Upanje ni razkošje

Anne Michaels odgovarja na vprašanja slovenskih maturantov

Zdi se, da maturanti med poukom v šoli izvedo že skoraj vse, kar je treba vedeti o literarnih delih, izbranih za obravnavo na maturi. Toda literarno-kulturna problematika, s katero se soočamo v zadnjih časih, kaže predvsem na to, da mladi nimajo vedno primernih možnosti za izražanje lastnega mnenja. Tudi – ali še posebej – takrat, kadar gre prav za vprašanja, ki so z njimi še najbolj povezana. Zato smo se skupaj z Društvom Novi dijak odločili, da slovenske maturante povabimo, da Anne Michaels, kanadski avtorici ene od dveh knjig, izbranih za letošnjo maturo (Ubežni delci so izšli pri založbi Modrijan), sami zastavijo tista vprašanja, ki se jim zdijo najbolj pomembna in zanimiva. Spodaj je objavljen izbor prejetih vprašanj, na katera je avtorica prijazno odgovorila.

Ali mislite, da je za mnenje o knjigi koristno spraševati njenega avtorja? So dodatna pojasnila sploh potrebna?

Vedno sem verjela, da mora delo stati samo zase. Če je pisatelj opravil svojo nalogo, potlej je v delu zajeto vse, kar je treba povedati. 

Na romanu leta in leta trdo delam, da bi prišla karseda blizu tistemu, za kar mislim, da mora biti povedano, na način, kot mora biti povedano, da bo doseglo svoj polni pomen v vsej njegovi kompleksnosti. Doseči želim jasnost, vendar brez poenostavljanja. Kompleksnost vprašanja mora ostati ohranjena. 

Četudi torej ne verjamam v komentiranje lastnega dela, pa verjamem, da je treba o idejah neke knjige javno razpravljati in razmišljati, jih vključiti v javnost. Še posebej dobrodošlo se mi zdi, da lahko o teh idejah razmišljam z učenci, z vami, ki ste mi zastavili ta vprašanja. Ni moja naloga niti želja, da bi neko knjigo sama »razlagala«, temveč si želim le razpravljati o idejah in moralnih vprašanjih, s katerimi nas ta knjiga sooča. 

Mimogrede pa se vam utegne zdeti zanimivo, da sem po desetletjih, odkar sem začela objavljati, opazila nekaj zanimivega v navezavi na to vprašanje, in sicer, da hočejo mediji vedno vedeti osebne stvari, zato da bi knjigo povezali s pisateljevim življenjem. Mnogo raje bi se posvečali temu kot pa razpravi o idejah. Pisatelje, moške, takšna osebna vprašanja doletijo redko, saj je njihovo razpravljanje o idejah cenjeno. Toda pisateljica, ženska, ki poskuša vprašanja preusmeriti na ideje, pa je, po drugi strani, označena za »zaprto«, češ da »nekaj prikriva« o svojem zasebnem življenju – pri ženskah razpravljanje o idejah ni cenjeno. To je dvojno merilo, ki se v vseh teh letih, odkar pišem in objavljam, ni bistveno spemenilo. Toda sprememba je še kako potrebna. 

Zakaj ste se odločila za dva moška pripovedovalca?

Lika Jakob in Ben sta v meni vzniknila zelo silovito in nazorno. Prva podoba iz knjige, ki se mi je pojavila pred očmi – podoba, ki me je preganjala vsa leta pisanja knjige –, je bila podoba dečka, ki zato, da bi preživel, vsako jutro koplje svoj grob. Kaj pomeni biti otrok v takšni situaciji? Bilo mi je pa jasno tudi, da sem hotela o ženskih likih knjige pisati z moškega gledišča in razkriti ranljivost moških likov na način, ki v romanih ni ravno pogost. Dati tem likom nov besedni zaklad. Vojna nas notranje preobrazi, sesuti smo in spremenjeni. Zdelo se mi je pomembno, da to pokažem s čim več globine. Navajeni smo, da je notranje življenje ženske prikazano na neki čisto določen način, vendar pa nismo navajeni, da bi bilo na isti način prikazano notranje življenje moškega. Ta knjiga je svoje like, tako moške kot ženske, in svoja pripovedovalca izbrala na način, da bi vsakomur izmed njih nekaj dala in jim omogočila, da so prepoznani.

Kakšna sta pomen in namen drugega dela romana?

Drugi del je bistvenega pomena in takšen je bil že od trenutka, ko sem roman začela pisati, tudi moj namen. Hotela sem, da bi bralec Jakobovo odsotnost v drugem delu globoko občutil, da ga njegov duh v drugem delu ne bi pustil pri miru. Ben pripada drugi generaciji, generaciji, rojeni po vojni – in prav to je za vsako razpravo o zgodovini nujno in odločilno: kakšno breme bo nosil prihajajoči rod. Kaj pomeni, da tvoje celotno življenje oblikujejo, nanj vplivajo dogodki, ki jih sam osebno sploh ne doživljaš? Kako si sploh razlagamo načine, na katere nas zgodovina osebno opredejuje? Razmerje med velikimi zgodovinskimi dogodki in drobnimi osebnimi dogodki iz domačega okolja je tisto, o katerem že vrsto let razmišljam. Drugi del knjige je pomemben prav v tem smislu.

Kakšni vlogi imata v romanu glasba in tišina?

Na to vprašanje obstaja več odgovorov. Jakob sam ne vidi umora svojih staršev, ne vidi, kaj se zgodi z Bello – zato ker se skriva v steni. Vendar pa sliši, kaj se dogaja. Travma se v njem naseli skozi ušesa. Zato ga mora tudi odrešitev, ozdravitev v nekem smislu doseči prav skozi ušesa – z njegovo glasbo – s tem, da je tudi on sam slišan. Tišina, po drugi strani, v roman vstopa na različne načine – v hitrosti poteka knjige, v odsotnosti najprej Belle in nato še Jakoba, v odsotnosti vseh padlih, v molku hudodelcev in očividcev, v tišini tega, da se obrneš proč in pozabiš, v tišini tako nemosti kot onemelosti, v tišini neizrekljivega …

Zakaj se naslovi poglavij ponavljajo?

Ponavljanje naslovov posameznih poglavij napeljuje na to, da med njimi obstajajo povezave in vabi bralca, da jih poskuša razpoznati.

Kakšen pomen ima v vašem pisanju ritem? Kako se počutite ob misli, da bi se utegnil v prevodu izgubiti? 

Ritem in hitrost poteka sta v romanu nadvse pomembna. Hotela sem, da bi jezik učinkoval na prav poseben način. Ker se knjiga ukvarja s težkimi in bolečimi vprašanji, bralca med njihovim nevarnim raziskovanjem nisem hotela izpustiti iz čvrstega prijema. Bralca – in sebe – sem hotela čim bolj približati trenutku, tik preden bi se odvrnili od nečesa bolečega. To je zame moralno vprašanje. Normalno je in v naši naravi, da se želimo od bolečega odvrniti. Če pa pridemu trenutku, tik preden se od nečesa odvrnemo, karseda blizu, lahko vstopimo v globino moralne zapletenosti nekega trenutka, izbire, dogodka. Tako hitrost poteka kot tudi moja raba jezika poskušata doseči prav to. Poleg tega sem želela, da bi bralec napredoval počasi, da bi se med branjem ustavljal in razmišljal, razmišljal in čustvoval. 

Moje knjige so prevedene v več kot petdeset jezikov – svojim založnikom in prevajalcem moram zaupati, da so te vzgibe kolikor le mogoče uspeli ohraniti. Na skupnih nastopih s prevajalci me včasih zelo gane, če lahko slišim, kako neki jezik sledi mojim vzgibom, četudi posameznih besed sploh ne razumem. Tako torej vem, da imam včasih z izbiro prevajalcev res srečo.

Ali se vam po dogodkih, kot sta druga svetovna vojna ali razpad Sovjetske zveze, zdi potrebna nova etizacija sveta?

Pri svetovnih vojnah, spreminjajočih se zemljevidih, globalnem segrevanju in strmem tehnološkem porastu je postalo čedalje več odvisno od humanizma in politike. Tehnološki razvoj vedno predhaja etičnimu razvoju in odgovornosti – kako bomo s tehnologijo ravnali. Nadvse zaskrbljujoče je, kako hitro se je človeštvo ob soočenju z ekonomskimi in okoljskimi pritiski skozi zgodovino odreklo tistemu, kar je etično in moralno pomembno. Naša kratkovidnost je zastrašujoča. Pomen globalne politike je odločilen, ne smemo spregledati potreb drugih in okoljskih potreb nas vseh. Razumeti moramo, da povzročati škodo ne zadostuje – širiti moramo dobro.

Ali mislite, da je življenje, četudi polno travm, občutka krivde in bolečih spominov, boljše od smrti?

Doslej je bilo vse moje pisateljsko življenje raziskovanje izjave iz Ubežnih delcev, da namreč ni ničesar, česar človek ne bi storil človeku, ničesar, česar človek ne bi storil za človeka. Zaobljubila sem se, da ne bom objavila ničesar, kar ne bi ponudilo možnosti upanja, nekakšne odrešitve. Ne bom objavila ničesar, kar bralca ne bi napeljevalo k plodovitemu premišljanju in občutenju najtežjih vprašanj, do tega, da bi z njimi vzpostavil takšen odnos. To mora biti plodovito. Če tega prostora upanja ne bi mogla doseči z iskrenostjo, začenši z dejstvi, potem nekega pisanja – četudi bi s tem zavrgla več let dela na knjigi – ne bi objavila; tako trdno sem prepričana, da je moja pisateljska odgovornost v tem, da pokažem pot do upanja. Upanje ni razkošje, temveč bistveno in nujno. Še posebej po tem, ko so se že zgodile najbolj strašne stvari. Najti ta prostor upanja z iskrenostjo in brez potvarjanja dejstev je izjemno težko, mukotrpno. Toda to je poglavitna naloga. Skratka, ja, verjamem v življenje in v trud, da bi ga živeli, zato sem prepričana, da je moja pisateljska naloga pomagati pri isknanju načinov, kako živeti tudi po tem, ko se je najhujše že zgodilo. Ponavljam: upanje ni razkošje.

Kakšen je pomen Ubežnih delcev danes?

Ideje in vprašanja, ki jih ta knjiga zastavlja, so, skupaj z njeno odločnostjo, bolj pomembni kot kadarkoli prej. Da to knjigo preučujejo maturanti, mi vliva upanje. Moralno presojo in odgovornost namreč nujno potrebujemo. Zdi se nam, da vemo, kaj bo treba storiti, ko bo prišel čas, ko bo nekdo iztegnil roko in potreboval našo. Toda morala je mišica, ki jo je treba uriti, če hočemo v odločilnem trenutku storiti pravo stvar. Literatura je zelo dober prostor za urjenje te mišice. Ta roman se skuša dokopati do srca moralne odgovornosti in etične edgovornosti – v malem in velikem.

Zakaj je šel Jakob svojo preteklost raziskovat na Idro, ne na Poljsko?

Vrniti se mora tja, kjer je preživel vojno – da je tam, nedaleč proč od otoka, na katerem se je skrival, mu omogoči boljši uvid. Zdi se mi tudi, da nemara želi biti v Athosovi bližini, čutiti njegovo usmerjanje, morda celo zaščito, da bi se ohrabril za svoje delo.

Verjetno ste ob pripravah za pisanje veliko raziskovali. Ste bili v stiku tudi z ljudmi, ki so preživeli holokavst?

Raziskovala sem petnajst let. To je bilo še pred internetom in morala sem prepotovati različne kraje, obiskati različne knjižnice, se pogovarjati s preživelimi in brati o različnih področjih – denimo arheologiji, geologiji itd. To raziskovanje me je res posrkalo vase. Iz spoštovanja do tistih, ki so vse to izkusili, in iz spoštovanja do bralca. Vsak dan sem se spraševala: kdo sem jaz, da bi o tem spregovorila? Kdo sem, če o tem ne bom spregovorila? V luči teh dogodkov in vprašanj brez odgovorov sem čutila globoko ponižnost. Eno je odkriti dejstva, drugo razkriti njihov pomen – slednje zahteva veliko časa. Ne nazadnje, ko sem začela, nisem mogla vedeti, ali bom sploh našla kakršnokoli odrešenje, nekaj, v kar bi lahko tudi sama verjela – največje tveganje je bilo, da po vsem brskanju po globinah teh grozot ne bom našla nikakršnega odrešenja. Vedela pa sem, da odrešenja, kakršnegakoli že, ne bom našla brez popolne iskrenosti in prosta vsakršnih predpostavk – sicer bi bilo to upanje zgolj lažno upanje. Če je obstajala možnost za upanje, potlej sem hotela vanjo tudi sama verjeti in se nanjo zanašati; šele tedaj in samo tedaj bi to upanje ponudila tudi bralcu.

Kako razlagate zaključek romana in Benov zadnji stavek?

Bilo bi mi ljubše, da bi si zadnji stavek vsak bralec razlagal po svoje. Lahko pa povem, da ne mine dan, da ta stavek, odkar je bil napisan, name ne bi vplival; še več, mislim, da njegov pomen v globalnem smislu iz dneva v dan celo narašča.

 

Prevedel Andrej Hočevar

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sestavljati fragmente spomina

    Leonora Flis

    V romanu Ubežni delci se prepletata spomin in zgodovina prepletata. Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.

  • »Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.«

    Nina Ditmajer

    Kosmač nam v svojem najdaljšem besedilu daje sporočilo, da se vse človekove rane zarastejo kot jame, kamor so zagrebli padle vojake ne glede na narodnost in politično prepričanje.

  • Zreli maturanti, nezreli študenti

    Sonja Merljak

    Maturanti, ki razmišjajo o samomoru, in študenti, ki ne znajo postavljati vejic – kaj pomeni zrelost in kako jo izobraževalni sistem sploh spodbuja?