To knjigo sem »našel in prebral« na hitro

Otročjost pripoveduje zgodbo o odraščanju, za katero sumim, da ustreza tvoji lastni. 

Lahko bi ji bila precej podobna, res je.

V kolikšni meri si zavestno poskušal opisati svoje lastne izkušnje in koliko si se na račun pisanja od njih odmaknil?

Do te proze sem hitro vzpostavil določeno distanco, ki je nakazana v sami zasnovi knjige, zato pri pisanju nisem imel občutka, da zelo kopljem po sebi ali razčiščujem, čeprav zna biti, da sem počel prav to.

Ali se svojih šolskih spisov, ki jih omenjaš, še dovolj dobro spomniš, da bi iz njih gradil tudi slog oz. osnovno nastrojenost romana?

O romanu raje ne bi govoril, to je skromna proza. Obdobja se spomnim bolj bežno, razbito in v fragmentih, ampak to ne bi smelo vplivati na potek zgodbe, ki središči na nekaterih »dejstvih«, naokrog pa je izmišljena.

Zakaj si se odločil knjigi dati tako hote staromoden okvir?

Ki je morda odveč, meni pa se zdi nujen! Okvir je zavestno »metaforičen«. Z njim pa dobi tudi avtobiografskost značaj svojega okvirja, kako naj rečem, izmišljije z avtobiografskimi elementi.

Čeprav v knjigi poveš, da gre za najdene fragmente, se mi vendarle zdi, da je zgodba premišljena in – že poleg tega, da sledi bolj ali manj linearni logiki odraščanja – dramaturško jasno zastavljena. Konec je izjemno učinkovit in hkrati simboličen. Si to načrtoval ali pa si pisanje zaključil na kolikor toliko naključnem mestu, saj te, ne nazadnje, varuje pripovedni okvir?

Nič nisem načrtoval, popolnoma sem zaupal intuiciji se prepustil toku, nareku pisanja.

V knjigi se je znašla tudi misel, da se prozo piše šele po 40. letu starosti. 

Ha, ha, zrela misel!

Se je proza v tebi že dolgo kopičila? Je pri Otročjosti šlo za enkraten ekskurz ali pa nameravaš s prozo nadaljevati?

Nisem imel občutka, da se v meni kaj kopiči. Pa se je, tu je dokaz. To knjigo sem »našel in prebral« na hitro, v dobrih dveh mesecih. Potem se je začelo delo, ki je trajalo, z ustrezno dolgimi premori, hja, skoraj dve leti. Še premalo.

Ali se je, glede na to, da si v prvi vrsti pesnik, tvoj odnos do proze spremenil?

Mislim, da ne. Zdi se mi, da razumem, za kaj lahko gre pri prozi. Pri poeziji gre najbrž za nekaj drugega, za določeno zaganjanje v meje, prek jezika, za zgoščenost, poantiranost, ki je sama po sebi v nasprotju z gostobesednostjo proze.

Tvoj pripovedovalec je neverjetno »zrel« za svoja leta.

»Jaz«, za svoja leta, morda preveč razmišlja, ampak to je dobro. Ne podcenjujmo otrok.

V knjigi se za izhodiščni impulz zahvališ Robertu Walserju – kako je pravzaprav vplival nate? Sam pri njem opažam predvsem neko naivnost, ki jo danes s simpatijo beremo kot ironijo.

Ne vem, če je vplival, gotovo pa je spet spodbudil željo po pisanju. Njegov pripovedni način in značilni pripovedovalec sta opravila funkcijo zaganjalnika. Seveda ga tudi sam berem z občutkom za nezrelost in ironijo. Ne samo v odnosu do romantike, »sveta in človeške narave«, ampak tudi do pisateljskega podjetja.

Če dovoliš še nekoliko banalno vprašanje, ki pa ima v luči te knjige nemara vendarle nov pomen – kdaj si ugotovil, da je tvoj element pisanje? 

To sem ugotovil šele na koncu srednje šole.

Se ti zdaj, v retrospektivi, zdi, da se je tako moralo zgoditi, ko si pa že kot otrok pisal tako domiselne spise?

Zares ne vem, kako talentiran sem bil za pisanje spisov. Vem samo to, da so bili razmeroma dolgi in da je v njih manjkalo precej vejic. Podoben problem z vejicami imam še danes, spise pa naj, tako kot včasih, ocenjujejo drugi.