V dobri partiji basketa na blokovskem igrišču je lahko več umetnosti kot v kakšnem površno narejenem umetniškem projektu

Muanis Sinanović

Intervju z Muanisom Sinanovićem, avtorjem pesniške zbirke Krhke karavane (LUD Literatura, 2020)

Veronika Šoster

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi. Za spletno Literaturo je med drugim povedal, kaj mu pomeni skupnost, kako ga določajo njegovi kraji in zakaj bi se morala politika nujno začeti med bloki.

 

Klišejsko bom začela pri naslovu zbirke, ki se mi zdi res intriganten, lahko bi celo rekli, da gre za oksimoron. Kako ga razlagaš, kam in zakaj potujejo krhke karavane?

Pri tem gre najprej za intuicijo, za pomene, ki se zgostijo v besedno zvezo. Živimo v času nomadstva in trgovanja. Mlajše generacije, ki smo precej prekarizirane, potujemo od delovnega mesta do delovnega mesta, iščemo koga, ki bi mu prodali svoje delo. Potujemo od stanovanja do stanovanja, lastnega si je težko privoščiti. Od duše do duše v družbi, kjer zavezanost pomeni vedno manj. Potujejo begunci. Ljudje, ki iščejo pobeg iz uničenih ekonomij. Vedno več bo podnebnih beguncev. Vsi skupaj prehajamo med svojimi fluidnimi identitetami in jih prodajamo.

Moji starši so iz tranzitnega, trgovskega območja, Sandžaka v jugozahodni Srbiji. Iz mesta Novi Pazar, že ime se navezuje na njegov trgovski značaj, bazar. Med zadnjo balkansko vojno se je mesto dobro držalo, kljub temu da je večinsko bošnjaško, ker so se v tej coni odprle številne možnosti za sivo ekonomijo trgovanja. Zdi se mi, da imam nekaj od tega v sebi. Moji predniki za nekaj generacij nazaj so bili manjšina in trgovci na presečišču identitet. Mediatorji. Sam sem bil vedno nekakšen mediator s fluidno identiteto, kot otrok sem se veliko selil, od bolj ruralne, malomestne Slovenije do multikulturnih večjih naselij, in včasih se mi zdi, da so me že same okoliščine rojstva pripravile na to obdobje, ki ga živimo. Zato tudi težko pristanem na čisto polarizacijo v družbi, vedno sem se bil primoran učiti brati zorne kote, če sem hotel shajati z ljudmi.

Potovanje je obenem stalno, del človeškega stanja. Nekateri se s tem soočijo zgodaj, drugi šele v krizi, tretjim morda ostane zakrito. Metafora karavane je ključna pri Rumiju. Karavane prinašajo odrešitev in dobre vesti. Te karavane so vedno prisotne in vedno potujejo, čeprav so v tem času morda načete in se jih slabše prepozna.

 

V eni izmed pesmi zapišeš: »[S]tarci, ki so nam pripravili svet, kakršen je, počasi odhajajo,« v drugi pa: »[L]eči, počakati, da te prekrije listje / in da mine 21. stoletje.« Se v zbirki karavane torej manifestirajo tudi na način reka »karavana gre dalje«?

Da. Vse je minljivo, tako kot bo minila ta kriza. Morda bodo potem prišle še hujše krize, morda se bo stopnjevalo, vse dokler se ne naučimo živeti bolje. Drug z drugim, z drugimi bitji in tudi z naravo, ki ji rečemo neživa. Nismo gospodarji zgodovine, čeprav bi vsi radi verjeli, da smo na njeni pravi strani. Misliti, da lahko čez noč obrneš tok zgodovine, je kot misliti, da lahko obvladaš naravo. Tako zgodovina kot narava pa nas učita o naravi resničnosti. Obstaja tudi globoka zgodovina narave. Na naše življenje ima enak vpliv kot politika tudi dolga zgodovina prenašanja virusov, plevela, drugih poljščin in živine po svetu, o čemer recimo piše Alfred B. Crosby v Ekološkem imperializmu. Staviti vse na aktualno politiko se mi zdi slepo. Ničesar ne bo dolgoročno rešilo, ko se soočimo s tem, pa nas bo to naredilo še bolj nezadovoljne, kar bo imelo multiplikativne učinke na naraščanje jeze in množenje zla.

 

Zbirko poleg premikanja, potovanja in iskanja prostora pod soncem zaznamuje kolektiv, pa naj gre za bojevnike, puščavnike, nočne nomade ali za neimenovani množinski subjekt. Je morda to obrat od individualizma k skupnosti?

Gotovo. Morda ne ravno obrat, bolj tipanje za skupnostjo, za tem aspektom naše narave, ki se mu nekateri radi posmehujejo. Pametni ljudje so nas v času tranzicije prepričevali, da stopamo iz obdobja kolektivizma v obdobje individualizma, kjer se lahko posameznik realizira v skladu s svojimi potrebami. Zdaj vidimo, da je posameznik nemočen brez skupnosti, čeprav gre za minimalno solidarnostno skupnost. A tudi na ravni idej nisem nič, če se te ideje ne vzpostavijo v odnosu z idejami drugih. Zato potrebujemo tudi nasprotujoče si ideje.

 

Kako se v ta kontekst vpisuje urbana, predvsem (morda utopična) blokovska skupnost, ki še vedno prakticira igranje košarke na zlizanih betonskih igriščih?

To skupnost sem poznal v času odraščanja, a sem jo izgubil, še posebej ko sem šel študirat in se vpletel v intelektualno življenje ter postal skoraj vzvišen. Zdaj jo ponovno odkrivam. Kot otrok sem ves čas preživljal z žogo, po naravi sem športnik, čeprav sem imel dolgo obdobje zaležanosti in debelosti. Zadnji dve leti in pol, ko vremenske razmere in okoliščine z virusom to dopuščajo, veliko igram košarko. V zadnjem letu sem odkril tudi bodibilding in dobil sem veliko mišične mase. Elitističen odnos do športa se mi zdi vulgaren in neumen. Blokovska skupnost je zelo povezana s športom kot estetskim in tudi duhovnim vezivom. V dobri partiji basketa na blokovskem igrišču je lahko več umetnosti kot v kakšnem površno, po razpisni logiki narejenem umetniškem projektu. Opažam, da so svetovni nazori med ljudmi v blokih včasih bolj kompleksni, odprti in modri kot prepričanja, ki jih beremo v medijih. Gre za to, da je treba shajati drug z drugim kljub razlikam in da ljudje, ki delajo v tovarnah, preprosto bolje razumejo razmerje med prakso in idejami. Če bi politika začela na nivoju blokov, bi bilo veliko manj sovraštva, ki navadno nastane iz mistifikacij abstraktnega javnega življenja. Pri konkretnem problemu se moramo vsi povezati, in takrat je pomembno, kaj lahko kdo prispeva, ne kakšna je njegova identiteta. To se v knjigi sicer še ne pozna zelo, takrat sem te nove stare življenjske oblike še spoznaval.

 

Kako pa je s pripadnostjo? Kako je biti tujec sredi karavan? Kako je biti vedno znova in povsod barbar?

V izhodišču je tujec skoraj vedno razumljen kot barbar, kot nekdo, ki se pojavi pred vrati in nekaj hoče. Sam sem vseskozi v vmesni vlogi med tujcem in domačinom, na ravni mest, razreda, etnične pripadnosti, verske, na ravni intelektualnih idej. Moja identiteta je multipolarna. Ko sem bil še mlajši, sem večkrat slišal, da jaz nisem čefur, da sem okej. Pri nas doma je bilo dosti knjig, nimam klasičnega proletarskega ozadja, moj oče je bil inženir in potem direktor manjšega podjetja. Tudi med čefurji sem se dostikrat počutil nesprejetega. Z leti sem se naučil vse to izkoriščati v svoj prid. Ta pozicija je dar. Z nje lahko veliko bolje razumeš medčloveške dinamike in laže stopaš v produktivne odnose z ljudmi. Včasih lahko vzbuja nelagodje, kdo ne ve, kam bi te dal, včasih pa bi te vsi vzeli za svojega. Ker se ljudje bolje počutijo, če vidijo, da je nekdo lahko tudi njihov.

 

Opazila sem, da je zbirka zelo osredotočena na čute, v njej slišimo lajanje, opazujemo zvezde, si brišemo znoj, se zastrupljamo z dimom, odpiramo okna prepihu, v oči nam gre pesek. Je to morda način, kako se ozemlji karavano, način za ohranjanje prisotnosti v tej kaotični sedanjosti? A vseeno nekje pomenljivo zapišeš: »Ne dotikamo se, vendar smo eno …«

Danes vemo, da so čustva zelo telesen pojav, da kognicije ni mogoče ločiti od telesa in čustev, to, kar so poznale tradicije, je potrdila kognitivna znanost. Obenem organizem ni zgolj opazovalec in spreminjevalec okolja, temveč tudi ono spreminja in oblikuje njega, že na ravni čutov. Zelo priporočam branje znanstvenikov Demasia in Varele, ki sta tudi prevedena v slovenščino, mislim, da gre za revolucionarno znanost nove dobe. In sam tudi v praksi ne želim preveč ločevati med njimi. Človek je sestavljen iz različnih medsebojno povezanih podsistemov, je ekosistem, in ekologija se začne pri sebi, pri tem, kako zavest skrbi za ta ekosistem. Poezija kot visceralna jezikovna dejavnost, kot izraz neke zavesti, je po mojem odličen medij za izražanje te celovitosti. Tudi izjemna pesnica Denise Levertov je govorila o ekologiji v tem kontekstu.

 

»Vsi kraji na svetu so postaje«; kaj ti v tem smislu pomeni Celje, kjer prebivaš in ki se tudi pojavi v zbirki? Kaj pa Sarajevo, ki prav tako zaznamuje kar lepo število pesmi? Kako te pravzaprav določajo vsi »tvoji« kraji? In kako se v to vpisuje pojem province?

Celje sem si v zadnjem letu spet nekako približal. Ponovno sem odkril neko njegovo specifično klenost, ki je, če hočeš, delno tudi provincialna. Nekaj je, bi rekel, intelektualna provincialnost, nekaj pa ulična. V drugi je precej več realnessa in lahko predstavlja prednost. V zadnjih letih sem bil dosti v Sarajevu. To je matica bošnjaškega dela moje osebe. Za ljudi iz Sandžaka gre za mitski kraj, tako nam je predstavljen od malega. Sandžak je bil z berlinskim kongresom ločen od Bosne. Tako sem začel raziskovati ta mitski kraj. Se navduševal nad njim, se drugič razočaral. Mislil sem, da sem se ga naveličal, da mi gre z nekaterimi svojimi neprijetnimi platmi že na živce, a zdaj, ko so potovanja onemogočena, vidim, kako ga pogrešam. Tudi Ljubljana, v kateri preživim dosti časa, je zame pomembno mesto. Moja identiteta je pravzaprav bolj vezana na mesta kot na nacijo. Če bi bilo po mojem, bi imeli mestne države. Mesta so vedno shajališča različnih vplivov in praks, bolj kot abstraktne sodobne države.

 

Nekatere izmed pesmi v Krhkih karavanah bi lahko označili tudi za apokaliptične. Kako se distopična fikcija obnese na papirju, ko jo obenem tudi živimo? V pesmi »Krotenje« skoraj preroško zapišeš: »Če pride / neurje ali neprijazni tokovi, / poskusiti utoniti z glavo / nad vodo.«

Zanimivo vprašanje. Ballard, pisec distopičnih romanov, je rekel, da znanstvena fantastika ni o prihodnosti, ampak o sedanjosti. Je nekaj, kar nam preko projekcije v prihodnost govori o sedanjosti. V vojnah nastaja denimo znanstvena fantastika, slišali smo za roman Frankenstein iz Bagdada, obstajajo tudi drugi primeri. Mislim, da je tovrstna fikcija, da, o tem trenutku, ki ga želi jasneje prikazati tako, da ga potuji v prihodnost. Zanimivo je tudi, da dve pesmi iz zbirke opisujeta stanje, ki nekoliko spominja na trenutno. Gre za to, da je covid kot nevidna, po svoje abstraktna entiteta samo pečat strahu pred abstraktnimi entitetami, ki je bil prisoten že prej. Da je varnostno-nadzorovalni aparat že dolgo v razvoju in se vpleta v naša življenja in da živimo na ravni duše atomizirana, karantenizirana življenja tudi sicer.

 

V pesmi »Sarajevo III« uporabiš fascinanten glagol »tedanjiti«. Kako bi ga razložil? Je zdravo vsake toliko raje tedanjiti kot biti tukaj in zdaj?

Tedanjiti je, morda, biti prisoten tako zdaj kot takrat. Tako v tem trenutku kot v zgodovini oziroma nekem zgodovinskem obdobju. In to na obrnjen način, tako, da se vživiš v moment tako, da lahko na sedanjost gledaš z očmi preteklosti. Da v tebi preteklost živo zaživi. Vsekakor so to veliki trenutki, in zaradi tega je denimo treba ohranjati kulturno dediščino. Ker nas lahko stavba ali znamenje, ki vztraja stoletja, spravi v tako stanje. Danes smo vedno bolj odrezani od preteklosti in to nam preprečuje boljšo orientacijo v tem trenutku.

 

V knjigi je kar nekaj pesmi v prozi, veliko pa je tudi verznih. Kako to, da si se odločil za mešanje obojega? Bi rekel, da se sčasoma obračaš v bolj »prozno« smer?

Vsekakor je bilo tu neko obračanje v prozo. Marsikatera pesem je prišla iz ideje za kratko zgodbo. Veliko imam materiala za prozo, a ko izpišem kakšno stran, se mi začne zazdevati, da to nisem jaz, da to ni moj pravi glas. Ne bi rekel, da je slaba proza, samo da ni moj primarni način izražanja. A vendarle mi je všeč, kako je mogoče v prozi sestaviti atmosfero in vanjo vključiti okostje neke zgodbe, nekega dogajanja, kar v liriki ni mogoče. Liričnost, atmosferičnost in zgodbovnost kot trije načini literarnega spoznavanja. V teh pesmih v prozi sem jih spajal. Blizu mi je tudi ideja mikrozgodbe, tudi teh sem nekaj napisal. Pa tudi recimo fragmentarnih esejističnih zapisov, ki jih nameravam objaviti v knjigi esejev. Proza je vsekakor nekaj, kar potrebujem, vendar ne nujno na način romana ali klasične zgodbe, bolj na način esejistike, dokumentaristike, mikrozgodbe ali vinjete, filozofskega fragmenta, pesmi v prozi.

 

Pišeš tudi o krotenju metafore in o besedi, ki naj bi ji predhajal nebesedni znak. Poezija kot preizpraševanje jezika ali kot nadzor nad jezikom?

Dobro vprašanje. Nekateri govorijo recimo o imperativu nemetaforičnosti, da metafore vsebujejo nasilje. A brez metafore ni mogoče živeti. Če rečeš »toplo mi je«, je to metafora. Ne gre za to, da imaš fizični občutek toplote. Vsakdanji jezik je poln metafor. Morda je denimo ideja o krotenju metafore ustrezala jezikovnemu značaju poezije Jureta Detele. A če jo poskušamo aplicirati na druge poetike, druge zavesti, se to lahko zdi kot purizem, kot omejevanje bogastva jezika, kot napačno mišljenje, da je jezik mogoče krotiti. Ne, ni ga mogoče in tudi pesmi ne moreš krotiti. Lahko pa si do njiju odgovoren. Lahko se prepustiš daru jezika in pesmi in je ravno v tem še večja odgovornost, še večji napor. Morda ni treba vedno prilagoditi jezika zahtevam življenja, morda je včasih treba dvigniti življenje na raven metafore. O krotenju metafore govorim nekoliko ironično, a obenem tudi, paradoksno, zares, tako da k vprašanju pesniško pristopim na drug način. In če pogledamo, je tudi telesna govorica pogosto sorodna jeziku. Veliko stvari v jeziku ni opisnih ali deklarativnih, temveč performativnih, delujejo kot geste; vljudnostna fraza je sorodna rokovanju, vzklik je soroden dvigu roke, kakšen ton glasu je soroden pomežiku.

 

Tvojo zbirko je takoj po izidu v živo prek livestreama prebiral Dejan Koban, ki se že nekaj mesecev posveča takemu načinu podajanja poezije na daljavo. Kaj ti pomenijo take pobude, taki projekti, sploh v tem času? Kako vidiš prihodnost poezije?

Pomeni mi zelo veliko. Hvaležen sem Dejanu, da je prvi ponesel zbirko k občinstvu, zdaj ko je težko priti do klasične promocije. Tudi glasbenica Leila Aleksandra Jelić je posnela odlično branje pesmi iz zbirke. Takšne geste vzpostavljajo skupnost. Izjemno lep občutek imam, ko nekoga nagovori moja poezija. V tem življenju težko dosežemo kaj več. Se mi zdi, da je podobno, kot kadar mama lepo uredi svoj vrt in si je mogoče na njem spočiti pogled ali ko naredi neko novo okusno jed. Lepota, četudi v obliki nasmeška in prijaznega pozdrava, je velika, velika dragocenost, ki jo lahko komu podarimo. To ni puhlica, govorim povsem resno.

In kot mi je pred kratkim rekel Peter Semolič, se zdi, da poezija morda vendarle ni tako marginalizirana, recimo na internetu ima odličen odziv. Take pobude ne samo pomagajo vzdrževati pesniško življenje v času karantene, temveč nosijo baklo naprej, v prihodnost, poezijo prenašajo in ohranjajo.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Resničnosti v kontrastu

    Muanis Sinanović

    Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

  • Pisanje mora biti tudi zame ves čas nekaj presenetljivega ali Moral bi pisati tudi meni*

    Nežka Struc

    Jernej Županič je prevajalec in lektor, sicer pa avtor dveh romanov – Mamuti (2018) in Behemot (2019) – ter dveh pesniških zbirk – Tatar (2016) in Orodje za … →

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Izdelava: Pika vejica