Surovi talent lahko proizvaja le polizdelke

Andrej Blatnik (foto: Mateja J. Potočnik)

Andrej Blatnik

Knjiga je gladko izpisana, berljiva in duhovita, njena jasna struktura pa je dopolnjena z domišljeno dramaturgijo. Je (bilo) pisanje takšnega priročnika blizu pisanju kratke zgodbe?

Prepričan sem, da mora biti vsako pisanje formalno domišljeno – surovi talent lahko proizvaja le polizdelke. (Pa brez skrbi, tudi za polizdelke je slovensko literarno tržišče dovolj veliko.) Še bolj to velja za vsebine, ki na prvi pogled niso privlačne – in učbenik zagotovo ni, pa če tisto, kar poučuje, še tako zelo želimo obvladati. Zato sem se izogibal teoretskim globinam in skušal streči z barvitimi primeri – ne nazadnje tudi v želji, da bi, kot se za prvo knjigo take vrste spodobi, zajel različne ustvarjalne interese, torej čim več povedal piscem začetnikom, kaj tudi izkušenim avtorjem, nekaj pa tudi tistim, ki bodo morda v prihodnosti vodili kake podobne delavnice, kakor sem jih sam. (Tem je namenjen tudi drugi dodatek o skupinski kreativni dinamiki, ki se seveda ne omejuje samo na pisanje.)

Kopica posrečeno izbranih citatov različnih avtorjev, ki se nanašajo na pisanje samo, daje slutiti, da knjiga ne relativizira le romantičnega mita o navdihnjenem umetniku, temveč da nastopa tudi zoper mnenje, da pisatelji niso zanesljiv vir informacij o svojem delu. V kolikšni meri je takšna refleksija del ustvarjanja vsakega pisatelja, ki svoje početje jemlje resno?

Znane so tiste glasbeniške anekdote, ko nosijo džezistom transkripcije njihovih včerajšnjih solaž, oni pa zmajujejo, da tega pa res ne znajo zaigrati. To velja tudi za pisatelje. Sam sem, ko sem bil v gimnaziji samo bralec, mislil, da vsi pisatelji natanko vedo, kaj počnejo, in to počnejo prav zato prav tako, vendar sem se tega prepričanja do konca otresel, ko sem spoznaval pisatelje osebno. Kot pravi reklo, je pesem lepa nehote – seveda pa pesniku pomaga, da ve, kako se pesem naredi. Uroš Zupan na svojih delavnicah razlaga, da moraš najprej znati voziti avto, če hočeš zmagati na dirki, Billy Collins pa ga dopolnjuje s citatom dirkača Maria Andrettija, da ne voziš dovolj hitro, če čutiš, da je vse pod nadzorom.

Med številnimi primeri nastopajo klasiki od Dostojevskega do Prousta prosto pomešani z avtorji, kot sta Stephen King ali J. K. Rawling. Ali ta demokratičnost posredno izreka (pri nas še zmeraj nepopularno) mnenje, da je ne nazadnje tudi pisanje obrt, ki ne loči med posameznimi žanri?

Pisanje je lahko samo obrt, lahko pa je precej več od tega. Obrti se je seveda precej lažje naučiti, toda kot pravi čisto prvi citat v knjigi: »Umetnost presega obrt, čeprav iz nje raste. Obrtna spretnost je tisto, kar navdih spremeni v stvaritev.« Žanrska pravila pa so že tema kake druge knjige. V angleščini jih je dovolj, sčasoma bodo izhajale tudi v slovenščini, kjer nam v književnosti, nenavadno, bolj manjka dobre obrti kot dobre umetnosti.

Pomembno mesto v knjigi zavzemajo spretno zamišljene vaje, ki kar kličejo po izvedbi. Koliko so jih navdihnila opazovanja vsakdanjega življenja in koliko literatura?

Večina vaj je takih, da sem jih preskusil na delavnicah, torej so jih navdihnile kar konkretne težave, ki sem jih opazil v zgodbah sodelujočih. In da bi bile za delavničarje zanimive, sem se trudil, da so bile vznemirljive – navsezadnje je pisanje tako resna stvar, da morajo biti vsaj vaje zabavne!

Kot sam poveš, svoje zgodbe in romane najraje pišeš v poceni hotelskih sobah v Indiji. Je pisanje te knjige zahtevalo drugačno okolje?

Ne, tudi to knjigo sem končeval v Indiji. Indija je zelo dobra za končevanja. Omogoča odmik. Med drugim se mi je zdelo prav, da z izidom te knjige zaključim tudi eno etapo proznih delavnic revije Literatura: pravljično so se odvile sedemkrat, oblikovalo se je jedro stalnih obiskovalcev, nekaj avtoric, ki so na delavnicah sodelovale, je objavilo opazne knjige, Vesna Lemaić je za svojo dobila skoraj vse mogoče literarne nagrade, nekaj drugih – avtoric in avtorjev! – pa je doseglo raven, ko jih od knjige loči samo še zadostno število napisanih zgodb.

Ponekod si, vsaj med vrsticami, kritičen do sodobne (slovenske) prozne produkcije. Se ti zdi, da bi knjiga koristila ne samo tistim, ki pisati šele začenjajo, temveč tudi komu izmed že bolj uveljavljenih avtorjev? Kaj pa kritikom in bralcem na splošno, si imel v mislih tudi njih?

Da. Da. Da. (Je to citat?)

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki