na vprašanja, kaj predstavljajo smrt, ljubezen, kratkost našega življenja, človeška narava … na to odgovarja s stilističnimi oziroma jezikovnimi sredstvi.

Kako to, da po dveh vojnah, posilstvu in težkim življenjskim razmeram babica Charlotte ni travmatizirana?

Naj tu spomnim mlade bralce, da je bila Slovenija nekoč del Jugoslavije in da so bili deli Jugoslavije ob razpadu silovito, divjaško bombardirani. Medtem ko so se zahodnjaki sončili na plažah, hodili v restavracije in se zabavali pred televizijo ali na kakšni nogometni tekmi, so drugi ljudje tam umirali. In tako ni bilo le takrat. Tudi danes nekateri živimo v miru, medtem ko drugje po svetu potekajo srditi boji. Spomnimo se bojev v Libiji, Siriji, Iraku! In vse to medtem ko zahodnjaki gledamo nogomet, hodimo v kino in jemo v boljših pariških restavracijah. Ne smemo si misliti, da je vojna stvar preteklosti in da danes živimo v raju. To morajo mladi razumeti. Da je mogoče preživeti tudi po takšnih izkušnjah, da se te stvari še danes dogajajo, da pa si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Kot je rekel Nietzsche: kar me ne ubije, me okrepi. To se je zgodilo Charlotte: vse, kar je hudega prestala, jo je predvsem okrepilo.

Vaši junaki so pogosto izpostavljeni nasilju, na primer dvema vojnama, stalinističnemu režimu ipd. Zakaj je nasilje pri vas opisano tako grafično? Ste bili kdaj sami priča nasilju ali morda celo njegova žrtev?

Ves čas smo izpostavljeni nasilju. Ko sem kot mladenič služil vojaški rok, sem bil priča nasilju v Afganistanu. Videl sem nasilje, ga doživel. Ampak saj živimo v nasilnem svetu! Ne smemo misliti, da je nasilje stvar preteklosti ali misliti, da je nasilje samo stvar vojne. V obdobjih navideznega miru se pod površjem vedno nekaj dogaja. Tudi mirni časi lahko iz človeka izvabijo nasilje. Poglejte na primer nasilje nad ženskami, ki se še vedno dogaja povsod po svetu in tudi v Franciji, deželi, ki se tako rada (in upravičeno) ponaša v svojo civiliziranostjo in kulturnostjo. Vsak čas je po svoje nasilen, tudi in predvsem današnji.

V Francoskem testamentu ste zapisali, da ko se znajdete med dvema jezikoma, v presečišču dveh kultur, francoske in ruske, svet doživljate intenzivneje. Ali to velja še danes?

Seveda. Dvojezičnost omogoča boljše razumevanje človeške narave, dostop do tvojega pravega jaza. Vsaka kultura doprinese k ustvarjanju tvojega lastnega portreta, k širjenju vednosti. Tako človek vstopa v eno kulturo in se nato prerodi v drugi kulturi, ki spet ustvari njegov portret. V presečišču obeh podob se ustvarjajo zanimive razlike, kjer se skriva tvoj pravi, skriti jaz, tvoja notranja narava. Gre za razgaljanje pred samim sabo. Obenem gre za dva načina spoznavanja in razumevanja sveta. Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik: v francoščini se izražamo drugače kot v ruščini, z drugačno intonacijo in drugačnimi gestami. Slovani so bolj zadržani, medtem ko se Francozi izražajo z več strasti.

Ali menite, da je identitetni razkol znotraj posameznika za današnje mlade generacije še vedno tako silovit kot je bil za Aljošo?

Ja in ne. V primeru Aljoše gre tudi za socialni konflikt: zaradi totalitarnega sistema živi v odmaknjenem svetu, v katerem je zelo težko dostopati do drugih kultur in drugih identitet. V času Sovjetske zveze je bilo denimo nemogoče ali zelo težko priti do knjig z druge strani železne zavese in le nekaj predanim prevajalcem gre zahvala, da smo skozi njihove prevode dobili nekakšno predstavo o Zahodu. Danes je to morda lažje, vendar lahko razumevanje drugih kultur pogosto ostane na površini. Multikulturalizem se mi zdi problematičen. Človek potrebuje korenine. 

Ali menite, da obstaja objektivni spomin? Kakšna je za vas razlika med spominom in zgodovino?

Že Victor Hugo je rekel, da obstaja uradna, lažniva zgodovina in druga, skrita, sramežljiva zgodovina. Sramežljiva, ker so stvari, ki jih zamolči in si zato izmišlja nove zgodbe. Večkrat slišimo, da je nekaj storjeno v imenu svobode ali v imenu demokracije, toda to so zgodovinske laži, ki prikrivajo resnico. Obstaja pa tudi resnična, osebna zgodovina, ki jo je zelo težko izraziti. Tu priskoči avtorju na pomoč slog: s pomočjo pesniškega jezika laže izrazimo subjektivno, ki se nato objektivizira in postane razumljivo tudi za druge. Morda niste v otroštvu nikoli jedli magdalenice tako kot Proust, vsaj jaz je nisem, ker tega v Rusiji ni bilo, pa vendar vsi vemo, za kaj gre: za literarni trik, ki piškot vzpostavi kot metaforo za spominjanje. Za Prousta je bila to magdalenica, za koga drugega je lahko sončni zahod ali parfum, nekaj, kar vzbudi močna in morda pozabljena čustva. To je resničnost spomina. 

Na enem ruskih forumov je pisalo, da ste ruski človek, a francoski pisatelj. Že nekaj časa živite v Franciji. Vam je francoska kultura zdaj bližja kot ruska? 

Obe kulturi soobstajata in sta v meni nerazdružljivo povezani. Ker se izražam v francoščini, predstavlja francoska kultura v mojem življenju zelo pomemben del. Skoznjo pa pronicajo globine mojega spomina in moja doživljanja, vezana na Rusijo. Tovrstne delitve (ruski človek, francoski pisatelj, katera je prevladujoča kultura v človeku) obstajajo le v jeziku, da človeka laže klasificiramo. Resničnost je veliko bolj kompleksna.

Ali po vašem mnenju obstajata ruska duša in francoski ésprit?

Seveda! Oba izraza sta sicer zelo posplošujoča, vendar je v njiju kanček resnice. Ko denimo pridem v Slovenijo in poslušam slovenščino, se mi zdi vaš jezik čudovit, mešanica arhaičnega in poetičnega. Govorite kot Puškin! Uporabljate izraze, ki jih sodobna ruščina ne uporablja in pripadajo danes pesniškemu jeziku. Sicer pa je podobno kot pri vprašanju jezika: v ruščini se izražamo drugače kot v francoščini, drugačna intonacija, drugačna gestikulacija … To pomeni, da tudi obe kulturi doživljata svet nekoliko drugače.

Ali današnja Francija še vedno predstavlja Atlantido vašega otroštva?

Ne, ker sem jo bolje spoznal. Toda ko spoznavamo neko drugo kulturo, je treba spoznati njene temelje in se ne ukvarjati toliko z minljivim, s »peno dni«, kot bi rekel Boris Vian. V francoskem vsakdanu, denimo v politiki, je veliko take pene, ki jo hitro odnese čas. Zato pa so temelji toliko zanimivejši.

Kateri od romanov, ki ste jih napisali, je vaš najljubši?

Na to pa ne bi znal odgovoriti! Vsak ima svoje dobre značilnosti, ki so lastne le njemu. Zadnji, ki sem ga napisal (Au-delà des frontières. op.p.), je zelo politično nekorekten, potem je tu Francoski testament, roman o dvojni kulturi, Glasba njegovega življenja govori o usodi glasbenika … Vsaka knjiga se z drugimi povezuje v celoto in vsaka ima svoje kvalitete. 

Koliko je v Francoskem testamentu avtobiografskega?

Težko reči. Ko pišemo, postane vse avtobiografsko. Če bi jutri pisal o Sloveniji, bi temeljito preučil vašo kulturo, jezik in način življenja, tako da bi me potem morda vprašali, ali sem to res doživel in ali nisem morda Slovenec! Pomembno je, da to, o čemer pišemo, predstavimo kot čim bolj verjetno. V vsakem tekstu so elementi avtobiografskega. Chateaubriand je rekel, da je treba pisati iz srca, o svoji notranjosti, o tem, kar najbolje poznate, in nato srce podariti drugemu. Vse, kar opisujem, se je zares zgodilo, toda ni nujno, da je bilo res tako. Ne pozabite, da je zgodba napisana kot spomini štiridesetletnika na otroška leta, ta čas pa je tudi zame minil in danes na zapisano gledam drugače kot takrat v času pisanja.

Kakšen testament bi zapustili svojim bralcem?

Prepuščam jim branje, v katerega lahko vsak vnese del sebe. Knjiga in bralec tvorita par, vsak po svoje in z lastnimi izkušnjami dopisuje knjigo, ki jo bere. Branje je kot ponovno pisanje.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Tujec je ogledalo

    Andrej Hočevar

    Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.