V svojem delu bi težko karkoli imenoval organsko

Andrej Tomažin (foto: Matic Bajželj)

Intervju z Andrejem Tomažinom

Aljaž Krivec

Andrej Tomažin (1988) je avtor kratkoprozne zbirke Stramorjevi koraki (Litera, 2014), romana Črvi (Litera, 2016), pesniške zbirke Izhodišča (2018, Hiša poezije), tokrat pa bo govora predvsem o kratkoprozni zbirki Anonimna tehnologija (2018, LUD Literatura) oz. o prostorih, ki jih odpira. Z avtorjem sva pogovor opravila pisno. Zelo sem že »zamujal«, on pa je sprejel. Nato je »zamujal« tudi on. Vsake toliko mi je poslal sporočilo, da bo »naslednji teden odgovoril«, vsakič od nekod drugod … V zadnjem sporočilu mi je, preden mi je poslal vse odgovore, dal vedeti, da mora odgovoriti še na dve vprašanji, na druga pa je menda že.

Zadevo sva torej razvlekla. Za druge Tomažinove knjige si sicer upam trdit, da z vidika časa (kot zgodovine) niso posebej osrediščene ali določene, Anonimna tehnologija (mimogrede: ta je bila letos nominirana za nagrado kritiško sito) pač bolj. Najprej malo naivno, ko Žižek svari pred tehnologijo, ki nas bo povozila v malodane blejdranerski maniri. A konec koncev se zdi, da se A.T. (namerna uporaba inicialk) spusti tako globoko v naš čas, da postane splošen_na (a ni nekaj takega o nečem govoril Hegel?). Zakaj sva si oba vzela čas? Povsem vseeno je. Tomažin je hodil sem ter tja in raziskoval, kot raziskuje pri pisanju, in potem vsakih par dni odgovoril na eno vprašanje … Predvidevam, da tako tudi piše, natančno, tudi ko se ti nekaj zazdi random, posumiš, da za avtorja morda ni bilo random (čeprav je mogoče seveda bilo povsem random). In tako je tudi v njegovem pisanju nekaj, kar navdušuje, občasno pa tudi mede (to je razvidno že iz recepcije). No, naposled sem prejel odgovore in nastalo je:

Po Stramorjevih korakih in Črvih (po moji oceni so prvi kratkoprozna zbirka, ki se spogleduje z romanom, drugi pa roman, ki se spogleduje s kratko prozo) si tokrat izdal precej »zgledno« kratkoprozno zbirko, ki jo celo spremlja nekakšna tematska usmeritev, ki jo nakazuje že naslov, torej tehnologija. Se ti je tako preprosto izpisalo ali pa je določena fragmentarnost kratke proze tudi v nekem sozvočju z izbiro tematike?

Pri pisanju me zanimajo recimo temu hibridne možnosti, ki pa v večini primerov še vedno izhajajo iz tradicionalnih in v slovenskem literarnem prostoru že vzpostavljenih oblik, torej romana in kratke zgodbe. Številne oblike znotraj internetnega miljeja že tako ali tako dobivajo nove emanacije, denimo tudi pri nas dobro poznana oblika flash fictiona, pa tudi sicer tovrstna vmesna pozicija ne predstavlja zares novosti – če povsem naključno izberem nekoga: zanimivo se je s tem ukvarjal denimo Adam Bodor v tekstu Okraj Sinistra, ki tudi vsebinsko govori o življenju ob meji, obenem pa dele, vpisane kot poglavja neke knjige, mestoma zasuka tako, da bralec ni povsem prepričan, kam vse skupaj vodi. Anonimna tehnologija pa je res, kakor praviš, nastala kot konceptualno zasnovana zbirka, v osnovi je nastalo okrog petnajst tekstov, ki so se odzivali ali povezovali z osnovnimi premisami nekega premisleka, nato sem jih zaradi potrebe po zgoščenosti slabo polovico zavrgel, nekateri vsebinski odkruški so našli mesto v kasneje izbranih zgodbah. Zbirka ima tako jasen notranji lok, ki sega od preteklosti do nedefinirane sedanjosti/prihodnosti, in tematsko usmerjenost, s svojim naslovom pa bi lahko nakazovala na to, da jo je mogoče brati celo kot svojevrsten manifest, obenem pa tudi kot samoironičen opomin, da tehnologija obstaja sočasno s človekovim nerazumevanjem, kako zares deluje – tu govorimo o človeštvu in njegovemu razumevanje tega black boxa umetne inteligence, ki skriva mnogo več kot razkriva –, in to ne glede na to, da del znanstvenikov zatrjuje, da trenutna raven umetne inteligence ne presega praga, kjer bo zmožna razumeti Rdečo kapico. Tu se odpirajo denimo vprašanja načina obstoja nekih poznanih shem kognicije in njihovih morebitnih odklonov. Da se vrnem, Anonimna tehnologija se vpenja v razmislek o načinih in procesih tehnološkega napredka, ki smo jim kot ljudje priča, a se poskuša odmakniti od klasičnega moraliziranja, predvsem pa od vnaprejšnjega obsojanja ali pritrjevanja. Zanimivo je, recimo, kako različni bralci pristopajo k branju knjige prav s svojimi predpostavkami o tehnologiji in kljub možnim interpretacijam že vnaprej zavzamejo le eno – to nakazuje, da gre pri razumevanju tehnološkega napredka nedvomno za nevralgično točko današnjega časa. Obenem pa je tisto o manifestu mogoče razumeti cum grano salis, saj v resnici tudi v zgodovini slovenske literature obstaja kar nekaj zanimivih poizkusov hibridizacije in vzpostavljanja literarnega diskurza o tehnološkem napredku, ki se nekako poskuša odlepiti od klasičnih predpostavk didaktičnosti – mogoče je dandanes ta tematika le precej bolj izpostavljena in vsem na očeh, zanimivo pa je, da se je le redki lotevajo.

Obenem se na tem primeru srečamo tudi z neko nejasnostjo glede časovne umestitve pripovedi. Nočem namigovati, da bi jo bilo treba razkriti … Ampak kako deluje čas v zbirki? Kako deluje v okviru vprašanja tehnologije?

V času epohalnih sprememb, predvsem pa izredne polarizacije, na eni strani osnovane na realnosti podnebnih sprememb, na nujnosti razumevanja tistega, kar je doba antropocena prinesla – torej popolno devastacijo življenja na planetarni Noetovi barki –, na drugi strani pa vzpostavitev tehnoloških mehanizmov, s katerimi bi človeštvo – a v neki spekulativni misli vendarle zgolj njen neznatni del – lastnim posledicam končno ušlo, je to razmerje med človekom in tistim, kar se kaže kot njemu zunanje, docela fragmentirano, mnogo bolj razrušeno kot kadarkoli prej, z možnostjo radikalne razpršitve vednosti v zadnjih dvajsetih letih pa se ta razmislek razširja na najširšo možno množico. Zanimivo je recimo, kako se je vprašanje dokončnega izginotja človeške vrste pojavilo šele tako pozno: če na eni strani Ojdip v Kolonu še govori o tem, da je ne biti rojen nekaj najboljšega, kar se ti lahko pripeti, pa v osemnajstem stoletju pride do zmožnosti človeškega mišljenja, da artikulira neobstoj človeštva kot vrste – to je nedvomno povezano s tedanjim napredkom v raziskovanju narave – ko si denimo Comte de Buffon predstavlja, da bo planet po izumrtju človeštva nadomestila nova življenjska oblika, to pa še zaostri markiz de Sade, ko se mu zapiše, da si ne bi ničesar želel bolj kot popolnega uničenja človeštva. Še jasneje pa kasneje v 19. stoletju zapiše italijanski pesnik Giacomo Leopardi, ko pravi, da je uničenje »veličastna in napredujoča usoda / človeške vrste.« 

Nekako v tem smislu je tudi razprševanje novih premislekov, torej tistih, ki segajo onkraj človeškega, vedno nekako obsojeno na spekulativno praznino, v smislu faktične nenujnosti. S to možnostjo razmislekov prihaja do izredno fragmentiranih podob preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, zato tudi vzpostavitev miselnega okvirja ni enotna, se cepi skupaj z geopolitičnimi razmerji in osebnimi preferencami. Anonimna tehnologija kot zbirka tako v nekem osnovnem smislu preigrava različne pomisleke in skoznje nekako mapira in testira neke že obstoječe realnosti, deloma pa to počne tudi s pomočjo različnih formalnih rešitev. Zato je tudi razmerje med različnimi časovnostmi ves čas v neposrednem odnosu s tehnologijami, v katere se (zaenkrat še) vpenja človeško telo. Sam odnos bralcev pa je ravno v luči te razpršenosti tako raznolik kot še nikdar prej: to se vidi na izpostavitvi povsem različnih zgodb kot najboljših ali na vpisovanju določenih idej v sicer precej polifono in raznoliko besedilo.

Kakšno mesto imajo v teh novih razmerah digitalna podjetja, hekerji_ke, programerska sfera?

Nekako takšno kot kmetijske zadruge ali elektrifikacija v povojni Jugoslaviji – preprosto obstajajo vzporedno z nekim tehnološkim razvojem. In tukaj pač vse te entitete, od transnacionalnih podjetij, startupov do njihovih uslužbencev, »debuggerjev« in »content managerjev« itn. pravzaprav obstajajo kot neka vzporedna resničnost, ki se je pisci, vsaj v lokalnem okolju, le redko dotaknejo. Ta osrednja tendenca kodifikacije avdiovizualnih tokov v smislu digitalizacije pa je danes preprosto osnovna premisa razmisleka o sodobnem svetu, ta možnost fragmentacije tistega, za kar smo nekoč mislili, da je najbolj subtilno, najbolj organsko, se tesno prepleta tudi z načini pisanja. Tako, kot je Nietzscheju pisalni stroj prinesel možnosti razprševanja filozofske misli v obliki aforizmov, tako tudi novi načini (spletnega) pisanja predstavljajo drugačne možnosti zapisovanja klasičnega tipa literature, vpetega v format tiskane knjige in bolj ali manj standardiziranega števila besed in tako dalje. Zato niti ni čudno, da recimo Peter Watts, pisec sodobne in odlične literature, mnogokrat označene kot znanstvena fantastika, v enem od svojih blogpostov ob nominaciji za letošnjo nagrado locus za najboljšo novelo zapiše, da možnosti za zmago verjetno nima, ampak da ga je ob nominaciji prevel mračen občutek osebnega zadovoljstva, da je nekdo »prekleto stvar končno klasificiral kot novelo.« 

Kako ocenjuješ, da se sicer v sodobni literaturi (najsibo domača ali tuja) pojavlja tehnologija? Zdi se, da se tu pogosto znajdemo v nekem tesnobnem občutju …

Tu je zagotovo težko, pa tudi nesmiselno govoriti o nekem splošnem občutku, ampak gotovo je, da se številni pisci ob vprašanjih tehnologije hitro zatečejo k sodbam in moraliziranju kot lahkim izhodom iz zagamanih dilem, kar pa je po eni strani tudi logično, saj nekako ravno novi načini pisanja in distribucije rušijo osnovne parametre tistega, kar predstavlja literatura 19. in 20. stoletja. Združevanje novega in starega, denimo vpeljevanje hipertekstualnih povezav ali povezav do spletnih strani, se zdi v tiskani obliki popolnoma smešno početje, vprašanje pa je, kaj točno ta stara oblika literature, poleg vloge moralnega čuvarstva narodne dobrobiti, v 21. stoletju sploh še prinaša, na kakšni osnovi jo je mogoče preobrniti in se skoznjo pritepsti do novih možnosti: ali (spekulativno) razmišljati o nesmiselnosti in posledični ukinitvi; o drugačnih načinih distribucije; o vzpostavitvi nišnega in na posameznika usmerjenega pisanja s pomočjo rudarjenja podatkov, o radikalni pospešitvi čuvarske funkcije ob vzponu novih nacionalizmov itd. Amy Ireland, avstralska pesnica in filozofinja, v enem od svojih intervjujev govori o tem, da če se obvežemo k projektu modernizma, potem se obvežemo k projektu prihodnosti. Da se obvežemo k projektu prihodnosti pa se pomeni obvezati k nečloveškemu.

Drži pa tudi to, da je bila družba tekom nastajanja literature deležna različnih tehnoloških inovacij, nepredstavljivih sprememb kulturnih in ekonomskih paradigem prav zaradi tehnologije … Morda nismo več sposobni videti, kako se je na to odzivala literatura (opisi tiskarskih strojev pri Balzacu so morda preveč skrajen primer). Čemu sem ti po tvojem sploh zastavil prejšnji vprašanji? Sprašujem, ker retrospektivno v njiju zaznavam neki lasten zdrs.

Trenutno se spomnim recimo Steinbeckovega opisa traktorja iz ene njegovih knjig in nekega težkega sentimenta, ko je stroj povezoval s človekom, ki je sedel na njem. Ampak dejstvo je, da so nekaj opisi določenih tehnik, drugo pa je, kakšno moč vplivanja ima denimo nova tehnologija – ne samo, kako se je z Gutenbergom spremenila sama pisava, temveč tudi drugod: kako sta recimo Brunneleschi in Alberti skozi arhitekturo in vpeljavo linearne perspektive spremenila sam način slikanja, denimo: verjetno to daje slutiti, da človek nikdar ni zares pripravljen na tisto, kar ga čaka. Tu se vedno spomnim na tisti znani citat Andréja Leroi-Gourhana iz knjige Gib in beseda, ki govori o človeški neadekvatnosti ob neki novi tehnologiji: »Popolnoma prilagojen časom, ko je zmagoval nad mamuti, a je bil presežen že v času, ko so njegove mišice potiskale triere.« V končni fazi so ti pretresi ves čas del neke evolucije: so pa vsak posebej v svojem bistvu izredno zanimivi ravno zaradi svojih specifik.

Na kakšen način naj v tem trenutku razumemo mejo med znotraj in zunaj? Ali drugače: kje se končamo mi in kje se začne »drugo«? Je to vprašanje sploh na mestu?

Jean-Luc Nancy, znameniti francoski poststrukturalistični filozof, je pred dvema desetletjema napisal besedilo o tem, kako je doživljal presaditev srca, kako je njegovo srce počasi postajalo tujek znotraj lastnega telesa, nekako v smislu, ali je šlo še vedno za njegov organ, za del njegovega telesa, če pa ga je ta organ počasi puščal na cedilu: do kakšne mere je sploh šlo za posedovanje? Zapiše nekako: »Srce je postajalo moj lastni tujec – neznanec prav zato, ker je bilo notri.« Nekaj podobnega je recimo doživljal tudi Fran Levstik v zadnjih letih svojega življenja, ki jih je preživel v strahu pred kolero. V svojih dnevniških zapiskih, poimenovanih s strani literarnih zgodovinarjev kar Zapiski o meteorologiji in koleri, je vestno popisoval svojo agonijo z bolečo nogo, svoje prepire z Bogom in žvrgolenje ptic. Forenzično so ocenili, da naj bi šlo pri njem za nekakšno avtoimunsko bolezen ledvic. Človeku tujost nikdar ni bila zares tuja, tako z jezikom, sanjami, nezavednim se notranje pravzaprav drobi, tehnološki razvoj pa lahko takšna razbitja prikaže na površju, jih eksternalizira. Do neke mere je vprašanje, ki si ga zastavljajo številni teoretiki današnjega časa, prav to: ali bo človek za seboj sploh pustil kaj prtljage ali bo popolnoma izginil? Reza Negarestani, neoracionalistični iranski filozof, ki dela v Združenih državah Amerike, denimo o človeku govori kot o »toy modelu« za splošno umetno inteligenco, ki ga mora ta preseči, drugi, denimo R. Scott Bakker, kanadski teoretik in pisatelj, pa so glede človeških modelov tega precej bolj črnogledi.

Zahteva ta trenutek redefinicijo ali celo ukinitev človeka/človeškega? Kaj naj sledi?

Mogoče res, a tu je treba biti pazljiv pri zamišljanju tistega, kar naj bi sledilo. Denimo eden od pomislekov, ki ga izpostavljajo številne avtorice, je, da tako podoba umetne inteligence kot podoba ženske v svojih osnovah temeljita na paralelnih konstruktih, kjer pri stremenju k avtentičnosti, naravnosti ali verjetnosti tako ženska kot umetna inteligenca zaenkrat delujeta na način, da je oseba, ki je z njo v interakciji, prepričana, da z njo ni nič narobe. To je denimo tudi osnovna dilema o lokalnih lastnostih splošne umetne inteligence: Negarestani nekje zapiše, da če razumemo človeka kot osnoven model za SUI, potem ta model ne sme biti le model, s katerim lahko identificiramo nujne pogoje in možnosti za realizacijo teoretičnih in praktičnih kognicij, temveč tudi model, s katerim lahko ponovno premislimo lastnosti splošne inteligence s pomočjo ponovnega premisleka o mejah in lastnostih človeške izkušnje. In tu gre pač razumeti tudi raziskovalce, ki govorijo o človeku kot o temelju nečesa novega – a morda ga je treba razumeti na povsem apofatičen način. Glavni cilj razuma bi lahko bil, da se vzdržuje in krepi – vprašanje pa je, koliko ima tu človek še sploh kakšne besede.

Sam sem v zbirki (no, do neke mere gotovo že v tvojih prejšnjih knjigah) zaznal izrazit premik navznoter in premik k nekakšni refleksiji mehanizma. Dober primer je denimo besedilo Abraham Bosse, kjer spremljamo netopirje, a fokus je pogosto usmerjen k njihovemu strojnemu vidiku. Je to po tvoje najlegitimnejši način preučevanja sodobnosti oz. razmer(-ij) v njej?

Težko bi govoril o legitimnosti lastnega početja: takšne utemeljitve so nemalokrat vpete v vprašanja smiselnosti, hitro tudi teleoloških sodb. Refleksija mehanizma v svoji osnovi namiguje na obravnavo partikularnega, nekako v nasprotju s celoto, v kateri je pravzaprav le malo prostora za takšne malenkosti. Mogoče sam stojim bolj na funkcionalistični strani, na polju razpršenih elementov, ki jih je težko združiti v enotno miselno fronto. Mogoče zato tudi zgodbe dobivajo tovrstne poudarke, se poigravajo z idejo splošnega v literaturi, ki je prisotna že vsaj od Aristotla. 

Zaznal sem, da je v zbirki nekaj tako rekoč stalnih koordinatnih točk. Pogosto se pojavljajo recimo kiberkriminal, droge, umetna inteligenca … Recimo, da ne gre za neke najočitnejše in stalne tematike. Obstajajo kakšni posebni razlogi, da si posegal po teh temah?

Načeloma se mi zdi, da gre tu pravzaprav za nekatera obča mesta znanstvenofantastičega čtiva, nekaj, kar se dostikrat pojavlja v navezavi s to žanrsko ločnico, že samo če omenim Iztrebljevalca, se pojavijo prav vse od omenjenih reči. Ampak tu ne gre za nekakšna ponavljanja žanrskega pravzorca, denimo, ampak za združevanja različnih literarnih sistemov, domača znanstvena fantastika je v tem smislu obsojena predvsem na obrobje, njena revitalizacija pa se dogaja znotraj osrednjega literarnega sistema, z različnimi praksami apropriacije, združevanja in počasnega rahljanja nekih visokoliterarnih zadreg, ki se mnogokrat pojavljajo. Obenem pa so to tematike, s katerimi je naše življenje skozinskoz prepredeno, se ti ne zdi? Mogoče je dejstvo samo to, da del literature temu ne more ali noče slediti.

Hja, to mene hitro spomni na počasno uvajanje porodov v literaturo, čeprav gre za tako temeljni dogodek (spomnimo se Zolajevega oranja ledine), ki tudi dandanes ni posebej popularen (opozorimo na babiški roman Glas noči Kazimirja Kolarja) ali pa na dolgo pot prizorov iz stranišč v filmsko produkcijo … Je to tisto »novo« v literaturi? So tu neki konteksti, ki potem avtomatsko odpirajo še neke druge, manj očitne?

Težko bi rekel, da je to zares novo. Zola je pisal v času nekega določenega sloga, ki je zaznal tudi žensko intimo, na takšen ali drugačen način; da je to pri Kolarju videno kot nekaj povsem novega, pa govori predvsem o majhnosti literarnega polja, ne glede na to, da mislim, da je Kolar eden najbolj zanimivih lokalnih piscev. Tako je tudi tovrstno tematiko, s katero se ukvarja Anonimna tehnologija, sprejela predvsem znanstvena fantastika, kasneje vsekakor tudi osrednji literarni tokovi, še najbolj v anglosaksonskem svetu, čeprav je ta ločnica precej močna: če knjiga vsebuje določene znanstvenofantastične teme, pa je bralcem všeč, potem je predobra, da bi jo imenovali znanstvena fantastika, denimo. A na drugi strani se številne filozofske smeri napajajo prav pri tovrstnih spekulativnih žanrih.

Nekoliko prej si omenil »obča mesta znanstvenofantastičnega čtiva«. Torej je tu vendarle neki (žanrski) vpliv?

Mogoče bi bilo zaradi specifik slovenskega literarnega prostora bolje takšne vplive zanikati, ampak sam že zaradi svojih bralnih preferenc in predanosti spekulativnim žanrom tega niti sicer ne skrivam. 

To pred nami razgrne tudi izrazito mešanje kontekstov. V zbirki se srečamo tako z nekimi referencami klasične akademije, popkulturnimi pojavi, nekimi realijami digitalnega življenja … Kako si gradil pripovedi s tega vidika? Čutiš, da gre za neko povsem organsko povezanost teh kontekstov?

V svojem delu bi težko karkoli imenoval organsko: tu se sestavljajo različni konopci nekega sveta, pa niti ne vem, v kakšnem smislu je ta naš svet organski. Razen v tistem striktno biološkem. A ni res noro, da je Slovenija ena tistih držav, kjer se kmetje v podeželskih barih pogovarjajo o načinih rudarjenja kriptovalut in ponovnem vzponu vrednosti katerega od altcoinov, potem pa takoj preskočijo na razlago prednosti določene vrste semenskega krompirja za takšne in takšne njive, denimo. V tem smislu ustaljenosti bi lahko temu rekli organskost, recimo. Mene pri pisanju zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga, pa tako dalje, pa tudi obratno. Zato so tudi same zgodbe tako zelo različne, njihova oblika, vsaj do neke mere, pa prevzeta iz različnih tradicij: mladinska, zgodovinska, znanstvenofantastična. Zanimajo me prepleti različnih svetov in njihove posledice na različnih akterjih.

Torej ostaja tudi to vprašanje ruralnega »proti« urbanemu odprto vse od tvojega prvenca? Zadnjič sem bil opozorjen na neko razpravo, ki ugotavlja, da si v vizijah arhitekture prihodnosti vselej predstavljamo samo mesta, čeprav vasi operirajo s sorodnim naborom tehnologij in znanja … Po drugi morda pomislimo na kakšen »povprečen« film evropske produkcije, ki pred nas postavi podobo in zgodbo neke vasi, kakor da bi jo povlekel iz predindustrijskih časov. Je torej v tehnologiji in ubesedovanju tehnologije tudi možnost zabrisanja te razlike? Sci-fi in tehnologija imata namreč tudi emancipatorno vlogo, pomislimo na afrofuturizem ali feministični sci-fi (Ursula Le Guin, če omenim kar bržkone osrednjo figuro).

Že sicer številni evropski projekti namenjajo ogromno denarja prav vzpostavitvi novih tehnologij na podeželju, pa mnogokrat niso ravno uspešni zaradi osnovnih infrastrukturnih mankov, samo podeželje pa kot večina elementov literarnih del pridobiva specifične lastnosti glede na postavitev v samem tekstu in tako dalje, tako da denimo sama ekvivalenca v smislu enakovrednosti ali obstoja v enakih tehnoloških pogojih še ne prinaša zares nekega emancipatornega potenciala. Ursula Le Guin nekje pač zapiše, da je znanstvena fantastika v najboljšem primeru novo orodje, ki ga lahko pisatelj uporabi po lastnih zamislih. Je pa ta ločnica med urbanim in ruralnim prisotna že ves čas mojega pisanja, gotovo: trenutno ravno snujem načrt za naslednji roman, ki zopet tesno vstopa v omenjeno tematiko.

Anonimna tehnologija se je znašla tudi med knjigami, nominiranimi za kritiško sito. To mi poraja dvoje vprašanj: mislim, da je Taras Kermauner nekje namignil, da se eksperimentalna literatura umika sodbi, da pravzaprav ukinja kritiko. Ne pravim, da je Anonimna tehnologija tovrstna literatura, pa vendar: a vidiš kakšno njeno razsežnost, na katero bi se dalo to aplicirati? Če ti je Kermaunerjeva teza sploh kakorkoli blizu.

Anonimna tehnologija verjetno ne spada ravno na polico z eksperimentalno literaturo – kaj pa vem, deloma bi lahko to rekel za Črve iz 2016, ki so se kot nekakšna nezamisljiva romaneskna gmota pravzaprav zvalili mimo večine kritiških zapisov, pa tudi temu nisem preveč naklonjen. Deloma gre tu za pomanjkanje prostora kritike, ta se v svoji širini seli na splet, kolikor to pač gre, deloma pa je dejstvo, da je tovrstnih sodb in izrekanj izven osrednjega literarnega prostora vedno manj: poleg klasičnih argumentov bi vsekakor napotil na že omenjeno dejstvo razpršene vednosti, kjer dobiva pozicija kritika vse bolj trhle noge. Ta je močna prav v tistem segmentu pisanja, ki se naslanja na tradicionalne prakse pisanja. In tu je jasno, da tudi Anonimna tehnologija, tako s kritiškim odzivom kot nominacijo, na neki način pade v takšen bazen literature. Če gledam čisto praktično, bi verjetno slovenski prostor lahko literarno še bolj zaživel, če bi se osnovala še kakšna nagrada za roman, po vzoru Francije, denimo, da bi se same institucije nagrad detotalizirale – ali pa da bi na drugi strani prišlo do popolne ukinitve nagrad, ki so – kot zanimivost – v slovenskem prostoru celo tako močno standardizirane in kodificirane, da imajo v državnih razpisih za štipendije že vnaprej oddeljeno število točk. S tem bi prišlo do večjega fragmentiranja literarnega polja.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Obupane davkoplačevalke tožba

    Agata Tomažič

    Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

  • O lovljenju Froda

    Tomaž Kozamernik

    Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

  • O žanru po domače

    Aljaž Krivec

    Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.