Trud, da bi nekaj tudi povedali, ne le izrekli

Ana Svetel (foto: Maj Pavček)

Pogovor s pesnico Ano Svetel

Maja Šučur

Ana Svetel je, kot pravi, sicer nadpovprečno uravnovešen človek, a ima na drugi strani patološke težave s pravočasnim oddajanjem tekstov: »Glede tega bi se morala zdraviti, ker denimo ne odpisujem na maile, potem pa se name še tedne valijo krogle slabe vesti.« Kar je, jasno, vsaj malo nepraktično tudi za njene urednike, Ana je namreč tudi pesnica in prozaistka. Čeprav je rojena v Mariboru, jo Ljubljana, kjer končuje študij, bistveno bolj definira, zato skozi stisnjene zobe zamrmra, da je nemara torej res ljubljanska pesnica. Zdi se, da so njen pesniški prvenec, zbirko Lepo in prav, ki je izšla v Literaturini zbirki Prišleki, sicer še bolj kot naše glavno mesto zaznamovale študijske izmenjave na Norveškem, Švedskem, na Dunaju in na Islandiji. Ko bo velika, bo živela v naravi in se požvižgala na vse. Ana je namreč tudi glasbenica. Če bi najin pogovor imel background glasbo, bi bila to Mozartova sonata za klavir v D-duru. »Potem pa od njega poslušajte še vse drugo!« dodaja Ana.

Narava, že prav, a iz tvoje zbirke je vseeno mogoče sklepati, da ti utrip urbanega okolja veliko pomeni?

Kljub temu da že vse življenje živim v mestih, sem zelo rada v naravi in bi pravzaprav z veseljem živela na podeželju. Predvsem v Ljubljani imam – zaradi vseh odnosov in srečevanj – občutek, da bi mi bilo v naravi preprosto laže bivati. Veš tisto, ko greš recimo na izlet v gozd in si par ur v naravi sam? Takrat se mi res zazdi, da je to zagotovilo za duševno zdravje.

Morda je to povezano tudi s tvojo ljubeznijo do živali. Imaš kakšno doma?

Seveda je povezano, jaham islandske konje, zadnje leto sicer ne, ker sem si lani pri padcu s konja kar hudo poškodovala koleno, a bom šla v sedlo takoj, ko bom lahko. Svojega konja nimam, ker si ga pač ne morem privoščiti, a grem zelo rada na posestvo, kjer jaham. Islandski konji so strašno prijazni, ta pasma je po karakternih lastnostnih zelo stabilna, to niso nevrotični konji.

Omeniti moram še zajca Janeza. Več kot deset let je bil del naše družine, zelo nam je prirasel k srcu. V svoji mladosti je jedel kable in lulal po kotih, z leti pa se je malo umiril. Velik del mojega življenja je predstavljal, res je dolgo živel, čeprav je vsako zimo kdo rekel, da Janeza spomladi morda več ne bo. Nekega dne v maju – jaz sem bila v tujini – mu je mami dala jagodo, potem pa sta z atijem šla v Mercator. Ko sta se čez nekaj minut vrnila, je bil mrtev. Kar je lep način za umret, zajci namreč pogosto zbolijo za rakom in zelo trpijo. 

Ampak ti študiraš vedo o človeku, antropologijo. Ne pa denimo književnosti kot mnogi pisci. Kje vidiš presečno množico med antropologijo in književnostjo?

Zelo težko sem se odločila, kaj bom študirala. V ožjem izboru sta bili tako glasba kot literatura, nato pa sem se odločila za etnologijo in kulturno antropologijo, ker sem vedela, da se bom z glasbo in literaturo ne glede na študij tako ali tako ukvarjala. Zdelo se mi je tudi bolj verjetno, da se mi potem ti dve področji ne bosta zamerili in bom ljubezen do njiju laže ohranila. Po drugi strani mi je, ko pišem, velikokrat žal, da nisem študirala književnosti, ker seveda čutim luknje v znanju. Imam pa zaradi tega laže določeno distanco do pisanja, ki je nemara koristna. Poleg tega se mi zdi, da sodijo najboljši antropološki teksti tako ali tako v literaturo, da imajo torej tudi literarno, ne le znanstveno vrednost. Obenem ima kulturna antropologija še eno lepo lastnost – ni prevzvišena, nabuhla veda, postavlja dobra vprašanja, veliko opazuje in je pri odgovorih ravno prav obotavljiva.

Potem sva še pri glasbi, za katero je iz zbirke prav tako mogoče sklepati, da predstavlja velik del tebe. Kdaj si se začela ukvarjati z njo in na kakšen način?

Vzporedno z gimnazijo sem končala Konservatorij za glasbo v Mariboru, a imam že od takrat – ko nastopam s klavirjem – velike težave s tremo. Čim bolj kontinuirano nadaljujem z učenjem tehtnih skladb iz klasičnega repertoarja, ure imam s profesorico in udeležujem se poletnih šol pri različnih profesorjih, da ohranjam kondicijo in si postavljam nove izzive, nimam pa res nobene želje po nastopanju.

Ko sem v drugem letniku faksa začela s poučevanjem klavirja, me je pravzaprav presenetilo, da v pedagoškem delu z učenci tako uživam. Rada imam obliko individualnega pouka, tako se vsakemu učencu laže približam. Učenje umetnosti, ki je kljub vsemu v precejšnji meri obrt, nima seveda nobene aplikativne vrednosti. To počnemo, ker je lepo in zanimivo, ker bogati notranje svetove. Velikokrat se mi zdi, da so otroci danes zaradi šolskega sistema priučeni na pravilno in napačno verzijo sveta, jaz pa jim poskusim pokazati tudi druge načine. Veliko denimo delamo z barvami, poskušam jih prepričati, da si predstavljajo povezavo med barvo in tonom, da sami ugotovijo, kje v skladbi se barva ali odtenek spremeni. Na začetku so pogosto v krču, zdi se jim, da ne poznajo »pravega« odgovora, a ko se opogumijo in si stvari vendarle začnejo predstavljati, se nekaj odpre. To me res razveseli. Včasih si izmišljujemo zgodbice k pesmicam ali pa ugotavljamo, kateri instrumenti bi lahko prevzeli določene linije. Otroci pred puberteto se mi zdijo povečini krasni ljudje, po puberteti pa mnogi veliko manj, puberteta jih zapre še bolj kot šolski sistem.

Poleg tega sem lani končno obudila ukvarjanje s petjem. Pojem v Komornem zboru Ave, pri tem res uživam.

No, z Ano Pepelnik, Mitjo Drabom in Andrejem Hočevarjem med drugim nastopaš v bendu Boring Couple. Kaj se takrat zgodi s tremo?

Nikoli prej nisem igrala v bendu, to je zame prvič, pa tudi prvič igram sodobno glasbo. Zelo sem torej nebogljena, ampak igranje v bendu ima čisto drugačne principe od samostojnega nastopanja. Si del neke skupine, ki bi lahko obstajala tudi brez tebe, ti nisi nujen pogoj, da se glasba zgodi, kar osvobaja. Čisto noro je, koliko glasbe nastaja, ki je v osnovi harmonsko zelo preprosta, ima le par akordov, a tako dobro funkcionira. Pogosto ne znamo niti ubesediti, kaj je to takega, a nekaj je tam. V tem bendu mi – ob tem da sem obkrožena s tako talentiranimi ljudmi – res ustreza, da ne ostajam preveč utirjena v udobju. Toliko se moram še naučiti. 

Ampak kaj je na glasbi pravzaprav takega, da je za tvoje življenje tako pomembna?

Pri klavirju mi je všeč disciplina, pri igranju je zelo težko je blefirati, nobenih bližnjic ne moreš ubirati. Všeč mi je, da si sam s sabo, da si tiho, da se poslušaš. Gre za mir, za fokus na nekaj, kar ni povezano s tabo. Ljudje, ki ne igrajo, morda v ta namen meditirajo. Saj imamo vsi ljudje zelo radi glasbo, kajne?

To že, veliko ljudi bo reklo, da ne marajo branja, redko kdo pa bo rekel, da ne mara poslušanja glasbe. A večina ima najbrž v mislih motive, ki so bolj povezani z zabavo kot s kontemplacijo.

Ko nekaj poslušam, čutim drugačno vrsto užitka, kot če igram. Pri igranju se počutim, kot da bi plavala v morju. Gre za občutek, da si v neki zelo prijetni snovi. 

Na približno podoben način uživaš tudi v pisanju literature?

Ne. 

Pa poslušaš glasbo, ko pišeš?

Včasih, a večinoma raje ne. Sicer se mi zdi, da z glasbo reguliram razpoloženje v pesmi. Glasba me preveč preusmeri, jaz pa nočem, da nek zunanji dejavnik – v tem primeru glasba – odloča o tem, kam bom jaz neko razpoloženje, medtem ko pišem, peljala. Ko pišem, hočem biti v praznem, ne z drugimi.

Objaviš vse, kar napišeš? Imaš veliko materiala?

Nikakor ne objavim vsega, nekaj notranje selekcije vendarle imam. (smeh) Želela bi si pisati več, a pri poeziji to, da pišem redkeje, ni tak problem, ker pustim stvarem, da zorijo, da se nabirajo v meni. Pri prozi moram bolj iskati načine, kako se siliti v disciplino, za prozo je bolj kot za poezijo pomembno, da sediš zraven. Temu se menda reče zicleder.

Nehote bi kdo pomislil, da poezija po tvoje ne zahteva discipline?

Ne gre za to. Poezija zahteva ogromno miselne strogosti v tem, da se stvari izčistijo, da nastane destilat. A to je drugačne vrste disciplina kot pri prozi. 

Verjameš v romantičnega genija pesnika?

Marsikdo vidi pesnjenje kot glas, ki ti ga nekdo šepeta od zgoraj. Pa nočem zveneti na noben način obsojajoče do tovrstnih mnenj ali okusov, a meni to ni blizu, ne maram dela poezije, ki nastaja v oblačkih, na nek ezoteričen način. Na eni od delavnic je Uroš Zupan rekel nekaj v smislu, da če si pesem predstavljaš kot tarčo, moraš zadeti točno na sredino. Neka točnost izrekanja, preciznost, to cenim pri pesnikih, ki jih imam rada. Eruptivno bruhanje stvari, ki ti z neba padejo v glavo, mi ni blizu niti kot bralki. Kar mi ni blizu kot bralki, tega tudi kot avtorica ne privoščim drugim.

Ena od kritičark je zapisala, da se tvoje pesmi včasih lahko berejo kot blog. Sklepam, da je želela povedati, da je jezik, ki ga uporabljaš, podobno komunikativen, ter da je tudi tvoja poezija poezija drobnih vsakdanjih dogodkov. Kaj meniš o tem?

Pravzaprav ne vem točno, kako se sploh bere blog. Blogi so kot nekakšni spletni dnevniki? Morda gre za podobno misel, kot je bila tista Veronike Šoster v Literaturini kritiki, da se ji včasih zdi, kot da bi pesmi kar sproti nastajale, kot da se nekaj zgodi in jaz to zgolj zapišem. Nemara je v tem, da se pesem hitro odtisne, res nekaj resnice. Težko govorim o tem, ker nisem zunanji opazovalec.

Obenem pa tvojo poezijo pogosto opisujejo kot mladostno, naivno, tako, ki še išče identiteto. Te to moti?

Mladostnost je zame ideal, ki bi ga rada ohranjala. Zmožnost lahkotnosti, ki ni banalna, ki ne tišči »glave v pesek«, lahkotnosti, ki lahko kljub vsemu hudemu ohrani vitalizem. Če bi to v popolnosti dosegla, bi bilo super. Se mi pa zdi čudno, da vsak prvenec, ki ga izda kdo do 35. leta, njuno pospremi vsaj en odstavek v kritiki, namenjen avtorjevi mladosti, kar se mi zdi od kritika dostikrat precej neinventivno. V zelo majhnem slovenskem literarnem prostoru vendar vedno vemo, da gre za mladega avtorja in literarni prvenec. Kaj ne bi bilo bolje, če bi se kritiki v omejenem prostoru kritiškega teksta več posvečali pesmim kot avtorjevi starosti?

Morda je še bolj simptomatično kot ukvarjanje z avtorjevo starostjo to, da prvencu navadno nikoli ne privoščimo kaj več od tega, da »zgolj obeta«.

Boštjan Narat je pred leti rekel nekaj takega, kot da o sebi vedno bere, da je obetaven mlad glasbenik. Naslednja stopnja pa bo, da je starostnik? Vedno si Drugi, definiran v odnosu do norme, najsi bo ta »zreli ustvarjalec« ali kaj podobnega. Okolica te najraje sprejema kot nekoga, ki to še ni, potem pa kot nekoga, ki to več ni. Vem, da velja, da je treba prvence obravnavati s previdnostjo in nežnostjo, ampak kot avtor si res ne želiš, da te obravnavajo kot dojenčka.

Raje bi torej imela, da se kritika obnaša, kot da tvoja zbirka ni prvenec?

Ja.

Lepo in prav je bila med drugim označena za hipstersko poezijo. Kaj pa naj s tem?

Zdi se mi, da je to problem Ljubljane, da imamo o ljudeh, ki so v nekem krogu in jih poznamo ali pa imamo le skupne znance, ves čas neke predstave. Vsi imamo o vseh neko mnenje, kar dostikrat vpliva na recepcijo dela. To je najbrž povezano s podobo o meni, a rekla bi, da so hipsterji že iz mode, tako da mi je zdaj počasi že v redu, da sem označena za hipsterko.

Si pripadnica kakšne od pesniških generacij, denimo skupaj z Gašperjem Torkarjem in Mitjo Drabom?

Ko so potekali vsi ti pogovori o generacijah, mi je bilo res odveč, zdaj pa se je zadeva malo pomirila in jo nemara spet lahko razmislimo. (smeh) Seveda nas podobne okoliščine, v katerih smo odraščali in v katerih smo zdaj mladi, podobno definirajo, kar ni povsem nepomembno. Je pa še veliko dejavnikov, ki so enako ali še bolj pomembni kot naša starost. 

Name so zagotovo na neki način vplivali prijatelji, ki se prav tako ukvarjajo s pisanjem poezije. Njihovi teksti so mi blizu kot bralki, v njihove tekste zagotovo laže vstopam. Zdi se mi, da na primer poezijo Mitje Draba povsem razumem, pravzaprav dosti bolj razumem njegovo poezijo kot njega kot človeka. Obstaja torej pojem generacije v smislu odnosov med ljudmi, ki so podobno stari in se ukvarjajo z literaturo, ampak vseeno se mi zdi, da so na celotni generacijski ravni mladih, ki pišejo poezijo, prisotne zelo velike razlike – torej enako velike razlike so med mladimi, ki pišemo, kot med generacijami samimi.

Obenem ti očitajo – če je to očitek – prisotnost zupanovskega verza. To je menda oznaka vseh ljudi, ki so kdaj hodili na pesniške delavnice Uroša Zupana.

Tega sploh ne jemljem kot očitek, če me bo kdo primerjal z Zupanom, bom samo vesela. Je pač fantastičen pesnik, verjetno nisem edina, ki ji je bil v srednji šoli velikansko odkritje, in to name zagotovo vpliva, mi smo bili na gimnaziji obsedeni z njegovo poezijo. Nisem pa prepričana, če so ljudje kdaj zares razložili, kaj taka primerjava z Zupanom sploh pomeni. Podobno je z zloglasno »ljubljansko pesniško šolo«. Če tovrstne predstave krožijo med ljudmi, ki so vendarle bralci poezije, si mislim, da gre za zelo »šlampaste« bralce. Med poezijo ljudi, ki sodijo v tako imenovano ljubljansko pesniško šolo – denimo Čučnik, Podlogar ali Zupan – so ogromne razlike, to ni en glas, ki bi produciral zelo podobno poezijo.

Sicer pa je tvoja zbirka poezija raznolikih razpoloženj. Zelo dragocen se mi zdi denimo drugi del Sever, ki nekako uravnava bolj razigran mladostniški prvi del zbirke in nemara izpodbija sodbo, da gre za naivno poezijo.

Večino časa sem pri sebi vajena, da sem precej dobre volje, a ko sem pisala drugi blok zbirke, torej o severu, sem se ustrašila, da bo knjiga res depresivna. Drugi del je tozadevno res pomemben – kadar sem v tujini in sem malo bolj otožna, malo manj raztresena med svoje dejavnosti, je v mojem življenju več praznega prostora. V času, ki sem ga preživela v Skandinaviji, sem bila v stiku sama s sabo na drugačen način. Dragoceno se mi je zdelo, ko mi je Andrej Blatnik ob branju zbirke rekel, da je dobil vtis, da zbirka v nekaterih ozirih spominja na Bildungsroman, in vesela sem, da nekateri zaznajo ta lok razvoja. Posledično je še toliko bolj pomembno, da je zbirka sestavljena, kot je – da ni denimo tretji blok pesmi, ki so nekoliko bolj družbene, na začetku.

Kaj ti je študijska izmenjava v tujini dala in kaj vzela? Je pobeg iz Slovenije rešil tvoje morebitne življenjske dileme doma ali si sebe vendarle nesla s sabo?

Moja bivanja v tujini so bila med sabo zelo različna, zato se mi zdi fino, da sem šla večkrat, in nimam zgolj enotnega vtisa, kako je živeti drugje. Na Norveškem je bilo eno leto super, kljub domotožju. Mikrolokacija, mesto Bergen, mi je zelo ustrezala, gre za mesto ob morju, obdano s sedmimi čudovitimi hribi. Stockholm sem doživela kot sterilno, domišljavo mesto, tam se nisem imela tako dobro. Islandija je bila spet povsem tretja zgodba, gre za ljubezen, ki je ne morem nehati idealizirati. Hormon sreče sem imela vsak dan nabit do stropa zgolj zaradi dejstva, da sem tam. Ko sem hodila na faks po ulici Sæbraut, kjer na eni strani vidiš morje in zaliv, sem se – vsak dan posebej – zavedla, za kako prelepo okolje gre. Neverjetno se zdi, da neki kraj sam po sebi lahko daje tako zadovoljstvo. Pa nisem bila prvič na Islandiji, že pred leti sem se zaljubila v te kraje in ko sem se vrnila, me je bilo strah, da bo prišlo do deziluzije, a se moja ljubezen do tega otoka ni zmanjšala.

Tujina mi je torej dala zavedanje, da rada grem od doma, a si želim bazo, življenje, še vedno imeti v Sloveniji. Pred izmenjavami se tega nisem zavedala, zdelo se je celo zelo verjetno, da bi Slovenijo nekoč dokončno zapustila, zdaj pa se mi zdi to absolutno nemogoče. Dostikrat se dandanes tudi v medijih producira diskurz, da bi morali mladi nadarjeni ljudje Slovenijo zapustiti, ker je premajhna, a to se mi zdi precej škodljiv derivat našega kompleksa majhne države. Razumem, drugače je za denimo mikrobiologa, ki se ukvarja z zelo specifično zadevo, ki je pri nas raziskovalno ni mogoče razvijati … A v vsaki tujini je neka provinca in so neki ljudje, s katerim se je treba ukvarjati, je torej kot doma. Lea Flis ima, kot je razvidno iz njene knjige, zanimivo in drugačno doživljanje tujine, v njenem primeru New Yorka, ki osvobaja, a jaz se ne morem povsem poistovetiti s tem. Mogoče zato, ker še nisem bila v Ameriki.

Lirski jaz je v tvojih pesmih včasih v prvi osebi množine, včasih v drugi ednine. Zakaj?

To ni bilo namenoma. V eni fazi sem pisala v prvi osebi množine, ker bi prva oseba ednine pesmi dala nek povsem drug učinek, ki ga nisem želela. Tega mi sicer bojda ne maramo, češ da priča o tem, da se pesnik pred nečim skriva, a če zgolj pomislim denimo na pesem Perspektiva žabe, se mi zdi ta oblika nujna, druge možnosti niti ne vidim. Pri pisanju, sploh pri proznem tekstu, je po mojem mnenju druga oseba ednine precej grda, a bistveno več, kot da so se moje pesmi tako zapisale, v zvezi s tem res ne morem reči.

Z odločitvijo o pripovedovalcu ali lirskemu subjektu seveda določaš zgodbo in na neki način manipuliraš z bralčevo pozornostjo. A kar se tiče forme pri pisanju poezije, vedno pomislim na Petra Semoliča, ki je nekoč rekel nekaj takega: Če je pesem slika, potrebuješ okvir. O formi je torej treba razmišljati, meni je recimo pomembna pravilnost dolžine verzov, lirski subjekt pa se staplja z vsebino, s samo sporočilnostjo, zato o tem razmišljam na drugačen način, bolj intuitivno. Najprej je tu vedno vsebina, sploh pri tej pesniški zbirki ni šlo nikoli za vaje v slogu kar se tiče oblike. Kolikor je to dvoje pač moč ločevati.

Zanimiv se mi zdi tudi ambivalenten odnos do preteklosti in prihodnosti v tej zbirki, nekje se ti denimo zapiše: Razumeti nazaj, živeti naprej. Če bi bila starejša, bi te vprašala, če gre v zbirki za svojevrsten testament, nekakšno pomiritev s preteklostjo. Kako je torej to razmerje vplivalo na nastanek zbirke?

Težavo imam s tem, da vedno bolj intenzivno čutim, kako blazno srečno otroštvo in mladost sem doživela, in kako so nekatere stvari ireverzibilno zaključene. Lahko se trudim živeti v nekem duhu mladostništva, a otrok ne bom nikoli več. Zavedanje tega, da so časi, ko sem bila lahko samo neskončno srečna, za vedno končani – kar je, drži, nekoliko zupanovsko – je nekaj izjemno pomembnega. S tem se je treba ne zgolj sprijazniti, ampak je treba biti tega tudi – z nekaj nostalgije – vesel.

Sama te knjige sicer nisem doživljala kot slovo od mladosti, v njej je denimo še zadnji razdelek Povsod sami krogi, ki prehaja iz intimističnih tonov na širšo, družbeno-kritično raven. A zbirko res preveva neka nežna, optimistična nota, da je nekje na koncu za vsakogar od nas neka islandija. Navsezadnje k temu napeljuje tudi naslov zbirke Lepo in prav.

Res je. Tudi kadar mi je zelo hudo, o čemer denimo priča drugi blok v zbirki, Sever, so to vseeno epizode na površini, ki pa je v svojem jedru okej. Včasih imaš vzorec in razmišljaš, ali so to beli kvadratki na črni podlagi ali črni na beli – no, meni se vedno zdi, da je podlaga bela.

Dvoživke, ki se ukvarjajo tako s poezijo kot s prozo, se mi zdijo včasih sumljive, če verjamem, da lahko samo eno stvar počneš res dovršeno. Ti pa menda pripravljaš zbirko kratke proze o prevozih?

To pa je stvar, vezana na vaje v slogu. Tematsko se, denimo, hočem omejiti, a obenem najti dovolj različnih pripovedovalcev, slogovnih postopkov in podobno, to mi je izziv. Dobro se mi zdi, da zgodbe, ki izidejo v zbirki, nekaj druži, lahko je samo neka nedefinirana sila, magnetizem. Ali ta forma, ki jo je imela Nataša KrambergerNebesih v robidah, to mi je kot bralki blizu. Če ljudje niso tako obremenjeni s tem, da pišejo roman, lahko nastane veliko še boljših stvari. 

Pač rada pišem in zdi se mi, da imam samo eno življenje, ki ga moram čim bolje izkoristiti. Nikoli se ne odločim samo za eno stvar, mnogo različnih dejavnosti imam, in na račun tega, da se v nič ne poglobim s popolnostjo kot nekateri, počnem veliko različnih stvari, ki ime izpolnjujejo. Nimam načrta, da bi postala pesnica in se zavoljo tega vsemu odrekla, sem bolj človek, ki se rad razprši naokoli. 

A prozo mi je vendarle, v smislu discipline, teže pisati kot poezijo. Tudi delavnice kreativnega pisanja, ki sem jih obiskovala, dosti bolj vplivajo na moje pisanje proze kot poezije. Zdi se mi, da moram pri prozi že na začetku vse ključne elemente dobro premisliti in določiti. Kot če bi gradila hišo in bi zanjo potrebovala arhitekturni načrt. Načrt potrebujem, da se lahko potem med pisanjem, če me prime, od njega oddaljim.

Pa sva spet tam – ne bi večina rekla, da morajo biti ravno pri poeziji besede dosti bolj vnaprej premišljene in precizne?

Drži, a proza je tek na doge proge. V prozi je toliko besed, toliko domišljenih vrstic, kar se mi zdi čisto neverjetno. Ravno berem Kovačičeve Otroške stvari – čisto neverjetno!

Se ti zdi, da ima pesnik ali pisatelj v slovenski družbi še vlogo avtoritete, ki naj se odgovorno potegne za šibkejše, skrbi za nivo javnega diskurza in podobno?

Ne. Se mi pa zdi – če ima neki avtor obenem potrebo, da se javno izreka o stvareh in nanje opozarja, pa mu je zato, ker je literat, laže vstopiti v javni prostor in mu zato uspe, da ga ljudje bolje slišijo, obenem pa nemara pove še pametne stvari – dobro, da ima to možnost. Nisem torej a priori proti, če vidim Vena TauferjaOdmevih, ne zdi pa se mi, kot mnogim, da je to za avtorje samoumevno. Tako ali tako je problem, ker vsi ves čas opletamo z mnenji, ki so bila že prevečkrat povedana in slišana. Zato vedno razmišljam, kako težko mora biti denimo kolumnistom, ki morajo spet pisati o družinskem zakoniku ali o beguncih, čeprav se vsi, ki živimo v tem mehurčku, o tovrstnih temah strinjamo. Zakaj torej brati prepričevanje prepričanih? Za našo družbo bi bilo resnično bolje, če bi imeli manj mnenj. 

In več poezije?

Ne. Poezije je dovolj. Včasih mi na kakšnih branjih postane prav telesno nelagodno ob preobilju vseh teh verzov, pesmi, ob vsem tem trudu, da bi uspeli nekaj povedati, ne zgolj izreči. Morali bi več brati, brati v vseh pogledih raznovrstno literaturo, nikakor ne samo literature dvajsetega in enaindvajsetega stoletja in nikakor ne samo literature evropskih in ameriških avtorjev. In nikakor ne samo poezije.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • Knjiga pravi:

    Spoštovani Maja in Ana,

    bil sem obveščen, da je v tem intervjuju referenca na mojo recenzijo Lepo in prav, pri vprašanju in odgovoru o “hipsterstvu”.

    Ob tem bi rad povedal, da se, v nasprotju z Anino oceno, za takšno oznako – ki je pač samo nezavezujoča, podkrepljena oa z opisom imaginarija, ki si ga predstavljam kot hispterskega in v mojem besedilu nima ključnega pomena – nisem odločil na podlagi svojih predstav o piskinem življenjskem slogu, ki bi jih pridobil preko skupnih znancev, ampak na podlagi branja knjige in konteksta, ki ga knjiga nagovarja. Problem tega, da je v slovenski literarni kritiki in razpravah o literaturi odločujoče tisto zasebno pred javnim sem že večkrat izpostavil.

    Kar se tiče zupanovskega verza – če se nanaša na mojo recenzijo – to ni bila toliko kritika samega verza, ampak predvsem ravno tako določenega imaginarija zupanovske pesniške paradigme, ki vključuje določeno zgodovinsko specifično mrežo ideologemov slovenskega “urbanega srednjega razreda” in je kot takšna referenčna tudi za razumevanje slovenske zgodovine v zadnjih 25 letih, kar sem tako v recenziji kot na drugih mestih že razlagal, in od tod se da po mojem razbrati, kaj z zupanovsko paradigmo tudi mislim. Z vidika estetskega učinka – vidika, ki bi recimo izhajal prvotno iz značaja njegovega verza – pa se ne ukvarjam, oziroma mislim, da je pomanjkanje refleksije v tej sferi odločilno za določen estetski učinek, kar bi se lahko navezalo na vprašanje “hipsterstva.”

    Me pa veseli videti, da so moji kritiški zapisi zapomnljivi in da izzivajo debate, temu so namreč tudi namenjeni. In upam, da ni zamer zaradi občasne retorične ostrine.

    Lep pozdrav obema,
    Muanis S.

    Me pa veseli, da so moji kritiški zapisi

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki