Vrnitev k izkušnji, ki navdaja s strahom in je destabilizirajoča

Franca Mancinelli (foto: Enrico Chiaretti)

Pogovor s Franco Mancinelli

Andrej Hočevar

Glede na to, da pišeš tako poezijo kot tudi kritiko, poleg tega pa književnost tudi poučuješ, kateremu področju se trenutno najbolj posvečaš?

Objavila sem dve pesniški zbirki. S pisanjem v verzih sem poskušala doseči tisto, kar je v vsakem od nas najbolj avtentičnega in živega. Doslej sem poezijo dojemala kot način osvobajanja, obenem pa tudi ponovne ujetosti. Potreba po ritmu in po obliki je nazadnje ustvarila majhne zaprte prostore (primer mojih kratkih in zelo kratkih tekstov); v njih sem skušala zajeti in obvarovati tisto, kar je v nas najbolj krhkega in nezaščitenega.

Mislim, da je poezija v veliki meri povezana z nečim, kar nam ne pripada; nekaj, kar gre skozi nas, na kar lahko dolgo čakamo in dosežemo le počasi, kot loviš kapljanje vode s strehe. In kar zadeva mojo identiteto, le v trenutku, ko pišem, ko čutim, da sem končno tako znotraj sebe, da nimam več razpoznavnih mej v odnosu do drugih in do stvari: njihov glas je lahko moj in jaz lahko dam svoj glas njim.

Središče naših dejanj, tistega, kar počnemo, smo mi sami, mi smo tisti vir moči, ki nas vsako jutro postavi na noge, razorožene in čuječne, napete in prožne. Poučevanje je bil zame najpreprostejši način, da dobim službo; pisanje kritik pa vaja v poglobljenem branju: priložnost, da se soočim z lepoto, ki so jo znali drugi izraziti, se je naužijem, poskus, da se oddolžim. Zdaj iščem nov jezik. Pasta madre, moja druga knjiga, je zgostila snov moje domišljije in mojega izkustva v obliko, h kateri, čutim, se ne morem več vrniti. V zadnjem času pišem kratke prozne tekste. Jezik se – kot mišica, ki sem jo prej instinktivno zategnila – želi zdaj sprostiti.

Ima kritik v Italiji dovolj priložnosti za objavljanje svojih tekstov?

Branje literarno-kritiške knjige predpostavlja, da smo poglobljeni in pozorni bralci poezije. V Italiji je malo takih, ki berejo pesniške zbirke in niso le naključni bralci poezije na spletu. Za literarno esejistiko in še zlasti za esejistiko, namenjeno poeziji, ni veliko prostora. Obstaja akademsko okolje, z znanstvenimi publikacijami, namenjenimi predvsem ozkemu krogu raziskovalcev, in nekoliko bolj »angažiran« krog, ki v bistvu prav tako nagovarja ozek krog bralcev. Kritiki iz prvega kroga pripadajo univerzitetnemu okolju, za objavljanje so zainteresirani zaradi akademskega napredovanja in običajno sodelujejo z založniki, specializiranimi za akademske publikacije (kot na primer Il Mulino, Carocci); najboljši med njimi so sposobni pisati v jeziku, ki ni ozko specializiran in lahko dober bralec v njem uživa. Kritiki drugega kroga v glavnem pripadajo novinarskemu svetu, pišejo za kulturne strani dnevnih časopisov in pogosto objavijo knjige, v katerih zberejo svoje tekste, ki so bili natisnjeni v specializiranih revijah, kot predgovori pesniških zbirk, prispevki na konferencah itd. V ta krog sodijo tudi nekateri pesniki, ki poleg poezije pišejo kritike in eseje in delujejo zlasti kot »angažirani« kritiki, vendar se temu pisanju posvečajo predvsem občasno, kot zunanji sodelavci časopisov in revij. Nekateri od njih so objavili knjige, ki so nekje med kritiko, literarno esejistiko in prozo, kar je oblika, ki se mi zdi trenutno najbolj zanimiva za refleksijo o literarnem ustvarjanju: Antonella Anedda z Cosa sono gli anni (Fazi, 1997) in La vita dei dettagli (Donzelli, 2009), Fabio Pusterla z Il nervo di Arnold (Marcos y Marcos, 2007) in Quando Chiasso era in Irlanda (Casagrande, 2012), Gian Mario Villalta z Il respiro e lo sguardo (Bur, 2005).

V zadnjem času smo lahko opazovali splošen upad vpliva literarne kritike v širšem smislu. Ali ima, po tvojem, kritik dandanes sploh še kakšen vpliv na kulturo?

Mislim, da kritik izgubi svojo avtoriteto in prepričljivost v trenutku, ko izgubi svojo svobodo ter pogum in moč, da jo brani. Čeprav še naprej piše in zavzema določen prostor, je (pogosto upravičeno) neslišan. Bralcev kulturnih strani in literarnih prilog dnevnikov ni veliko, tistih, ki se zanimajo za poezijo, še manj, vendar so tisti redki pogosto pripravljeni in pozorni: prepoznajo tisto vrsto prijemov in strategij, ki brez ostre kritike ocenjujejo knjigo, o kateri nekdo ne bi rad pisal, pa tudi način kritiziranja, ki izhaja iz vnaprejšnjih sodb, iz vnaprejšnje poetike ali, še huje, iz bolj ali manj nezavedne logike pripadnosti določeni skupini. To je še eden od dejavnikov, ki zmanjšujejo kredibilnost kritika, ki nižajo moč njegovega glasu, dokler ga v nekaterih primerih ne utišajo, kot telefonski klic, ki ga vidimo na zaslonu prenosnega telefona in na katerega lahko ne odgovorimo, se zanj ne zmenimo – ker je vsebina sporočila že preveč predvidljiva, ker so obrazci, iz katerih izhaja argumentacija, sodbe, preveč očitni.

So pa tudi kritiki, ki že leta ne berejo več novo izdanih knjig, pač pa še naprej ponavljajo imena nekaterih pesnikov, ki so jih brali pred veliko leti in so jim blizu, bodisi v geografskem smislu ali po osebnih poznanstvih. Ta situacija, na katero sta opozorila Berardinelli in Cordelli na začetku sedemdesetih v Il pubblico della poesia (Castelvecchi 1975, 2004), obenem pa je eksponentno naraščanje avtorjev, ki pišejo v verzih, in zapiranje v avtoreferenčnost tega sveta pišočih, ki so sami svoji bralci, logično pripeljalo do krize, iz katere se kritika po mojem mnenju še ni izkopala. Sedanji poskusi, da bi se izognili tej krizi s sestavljanjem lestvic »kakovosti« na podlagi glasov, zbranih na podlagi širokega kroga »močnih« bralcev (ki so sami kritiki, pesniki, ali vsekakor pripadajo literarnemu svetu), le še poudarjajo odsotnost ali izogibanje kritikov. Način, da bi presegli to izčrpujočo ohromljenost, ponujata Emanuele Trevi v Istruzioni per l’uso del lupo (Castelvecchi, 2002; Elliot 2012) in Mario Lavagetto v Eutanasia della critica (Einaudi, 2005): vrnitev k izkušnji, ki navdaja s strahom in je destabilizirajoča in pri kateri gre za srečanje z lepoto in z resnico, ki pripadata naši usodi; pustiti za sabo specializme in tehnicizme in preučevati besedila na podlagi avtentične, pristne izkušnje, ki more ponovno vzpostaviti neizčrpno snov pomena in življenja, ki bi se sicer izgubila.

Tvoja poezija je bila leta 2012 vključena v prestižno antologijo Nuovi poeti italiani 6, ki jo je uredila Giovanna Rosadini, izšla pa je pri Einaudiju. Ena izmed njenih vsekakor zanimivih, nemara celo kontroverznih lastnosti je, da so vanjo – kljub povednemu naslovu – vključene samo pesnice. Kakšen je tvoj pogled na sodobno italijansko poezijo – prevladujejo v njej pesnice ali pa misliš, da je bila, po drugi strani, prav ta antologija pomemben korak za večanje njihove prepoznavnosti?

Ne bi mogla reči, ali so v tem trenutku v sodobni italijanski poeziji protagonistke predvsem pesnice. Če se zdi tako, je to zaradi dolge marginalizacije, v kateri so se pesnice znašle zaradi številnih družbeno-zgodovinskih okoliščin. Zato bi mi bilo všeč, če je mogoče sedanjo prisotnost žensk v italijanski poeziji, ki je posledica sprememb v drugi polovici 20. stoletja in zlasti po 70. letih, opaziti kot dejstvo, ki se zgodi skoraj preprosto, kot kadar se porušijo jezovi in lahko voda končno zavzame obliko in prostor, ki ji pripada, ki je zanjo naraven; želela bi si, da je večja možnost izražanja končno dosežena za človeka in ne pridobitev ženskega spola. To je mogoče v družbi, kjer so razlike med spoloma resnično presežene, na ravni moči, v založništvu, na ravni odločanja. V Italiji še ni tako in prav zato se je, glede na dejstvo, da je pesnic veliko in kljub svoji uveljavljenosti in ugledu še niso bile objavljene pri največjih založbah, porodila ideja, da bo en zvezek Einaudijeve zbirke Nuovi poeti posvečen ženskam. Naloga je bila zaupana Giovanni Rosadini, ki je tudi sama pesnica in ima dolgoletne izkušnje kot urednica poezije pri Einaudiju. Antologija je po zaslugi pozornosti, ki jo je vzbudila, hitro postala najbolj prodajan zvezek v zbirki Nuovi poeti italiani in je bila že ponatisnjena. Zanesljivo je uspela pritegniti pogled k bogastvu, ki bodisi ostaja pred očmi ljubiteljev poezije ali pa bi ostalo v senci. Velika zasluga Giovanne Rosadini je, da je zbrala pesniške glasove, ki so med sabo zelo različni, nanjo ni vplivala določena poetika, zato je ta antologija obenem prerez italijanske pesniške scene.

Giovanna Rosadini v svojem uvodu v antologijo omeni tudi, da je v sodobni italijanski poeziji pesniške skupine ali šole v ožjem smislu zamenjala nekakšna »skupnost pesnic«. Se s tem strinjaš? Kako gledaš na situacijo ti, ali čutiš pripadnost takšni skupnosti? Kaj jo sploh povezuje?

Ja, skupine in šole so v resnici razpadle in se razšle že pred desetletji. Ostaja pa njihova sled, zlasti skupine ’63, ki je želela biti neoavandgarda in še vedno spremlja – kot senca ali kot referenca – vse, ki se ukvarjajo z »eksperimentalnim« pisanjem. So pa tudi pesniki, ni jih veliko, ki so predvsem performerji in ki pogosto sodelujejo na slamih. Drugih področij ni mogoče tako natančno določiti. Pri mladih je mogoče prepoznati določeno »bližino« s sodobnimi pesniki, ki so pomembno vplivali na zadnje generacije, kot so Milo De Angelis, Mario Benedetti, Antonella Anedda, Valerio Magrelli, vendar nikakor ne gre za šole, zgolj za poglobljeno branje, ki je pustilo sledi.

Naš čas je prežet z željo po skupnosti, s poskusi, da bi jo vzpostavili, čeprav le začasno, virtualno, preko spleta in socialnih omrežij. Na mikrokozmos italijanske poezije lahko gledamo kot na majhno skupnost pišočih in bralcev, ki se srečujejo na blogih, festivalih, branjih, ob različnih priložnostih. Antologija Nuovi poeti italiani 6 je takoj po izidu postala skupnost avtoric. Da je ta skupnost zaživela, sta zaslužni predvsem neke vrste solidarnost in prijateljstvo, ki se je porodilo iz dejstva, da so naši glasovi združeni v isti knjigi. S številnimi branji v Italiji in nekaj gostovanji v tujini je ta antologija postala dom, v katerem smo našle svoje mesto.

Kadar v Sloveniji omenjamo »mlade avtorje«, res mislimo mlade, v glavnem – s pomenljivimi izjemami – v dvajsetih. Kaj pomeni »mladi avtor« v Italiji?

V Italiji se kategorija »mladi avtor« nanaša na dve razmejitvi: pod 35 in pod 40. Pred kratkim se je pozornost z avtorjev, rojenih v 70., prestavila na avtorje, rojene v 80. letih. Antologije in branja mladih avtorjev zdaj gravitirajo okrog te generacije. Taka kulturna in založniška politika daje avtorjem pozornost, ki je sicer verjetno ne bi dobili, po drugi strani pa jih zapre v neke vrste srečni azil, iz katerega so kmalu prisiljeni izstopiti. Ko so zunaj, ko njihov rojstni list izkazuje pretečenost obdobja »mladosti«, se za njih začne nedoločno dolgo obdobje, ko večinoma ne dobijo ne priznanja uveljavljenih avtorjev ne mladih pesnikov. Prizadevati bi si morali posvetiti več pozornosti delu kot pa avtorju, ki ga je napisal. Brati knjige kot ozvezdja, ki gravitirajo okrog skrivnosti življenja. Na tak način bi se avtorji osvobodili obveznih tirnic in postaj nekakšne »kariere« in skoraj samoumevne obveze, da morajo biti nenehno prisotni na literarni sceni in torej objavljati. Sicer pisanje postane klišejsko, izgubi tisti naboj, zaradi katerega vsakič znova iščemo jezik, s katerim bi dosegli najbolj zastrto stran samih sebe.

Občutek imam, da je italijanska literarna pokrajina resnično širna, da so avtorji (ali skupine ali skupnosti) razpršeni po vsej državi. Ali bi torej sploh lahko govorili o kakšni literarni (ali pesniški) sceni? Če jih je več, kakšni so odnosi med njimi, so sploh v stiku?

Italijanski literarni prostor je velik, vendar skoncentriran v nekaterih najvitalnejših mestih in regijah. Med mesti Rim in Milano ostajata založniški in radio-televizijski prestolnici. Med »obrobnimi« regijami je moja, Marche, med najaktivnejšimi, čeprav nima velikih centrov, po zaslugi številnih pobud, revij in festivala, ki so nastali v 80. letih po zaslugi Franca Scataglinija; v Furlaniji je v zadnjih letih okrog festivala Pordenone Legge zrasla mreža pesniških projektov na pobudo Giana Maria Villalta; kar zadeva dialektalno poezijo, je poleg Veneta ena najbogatejših regij Romagna z dediščino Baldinija in Guerre. S tem literarnim zemljevidom Italije bi lahko nadaljevali, omenili na primer festival Seneghe na Sardiniji in nekatere pobude na jugu, povezane z zamislijo »začasne skupnosti« Franca Arminia; in še toliko majhnih in velikih središč in iniciativ, ki poživljajo in gradijo razpršeno in raznovrstno italijansko literarno panoramo. Ker zdaj ni več, kot sem prej omenila, jasno razpoznavnih trendov in šol, so edina razlikovanja, ki nastajajo, bolj ali manj povezana s skupinami moči ali osebnimi poznanstvi.

Ali se ti zdi, da obstaja med našima literaturama, če odštejem pokrajine tik ob meji, kak opaznejši literarni pretok?

Ne. Ne zdi se mi, da bi v Italiji pozorno spremljali slovensko poezijo; mislim, da so povezave omejene na področja, ki so geografsko sosedska. Moj prvi stik s slovensko poezijo je povezan z branjem, ki sta ga pred leti v Trstu organizirala Luigi Nacci in Cristian Sinicco. Sicer pa, kot sem rekla, se mi ne zdi, da bi glavne revije in založbe namenjale prostor slovenski poeziji.

Ali si za Barbaro Korun, katere knjigo Voglio parlare di te notte si recenzirala, že kdaj slišala?

Ne, pred tem nisem še nikoli slišala njenega imena (kot sicer, po pravici povedano, tudi imen drugih slovenskih pesnikov ne).

Kako pa je bilo z založnikom (Multimedia)? Če se ne motim, je bilo izvod kar težko dobiti.

Ja, v resnici celo precej težko. Ko sem hotela dobiti knjigo, od založnika nisem dobila odgovora ne po mailu ne po telefonu; njene knjige tudi ni bilo mogoče kupiti na nobeni od pomembnejših spletnih prodajaln, kot sta ibs in amazon. Da sem knjigo nazadnje dobila, sem se morala obrniti direktno na avtorico.

Ali si vedela, da je knjiga po tem, ko si jo recenzirala, dobila 2. nagrado med 111 zbirkami, izdanimi v Italiji (Premio nazionale Leandro Polverini della Citta di Anzio 2014)? Kaj pa za to nagrado, si zanjo že slišala? Je v Italiji veliko literarnih nagrad?

Ne, nisem vedela, da je dobila nagrado, in tudi za nagrado prej še nisem slišala. Pri italijanskih nagradah ni običajno, da bi imele posebno kategorijo, namenjeno »intimistični poeziji« (osebno mislim, da je brez pomena razmišljati o poeziji v takih okvirih). Običajno so v Italiji kategorije nagrad za poezijo namenjene preprosto objavljeni in še neobjavljeni poeziji; včasih je posebno priznanje namenjeno »prvencu« ali pa avtorjem, mlajšim od 35 ali 40 let. V Italiji podelijo res ogromno literarnih nagrad, celo več kot eno na dan; seveda niso vse resne in relevantne: številne so odraz literarnih ambicij in neuresničenih želja številnih avtorjev po dobičku. Od nagrad, ki jih podeljujejo knjižnice, lokalne skupnosti, kulturna združenja do prestižnih nagrad s kvalificiranimi žirijami. Najpomembnejša nagrada za poezijo pa ostaja, tudi zaradi svoje dolge tradicije in medijske odmevnosti, nagrada Viareggio.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

Izdelava: Pika vejica