Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

Etgar Keret. Foto: Stephan Röhl. Licenca CC BY-SA 2.0 (https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0/)

Intervju z Etgarjem Keretom, avtorjem kratkoprozne zbirke "Polêti že!"

Veronika Šoster

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko Še zadnja zgodba in konec (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke Polêti že! (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

 

Nekatere zgodbe iz zbirke Polêti že! vključujejo moralno vprašljive tehnologije, kot sta kloniranje in virtualna resničnost, in se zdijo kar primerne za kakšno epizodo serije Black Mirror. Menite, da bi se morali takšnih tehnologij bati ali biti nad njimi navdušeni?

Sam v tehnologiji ne vidim nikakršnega problema. Problem je v načinu, kako jo uporabljamo in izkoriščamo. Tako kot lahko jedrska energija v obliki reaktorja osvetljuje vso državo ali jo v obliki atomske bombe uniči. Problem ni v kloniranju ali virtualni resničnosti, temveč v človekovi želji, da bi bil drugim nadrejen. Če smo se v preteklosti lahko čutili superiorne v primerjavi s sužnji, priseljenci ali ženskami, ta futuristični pristop pokaže, kako napredne so tehnologije in, konec koncev, kako jih ustvarjajo človekova najbolj osnovna in potlačena čustva.

 

Protagonisti zgodb so nekako distancirani, osamljeni ali odtujeni. Lahko razložite, zakaj?

Mislim, da se mnogo mojih zgodb ukvarja s hrepenenjem in da večina mojih likov – tudi če so distancirani ali odtujeni – hrepeni ter poskuša vzpostaviti nekakšno človeško povezavo. Zame sta prava intimnost in človeški stik veliko bolj redka, kot radi trdimo; to, da ju dosežemo, pa bi bil lahko največji dosežek človeštva: sposobnost sočutja in skrbi za drugega.

 

Veliko zgodb se ukvarja z odnosom med očetom in sinom. Vas je ta zanimal od nekdaj ali je postal bolj pomemben, ko ste sami postali oče?

V tridesetih letih, odkar pišem, sem vedno pisal o odnosih med očeti in sinovi. Prvih petnajst let so bile te zgodbe, zapisane iz perspektive otroka, a v trenutku, ko sem sam postal oče, sem perspektivo zamenjal in zadnjih petnajst let te odnose raziskoval z gledišča očeta. Veliko stvari je, ki me pri odnosih med očeti in otroki fascinirajo. Najbolj bistveno je to, da sta oče in sin vsak svoje bitje, a ne popolnoma ločena: delita si gene in dom. Krasno je opazovati, kako v teh odnosih razlika med očetom in sinom vedno izbruhne; ustvarja se napetost, a obenem se slavi individualnost.

 

Edgar Keret, Polêti že!

 

Bi se strinjali, da je knjiga Polêti že! malo temačnejša od vaših prejšnjih del? Kaj je vplivalo na vzdušje?

Menim, da je knjiga malo temačnejša, ker je tudi svet postal nekoliko temačnejši. Zdi se, da je svet v zadnjem desetletju postal veliko bolj razcepljen, da si ljudje, ki na njem živijo, izkazujejo vedno manj solidarnosti. Če je zgodovina graf, zagotovo vsaj na etičnem in političnem nivoju doživljamo resen padec.

 

V marcu, ko smo se začeli soočati z epidemijo, ste napisali kratko zgodbo o nenavadni bolezni covid-20. Kako je covid-19 vplival na vas? In kako lahko v teh časih še vedno najdemo optimizem in humor – kot zapišete v eni od zgodb, ni lepše stvari od otroškega smeha.

Moj oče, ki je preživel holokavst, ni želel nobenega obdobja v svojem življenju označiti za »slabo obdobje«, ampak je trdil, da bi morali razlikovati med »lahkimi« in »težkimi« obdobji. Čas pandemije je zagotovo težko obdobje, a je hkrati obdobje, ko se lahko naučimo veliko o sebi. Dejstvo, da se je svet ustavil, nam ponuja priložnost, da ga spremenimo na bolje. Najpomembnejša stvar ta trenutek je, da ne podležemo nekakšnemu žrtvenemu narativu, ki žaluje za preteklostjo. Če sem iskren, ta preteklost ni bila dovolj popolna, da bi za njo žalovali. Ozreti bi se morali naokrog, enako kot se ozremo po svojih stvareh, ko se selimo v drugo stanovanje in se odločamo, kaj od tega, kar vidimo, bomo zavrgli in brez česa bi nam bilo v resnici bolje.

 

Znani ste po tem, da si za svoje bralce izmišljate posvetila. Kaj bi napisali v slovensko knjigo?

»Sloveniji, polprištevnemu zatočišču v polblaznem svetu.«

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

  • Črno belo

    Tove Jansson

    Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Izdelava: Pika vejica