V središču si vedno ti sam

Izar Lunaček (foto: Matic Bajželj)

Intervju z Izarjem Lunačkom

Andrej Hočevar

Izar Lunaček je doktor filozofije in komparativist, predvsem pa – kot diplomirani slikar – stripar in ilustrator. Izdal je več stripovskih albumov, ilustriral knjige za otroke in mladino. Poskrbel ni samo za to, da je inteligentni, a duhoviti strip redno izhajal v časopisih, temveč je tudi eden izmed najbolj aktivnih zagovornikov oz. promotorjev stripa pri nas. Tudi neumorni kurator Striparne, po sili razmer trenutno občasne stripovske knjigarnice. Leta 2018 je pri LUD Literatura izšel izbor prispevkov z njegovega bljoga Müsli in rüsbe, ki se v prav tem mediju nadaljuje kot Čačke in tuhtci.

Če se ne motim, je že skoraj 20 let, odkar si začel svoje stripe objavljati v časopisju (Slovenskih novicah, Delu, …), kar je bilo, zgodovinsko gledano, tudi primarno okolje stripa. Kdaj in kako si ugotovil, da je bi lahko strip združil tudi s svojim »bljogom«, torej čisto osebnim izraznim kanalom?

To me je že ves čas pomalo zanimalo, že v osnovni šoli sem delal skice za neke osebnozgodovinske stripke, a se ni nikoli nikamor premaknilo. Vedno se mi je zdelo strašno težko zadeti ton, ki ni niti megalomanski niti samopomilovalen. Potem pa sem bil nekako vržen v to, ko so mi na Delu kot odgovor na prošnjo, naj pokrivajo več stripa, ponudili lastni kanal. In se mi je zdelo, okej, plačano je dovolj slabo, da se lahko igram po mili volji: kdaj bom poročal o prebranih stripih, kdaj delal reklamo za striparno, kdaj pa poskusim kaj poročila iz osebnega lajfa. In sem to lepo kos za kosom dodajal noter, dokler nisem našel prave forme in zdaj občasno že kar cel bljog posvetim le zgodbicam iz življenja. Pa itak je to trenutno edini medij, kjer sploh lahko redno objavljam strip: ne Novice ne Delo ne nihče drug v tem momentu nimajo rednega prostora za strip, to pa je nekako nujno za preživetje striparjev – od knjižnih izdaj ne moremo stati pokonci.

In če bi zdaj hkrati pripravljal še neki drug strip, kako bi krmaril med obema? Zdi se mi, da daje tvojemu bljogu oz. ustvarjanju nasploh poseben pečat tudi to, da spretno preskakuješ med čisto zasebnimi temami in splošnimi razmisleki. Lahko bi vprašal tudi drugače: ali obstaja kaj, česar ne bi dal v bljog?

Načeloma ne, koncept je ravno anything goes. Ampak moram priznati, da zdaj, ko pišem za spletni medij www.ludliteratura.si, čutim neki večji pressure, ker je občinstvo manjše, bolj izbrano, pa enkrat mesečno, pa kljub manjšemu budžetu malo višji honorar kot na Delu, in se mi že zdi, aha, to imam pa soapbox, moram nekaj dovolj tehtnega povedati, da lahko ubogo literarno-umetniško društvo osušim še za en honorar. Ampak po mojem bom to skušal zdaj presekati, ker res ne vpliva fajn na produkcijo. 

No, načeloma pa naj bi vseeno bljog ostal bolj za komentiranje aktualnosti in osebnih prigod ter branj, vsega, kar izhaja iz mene tu in zdaj. Kakšnih zgodb, ki jih pišem drugje, čisto fantazijskih, ne bi mogel vključiti. Lahko poročam o progresu žirafje detektivke, težko pa bi objavljal samo žirafjo detektivko. Po drugi strani, kakšne razlage filozofskih zadev, to bi pa šlo, in že lep čas planiram uporabiti bljog za preizkus, kako bi to šlo v stripu, recimo siže mojega doktorata ali kaj takega, kar sem sicer pitchal drugim založbam.

In kakšni so bili odzivi?

Še čakam. Neki Francozi in neki Ameri so se napol zapalili, nič pa ni še podpisanega.

To se mi zdi izredno zanimivo, da se v svojem stripu že od nekdaj lotevaš tudi resnih, težkih tem od filozofije do aktualnih družbenih problemov. Verjetno je zmotno misliti, da strip ni primeren medij za njihovo obravnavo.

Itak. Toliko se jih lahko obravnava kot kje drugje, v kaki drugi umetnosti, drugem mediju – literaturi, slikarstvu, filmu. Pomembno je, da ne kršiš umetniškosti – da delo ni tezno, kot lahko tudi literatura teži s filozofskim konceptom. No, razen če strip narišeš kot učbenik, da res razloži neko teoretsko reč na preprost način, to je tudi opcija in se na veliko dela v tujini.

Ampak kakorkoli že, za strip tu res velja natanko enako kot za film ali literaturo, vse lahko obravnava in pokrije lahko vse od šunda do larpurlartizma ali konceptuale, pri čemer so meni, kot v vseh drugih medijih, kakopak najljubše reči vmes: zabavna, komunikativna umetnost ali pameten pop.

V uvodu v Müsli in rüsbe praviš, da ti je bljog prirasel k srcu tudi kot »kanal za nežno bljuvanje intime« in »mreža za počitek od dela«. Glede prvega: kje potegneš mejo? Glede drugega: je tudi bljog to na neki točki prerasel in postal samostojen, če ne kar osrednji projekt?

Ja, intima je haklih. Vedno je treba srfat po robu. Vključiti toliko, da je iskreno, ampak da obenem ni teženje s svojimi osebnimi travmami ali nekaj, za kar ti bo potem zoprno, da ljudje vejo. Jaz ta bljog v bistvu jemljem kot nekakšno kavo s prijatelji; govoriš, kar te matra, ampak to poskusiš nekako dovolj šarmantno in iskrivo zapakirati, da jim ni niti probližno dolgčas.

Pa intima drugih je kar črta, tam je treba paziti. Že za Tarasa, sinka, me malo skrbi, kako bo kake štose (»jajčka tipal bom!«) gledal, ko bo večji, B se pa že zdaj jezi in preverja, ali nisem kje česa preveč povedal. Je pa res, da je ona tudi po karakterju precej bolj rezervirana in privatna od mene, jaz dostikrat kake reči govorim tudi popolnim tujcem; nekako se mi zdi, da nimam kaj skriti niti se sramovati, njo pa skrbi že, da bodo sodelavci v službi vedeli, kje smo bili na počitnicah.

Bljog pa – ja, je postal neki dokaj centralen projekt, ampak čisto osrednji v bistvu ne sme postati, ker potem izgubi ravno ta sproščeni filing. Mora biti periferen, mora biti za oddih od »pravega dela«, mora biti kanal za neke reči, za katere drugje ni prostora, mora biti ostanek. Ravno to, se mi zdi, zdaj malo izgubljam in skušam dobiti nazaj.

Vprašanje statusa resničnosti v literarnih besedilih je v zadnjem času – posebej ob porastu t.i. avtofikcije, ki je prisotna in popularna tudi v stripu – postalo spet relevantno in videno v novi luči. Ker gre pri tvojem bljogu za dnevnik, se zdi to razmerje vnaprej določeno, preslikava čim bolj neposredna. Vendar pa v resnici verjetno ni tako preprosto, kajne?

Itak, da ne. Avtofikcija je sploh blazno zanimiva tema, s katero so se s svojimi Henryji Chinaskiji itd. igrali že Miller, Bukowski, Kerouac idr. Stendap je je tudi poln in CK je o tem v določenih intervjujih super govoril; kako vzameš neke reči iz lajfa, ampak jih prenapihneš ali pa spremeniš svojo reakcijo nanje v ful bolj jezno ali pa spojiš dogodke itd., pa o odrski personi, ki obenem je ti in ni. Pri meni je že po videzu očitno, da to nisem jaz in tisti škrat ne Taras. Ampak hecno je, ker ljudje, ki me poznajo, pravijo, da sem mogoče tisto še bolj jaz.

Saj ravno to! Izar iz bljoga je bolj ti (bolj svoj avtor) kot denimo Avtor, ki se pojavi v Oklepaju ali Minijih …

En star fin onlajn strip, Hiperbola in pol, je imel podoben hec, kjer se je avtorica risala zgolj kot čačko in obenem vedela, da je tista čačka bolj ona kot ona sama. Hecno je. Obenem je tisto neki lik, ki ima svoje lastnosti in ki se obnaša drugače kot ti (v ful situacijah, kjer se jaz Tarasovim prijavam ful rolam, je narisani Izar jezen ali zgrožen ali naveličan itd., ampak to je nujno, da ne izniči komičnega efekta: če se smejiš med pripovedovanjem vica, to ni to), ampak po svoje pa pove tudi kake tvoje občutke bolj surovo in bolj direktno, kot bi jih ti sam. Larry DavidCurb Your Enthusiasm je še hujši blem: sam se ne bi nikoli vedel tako (»Saj nisem sociopat,« pravi), ampak po svoje je to bolj on kot on, mogoče prav zaradi te povezave z njegovim črnim bistvom.

Ampak ni samo to, pogosto so ti liki tudi manj konkretni, bolj abstraktni, bolj vsečloveški, bolj prazne posode za identifikacijo, pa so vseeno nekako bolj ti kot ti.

Ali vključuješ tudi kompozitne, sestavljene like?

Samo občasno, kadar to zahteva zgodba, se pravi, kadar srečam na cesti »frenda«, ki mora biti čim bolj generičen, da teče zgodba naprej, pravi frend pa je imel kake zelo očitne lastnosti, recimo ogromne drede ali kaj takega, pa ga raje poenostavim. Pravzaprav je vse v funkciji komunikacije in usmerjanja reakcij bralca. So pa kompozitne pogosto situacije: ena vožnja s kolesom je valjda sestavljena iz dogodkov z več podobnih voženj.

Zdi se mi zanimivo, kako v tvojem bljogu kljub vsemu nastopajo tudi nekateri stalni liki, ki se sproti razvijajo (očiten primer je seveda otrok) in vzpostavljajo svojevrstno dramaturško mrežo. Ali si kdaj razmišljal, da s tem gradiš neki prepoznaven svet, da torej ne gre zgolj za naključne drobce, temveč da se sproti odvija nekakšen družbeno-razvojni roman? Ali si o izgradnji tega sveta razmišljal že sproti?

No, seveda se reč razvija, to je gotovo fino v vsaki fikciji, da se z liki tudi kaj zgodi, ampak to je res poseben primer, ker razvoj likov dejansko odseva razvoj resničnih ljudi (jaz se spreminjam, otrok še bolj), trik je pa ravno v tem, da o tem ne smeš sproti razmišljati, ampak da kuješ dramaturgijo on the go. Z vsako novo epizodo pomisliš, kaj je bila prejšnja, kaj ritmično paše sem, in vsakič, ko kak lik kaj reče, računaš na to, kaj bralci o njem že vejo. Saj do neke mere to delaš tudi v čisti fikciji (zdaj ravno delam na dveh novih fiktivnih stripih, polnih živali in pošasti, kjer za vsak lik vem, kakšen je in v kaj naj bi se skozi katere ključne dogodke razvil, me pa mora nujno sproti tudi presenečati, sicer reč ni živa), ampak tu je še precej večji poudarek na sprotnem lovljenju ravnotežja in stalni inkorporaciji novih podatkov.

Ko se je nekoč v tvojem bljogu znašla tudi Literaturina in Divje misli novoletna zabava, se mi je zdelo, da nas je s tem doletela posebna čast. Tudi v smislu ovekovečenja v tvoji kroniki. Zdi se mi, da se ravno na tej premici, hipnost–ovekovečenje odvija zanimiva dialektika. Sprotnost, spontanost, efemernost so vpisane v jedro vsakega, tudi tvojega bljoga, obenem je pa pred nami zdaj še knjiga, te pa menda nagovarjajo predvsem večnost. Kdaj si začel pravzaprav razmišljati o knjigi, kako si se za to odločil?

Že ves čas – no, vsaj odkar je nastalo nekaj takih bljogov, ki so se mi zdeli res posrečeni, pa odkar so me ljudje na cesti začeli navdušeno nagovarjati, češ kako uživajo, ko to berejo, in kako jim osvetli dan, se mi je zdelo, da je to treba imeti tudi zvezano v enem fizičnem objektu. Stripi so po mojem zaradi svoje slikovnosti še bolj potrebni tega fiksiranja na papirju od kake čisto tekstualne zvrsti – nenazadnje tudi vsi spletni stripi kmalu obrodijo še knjižne zbirke, da majic in brisač niti ne omenjam. Mogoče moramo še to, majice in brisače, Andrej, si kaj razmišljal?

Figurici malega Tarasa in velikega Izarja?

To bi bilo super!

No, ampak ja, ta bežnost in trajnost sta pa že v osnovo bljoga vpisani, res: kradeš neke hipce in jih malo zamrzneš, ampak meni je bilo to vedno blazno pomembno. Jaz obsesivno pišem dnevnik, pa letna poročila, kje sem kdaj bil in kaj se je zgodilo, in to že od malega. Zdi se mi zelo pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti. Brez tega smo vsi Američani, ki se lahko usedejo v avto in odpeljejo v naslednje mesto in se izumijo na novo, fej. In potem nekdo odkrije tvojo »temno skrivnost iz preteklosti«. Ne, pomembna je ta zgodovina, tudi če hočeš pretrgati z njo in iti v drugo smer. Fakin Američani, kar preveč mi grejo na živce, sploh odkar sem bil tam.

Dnevniki in letna poročila – pa ti gre bolj za katalogizacijo ali mitologizacijo? Verjetno je potrebna precejšnja mera ironije, da se izogneš samovšečnosti oz. vzvišenosti, ko postaviš sebe v središče. Ali pa vidiš to kot uporno gesto, češ osebno je politično?

Prej neko tako iskanje izgubljenega časa. Pa valjda malo neke grandiozne mitologizacije, ampak iz čisto osebnoterapevtskih in zabavljaških razlogov. Meni se zdi, da si itak vedno ti sam v središču in če se delaš, da nisi, se samo zapleteš v egoizem po ovinku, kar je hujše. Tako da ja: politično mora biti osebno, vsaj v smislu write what you know, sicer smo pri elitnih ameriških režiserjih, ki snemajo filme o prebivalcih trailer parkov, ali pa pri tem, da smo zaradi neke pustne lasulje, ki je naprodaj v Velenju, užaljeni v imenu nekega fiktivnega Afričana, ki se mu za to mogoče tudi gladko jebe.

Izar Lunaček (foto: Matic Bajželj)Izar Lunaček: Müsli in rüsbe

foto: Matic Bajželj

Če se še malo vrnem k Američanom: mar nimajo prav oni zgodovinsko gledano neke intimne povezave s stripom? Če se ne motim, si bil lani v New Yorku na rezidenci. Kaj ti pa gre tako na živce?

Zelo intimno: prvi pravi stripi so se razmahnili v rumenem časopisju New Yorka na začetku prejšnjega stoletja, zato sem si tudi vedno želel malo pokukati tja. Ampak to je kolos, ki umira, ladja brez kompasa in krmarja, ki svojega obglavljenja še opazila ni, mlačna kaša, ki še vedno misli, da je univerzalno krmivo.

Amerika je bila resno čudovit izziv stari Evropi tam nekje od začetka prejšnjega stoletja pa do konca 70-ih: neki kraj, kjer se je reklo, nehajmo z vsemi temi manirami in si izsekajmo novo pot, mešajmo reči, tudi če se to tradicionalno ne spodobi, in to je bilo noro poživljajoče ob tisti stari, zaprašeni, z izročilom in zgodovino obteženi Evropi. Samo tako so lahko nastali strip, rokenrol, žanrski film. Ampak danes so izžeti, ni več njihov čas in ta odcep od zgodovine jim samo škodi, ker sploh ne vedo, kam se obrniti. Naprtili so si kup pravil, ker nimajo tradicije, na katero bi se v krizi naslonili, in ta pravila so obupna, neživljenjska in povsem brez smisla.

Pa to me niti ne bi tako motilo, če bi pri tem ostalo: vsaka fina tvorba se sčasoma sesuje v prah, ampak oni pa, kot sem govoril z njimi, sploh ne opazijo, da se je kaj spremenilo, prepričani so, da gre za »napredek« in, kar je najhujše, s tem še naprej okužajo ves svet. In mi te njihove slaboumne floskule srednješolca, ki je prvič odkril razmišljanje o čemerkoli sploh in zdaj piše blazno pametne moralistične spise, kar sprejemamo in imitiramo. To je pa res škoda.

Razjezilo me je v bistvu vzdušje: to je neki kraj, kjer so ljudje blazno nesrečni in brez vsakega luštnega, spontanega stika drug z drugim. In kjer vsakdo, ki je malo bolj tankočuten in občutljiv, zase misli, da je največji čudak na svetu in se skriva v lastne lase in pobeša pogled, ker mu že vse življenje govorijo, da je neprilagojen. In te je, Evropejca, ves vesel, češ, o, brat! In ti mu praviš, pa kaj ti je, pri nas bi bil povsem normalen, tu pa si skrivenčen in zverižen od teh čudnih sil, to ni okej.

To res ni okej.

O Francozih, po drugi strani, imaš pa boljše mnenje, vsaj glede stripa, kajne?

Vsak narod je po svoje hecen, vsi imajo prednosti in slabosti, tudi Slovenci, Španci in Francozi: Američani so pač trenutno res na neki čudni vožnji navzdol, ki je dobra le za kake podjetnike in mogoče tabornike, ker narava je pa menda kar kul. Francozi so zelo zaprti v svoj vrtek in kar snobiš, čeprav so se prav prek Amerov naučili večje odprtosti, mednarodnosti, sprejemanja drugih. Ampak ne dovolj, da bi kar kogarkoli sprejeli, česar jim po svoje niti ne moreš očitati: če si zgradiš tako prisrčen vrtiček, ga ne boš tako zlahka prepustil čistemu prepihu. 

Imajo pa, ja, vsaj do stripa, zelo fin odnos. Sami se sicer blazno pritožujejo (vsaj avtorji, kijih poznam) nad nasičeno sceno, nad odnosom do avtorjev itd., in to je normalno, tako se verjetno sploh vzdržuje to stanje, ampak kar je glede stripa zares pomembno, je čisto kvanitativno dejstvo, da pri njih strip bere 15 % prebivalstva. In taka cifra omogoča preživetje ne le čistemu šundu, ampak tudi pametnemu popu, ki sem ga omenjal zgoraj. To je tu fajn: videti vse te komunikativno-artiš risarje, ki dejansko nekaj dobijo od svojih kreacij (pa tudi če se njim zdi, da premalo) – če ni toliko bralstva, imaš pač samo zelo nišne reči: geeky superherojstvo na eni in larpurlartistično strmenje v lastni popek na drugi strani.

In kakšno stanje imamo – kar se tiče stripa – pri nas?

Za zdaj kaže iz leta v leto bolje. Ko sem objavil svoj prvi album, sploh ni obstajala nobena založba, ki se ne bi smejala ob predlogu izdati strip, zdaj jih imamo nekaj, ki objavljajo samo stripe. Vsak mesec je več dogodkov na temo stripa, festival Tinta raste, vsekakor kaže bolje. Res je, da zaradi nizkega procenta bralcev še vedno malo gledamo ta fenomen razcepa na nišno klasično komercialo za stare nostalgike, ki jo goji Buh, in pa artiš moment na Burger in Vigevage strani, ampak zdi se, da se oba pola iz leta v leto bližata in gradita en tak most komunikativnega arta in pametnega popa vmes. Jaz sem optimističen, je pa treba nenehno migati in si pridobivati bralce: ogromno jih je, ki bi dejansko radi začeli brati stripe, ker vidijo, koliko dobre vsebine dejansko obstaja, zdaj jim je treba samo pokazati, kje in kako lahko do nje pridejo, in širiti veselo oznanilo dalje.

Ne preseneča, da ima humor v tvojem delu pomembno mesto, ne nazadnje si se v doktoratu ukvarjal s karnevalsko kulturo, torej tudi s humorjem. Ravno to: tvoji stripi so pogosto karnevalski, vsebujejo samosvojo dialektiko, oscilirajo med grotesknostjo in obscenostjo. Kako pomemben je ta vzgib za tvoje ustvarjanje?

Med obscenostjo in grotesknostjo pa ni bogvekakšen razpon, kaj?

Hm, imaš prav.

Meni se je vedno zdelo, da oscilirajo med obsceno konkretnim in med zelo abstraktnim, in to mi je fino, ja.

To, se mi zdi, velja tudi za karneval; po eni strani je arhetipski v likih, političen v satirah, celo filozofski v kaki Rabelaisovi apropriaciji ali povezavi z mitskim, po drugi pa poln nekega žretja, seksa, blata, padcev, udarcev, krohota itd. To mi je nasploh pri komediji všeč, ki je po eni strani tako shematska, skoraj znanstvena, hladna, objektivna, deadpanovska, v isti sapi pa popolnoma vezana na telesno. To mi je blizu že v življenju, v risanju pa še posebej.

Tudi če pogledaš moje risbe, ves čas stremijo v to smer: dinamizem, teža telesa, pesti, tleska kože ob kožo, tiči, usta, izbuljene oči, vse je tu, pred nami, ampak obenem pa to vse nekako leteče, lebdeče in skoraj abstraktno, zrisano z le nekaj potezami, kot neke oblike, ki se parijo.

Se ti zdi, da karnevalskosti danes, v času politične korektnosti, nemara sploh ne razumemo več? Ali pa je zdaj toliko bolj potrebna? Tudi politično korektnost so si bržkone izmislili prav Američani …

Ja, prav zdaj je malo potonila, se mi zdi. PC čas res ni fajn zanjo, ker ne razume subtilnosti, večplastnosti, vic tega tipa komike je pa prav v tem, da moraš znati ločiti med izrečenim in širšim pomenom. Tega v PC dobi ni, vse se jemlje at face value, če je ta rekel to in to o tem in tem, pač to pomeni, da misli to in to; to ne more biti neka provokacija, neka gesta, ki naj bi odprla neke tretje reči. (Bahtin, mimogrede, o karnevalskem duhu govori recimo tudi pri prijateljskem boksanju in žaljenju med ljudmi, ki se imajo radi).

To je, skratka, zdaj res rahlo v nemilosti, ampak te reči itak ponavadi nihajo, čez nekaj let bo spet druga moda. Ampak ja, jaz imam rad te Édike, Charlieje Hebdoje, [Roberte] Crumbe. Mogoče je zdajle še najbližje temu v stripu Oglaf, ki pa gre skozi, ker ima avtorico in si lahko v tem času več privošči in to je fajn.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

  • Gastarbajterji

    Agata Tomažič

    Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

  • New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

    Tina Bilban

    Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.