Resničnosti v kontrastu

Peter Semolič (foto: Tihomir Pinter)

Intervju s Petrom Semoličem, avtorjem pesniške zbirke Robovi

Muanis Sinanović

Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci. Portal Poiesis, ki ga je odprl s Katjo Kuštrin, na slovensko medmrežje prinaša potrebno posvečenost poeziji in prevode pesmi iz mednarodnega prostora, kar je v času omejenega prevajanja poezije še posebej dragoceno. Kritiško spremlja novonastalo poezijo, na delavnicah pa bogato znanje prenaša naprej. Sam sem odnose z njim vzpostavil ob izidu svojega prvenca, in ti nikoli niso bili nezanimivi: od prve medsebojne pesniške naklonjenosti do nenadne in intenzivne zavrnitve, nato pa spet do postopnega vzpostavljanja kolegialnega odnosa in naraščanja medsebojnega spoštovanja, utemeljenega na skupnem odnosu do poezije. Povod za pričujoči pogovor je bil izid njegove že omenjene najnovejše zbirke Robovi.

 

 

Tudi v Robovih se vračaš k izhodišču: svojemu Barju, svoji deželi in položaju v svetu. Zdi se mi, da si skozi zbirke vzpostavil poseben pesniški, mitski svet, ki pa je zaznamovan z vsakdanjim, preprostim, navadno eksistenco, v kateri ni velikih figur. Pesmi berem kot zajemanje krhkosti življenja, meditacijo o njem v tem spreminjajočem se svetu. Ti in tvoj svet obstajata na mestu, medtem, ko ga oblikujeta tok zgodovine in družbenih sprememb. Je tvoja poezija tudi način življenja, oblika kontemplativne prakse, soočanje s človeškim stanjem?

Robovi izhajajo iz dveh osnovnih izhodišč oziroma mojih takratnih zanimanj – zanimanja za obliko popotniške pesmi in zanimanja za kontrast. Prve pesmi, ki sem jih napisal, so bile neka vrsta sprehajalnih pesmi, pri čemer pa sem želel v pesmi vključiti tudi kraje, skozi katere gre sprehajalec. Barje je seveda moj topos, je pokrajina, ki me je pomembno zaznamovala, vendar pa bi težko rekel, da je šlo pri pisanju Robov za vračanje na izhodišče. Barje se tu pojavlja predvsem zaradi domiselnih imen nekaterih vasi, predelov (Črna vas, Pekel, Podpeč, Strahomer …), vendar pa to ni barje iz na primer Barjanskih ognjev. Tako tudi te pesmi niso pretirano osebnoizpovedne, v tem smislu so blizu pesmim iz zbirke Druga obala, le da tokrat persone in liki, ki se pojavljajo v njih, niso poimenovani oziroma niso razvidni.

Pisanje me je potem vodilo k drugačnim, občasno tudi bolj osebnim pesmim, a povečini sem vseeno ostajal v okviru popotniške pesmi. Ideja je bila nekako ta, da sprehajalec hodi skozi različne kraje, pokrajine in stopa v odnos z njimi, z njihovo aktualnostjo in njihovo zgodovino. Na koncu so te pesmi postale predvsem pesmi o likih, ki se zalesketajo na ozadju različnih tradicij, zgodovin (od družbene oziroma politične zgodovine, prek evolucije do geološke zgodovine). Kot takšne so res, kot praviš, kontemplacije o človekovem položaju v svetu, o njegovi enkratnosti in bežnosti v primerjavi z zgodovino, še sploh s počasno zgodovino (geološko …). In v tem smislu najbrž niso nič kaj dosti drugačne od mojega siceršnjega pisanja, čeprav upam, da niso zgolj ponovitev že napisanega, v središču katerega so, kot to vedno znova izpade, nekatera očitno zame pomembna eksistencialna vprašanja.

 

Opažam, da so v tvojo liriko subtilno in organsko vtkane prozne prvine. Vsaka pesem je kot mikrozgodba zase. Tokrat ne moremo govoriti o pesmih v prozi, gre za polnokrvno poezijo. Pa vendarle so pripovedni elementi nezgrešljivi. Kakšen odnos imaš do razmerja med poezijo in prozo?

Nisem prozaist, vsi moji poskusi pisanja proze so se končali kaj klavrno, še najbolj mi je uspelo par humoresk, dve ali tri so bile pred mnogimi leti tudi objavljene. Mislim, da me pisanje proze niti ne zanima. Zelo pa me je zanimala oblika pesmi v prozi, in to vse od takrat, ko sem prvič bral Baudelaira. Po eni strani se mi je zdelo fantastično, da lahko ukineš verz, četudi prosti verz, in ga zamenjaš s stavkom, po drugi strani pa mi nikakor ni bilo jasno, kaj naj bi pesem v prozi sploh bila. Ker mi nobena definicija pesmi v prozi ni dala zadovoljujočega odgovora, sem se odločil, da se kar sam poskusim v njej in nemara po tej poti pridem do zase ustreznega odgovora. Moja pot v bližino proze je bila tako plod radovednosti, se me je pa ta oblika nekako prijela in se je kar ne znam oziroma ne morem znebiti. Tako nehote oblikujem pesmi kot zgodbe. Že pri Drugi obali sem imel, ko sem jo pisal, občutek, da se vračam k liriki, potem pa sem sredi nekega javnega branja spoznal, da ni tako. To me je pretreslo do te mere, da sem branje zaključil še prej, kot bi ga sicer – javnih branj res ne maram.

Podobno se mi zdaj godi z Robovi – zame je to (bila) poudarjena lirika, četudi ne osebnoizpovedna, in tvoja omemba pripovednih elementov me je, priznam, rahlo potrla. Toda imaš prav. Če poskušam pogledati od zunaj, potem bi rekel, da te pesmi sodijo nekako v polje narativne poezije, ki ni takšna zgolj po tonu, ampak tudi po svojem bistvu. Ali mi bo še kdaj uspelo pisati »čiste« lirske pesmi? Upam, da ja, a hkrati imam občutek, da se tisto drhtenje jezika, značilno za pesmi iz prvenca Tamariša, ne bo nikoli več vrnilo. Kar pa niti ni nujno slabo. Zame je tako proza po eni strani nekaj popolnoma drugega kot poezija, po drugi strani pa si poezija in proza očitno le nista tako tuji, kot si sicer predstavljam.

 

V zbirki reflektiraš stanje novega sveta – sveta selfijev, migracij, zaprtih meja. Te refleksije so stkane z meditacijami o osebnem položaju sredi turbulentnih dogajanj in trendov, ki trajno spreminjajo izkušnjo življenja na Zemlji. Ne gre za politično poezijo, temveč, bi rekel, je političnost predvsem del življenja. Kako ti razumeš razmerje med osebnim in političnim v poeziji?

Že dolgo ne živimo več v eni sami sklenjeni resničnosti, če seveda sploh kdaj smo, temveč v mnogih resničnostih, ki so v marsičem v kontrastu druga z drugo. S tem, ko prehajamo med temi resničnostmi, se tudi sami delno spreminjamo. Peter na selfiju ni isti Peter, kot ta, ki ta hip odgovarja na tvoja vprašanja – mimogrede, postavljaš mi res odlična, temeljna vprašanja! In seveda spet drugačen, drug, je Peter, ko je sam s sabo, torej ko ne stoji pred androidom ali sedi za računalnikom. Selfi je izjemno zanimiva zadeva, je naš osebni, zasebni resničnostni šov, kjer igramo sami sebe. Oscar Wilde je nekoč dejal: daj človeku masko in povedal ti bo resnico. Tako je Peter nemara bolj avtentičen, iskren in kar je še takšnega, na primer na selfiju, kot pa ko sedi sam v svoji sobi.

Persone in liki pesmi iz Robov tako ne hodijo le skozi različne kraje, ampak tudi skozi različne resničnosti, od vsakdanje resničnosti prek različnih mitskih resničnosti do internetnih resničnosti (tudi teh je več), s tem pa prehajajo tudi skozi različne interpretativne sheme, od znanstvenih do religijskih, in jih s svojim delovanjem ali nedelovanjem postavljajo pod vprašaj. Ker sta me pri pisanju zanimala predvsem kontrast in to, na kakšne načine in na katerih ravneh se lahko v pesmi vzpostavi, so liki neredko v kontrastnem odnosu do okolja, v katerem se znajdejo, kot so tudi ta okolja že sama po sebi v kontrastu drugo z drugim (narava – družba, vsakdanja resničnost – internetna resničnost, idr.). Gre za igro, vendar pa ne tudi za igračkanje, in to je, se mi zdi, eden od čudežev poezije – naj bo pesem na prvi pogled še tako igriva, celo formalistična, vedno je lahko tudi skrajno resna in polna vsebine ter kot takšna stopa v odnos s svetom, z družbo. Zato je tudi politična. Lep primer takšne pesmi je »Gadji beri bimba« Huga Balla, ki je narejena iz nesmiselnih glasov, je prva glasovna pesem, ki pa je hkrati tudi izrazito politična, in to že po svoji intenci.

 

Torej je težko govoriti, na prvo žogo, o političnosti, gre za neko posebno idejo političnega …

Mislim, da izviri poezije ne ležijo v družbenem, ampak onkraj družbe in kulture, v krajih in časih, ko se v človeku še ni rodil jezik in je bil še eno s svetom, vesoljem, toda nobena pesem ni napisana zgolj zato, da bi jo pesnik ali pesnica brala le sebi. Že tekom nastajanja pesmi se nanjo prilepi marsikaj, kar pišoči ali pišoča nosita v sebi, torej kultura, ko pa je pesem napisana in odposlana v svet, pa dokončno postane stvar kulture, družbe, javnosti – v tem smislu je vsaka pesem politična, pri čemer moramo izraz politično razumeti v njegovem izvornem pomenu, in ne v smislu dnevne politike. Mislim, da je pametno, če se pesniki, pesnice tega zavedamo, kajti ta zavest potem vstopi tudi v naše pisanje; a to ni pomembno zato, da bi bila naša poezija že na kakšen način angažirana, angažiranost v pesništvu sama na sebi ne pomeni nič, ampak zato, da vzpostavimo znotraj pesmi še neki dodaten zorni kot na napisano. Kajti če se ne zavedamo te politične dimenzije pesmi, potem se nam kaj rado zgodi, da pišemo pesmi, ki zgolj reproducirajo obstoječa družbena stanja oziroma nastopajo kot njihovo pokritje. Ali če povem drugače, pišemo všečne pesmi, vprašanje pa je, ali pišemo tudi poezijo. Poezija ni nekaj lepega, je zelo okrutna, tako do pišočega ali pišoče kot tudi do bralstva.

Razmerje med osebnim in političnim v lastnem pisanju (a tudi v pisanju drugih) težko določim, kajti tako kot mi ni čisto jasno, ali je »največ mene« takrat, ko govorim neposredno, ali takrat, ko govorim skozi persono, mi tudi ni jasno, ali ni nemara »več mene« v nekih bolj ali manj eksplicitno političnih verzih kot pa v verzih, v katerih poskušam na čim bolj neposreden način izraziti sebe, svoja čustva, občutenja. Nikoli nisem imel za cilj pisati angažirano politično poezijo – sem le »otrok svojega časa« in kakršnokoli agitpropovstvo mi je tuje. Da se v mojih pesmih znajde tudi tovrsten drobir, si razlagam s tem, da se politika vmešava v naša življenja kar naprej in na nešteto možnih načinov in nas s tem neprestano »paca«; poezija je marsikaj in je tudi svojevrstno čiščenje, in v svetu, tako polnem šumov, zelo težko pridemo do sebe. Seveda pa se tu spet postavi novo vprašanje, kaj sploh sem jaz.

 

Vstopaš v četrto desetletje svojega pesniškega ustvarjanja. V tem času si postal eno osrednjih imen slovenske sodobne poezije. Obenem pa izkazuješ živo zanimanje za novo poezijo, ki se izraža skozi delo društva Poiesis, delavnice, pisanje kritik. Kako, bi rekel, se je slovenska poezija oblikovala od tvoje prve objavljene zbirke?

Ko sem napisal svoje prve »prave« pesmi, je bilo slovensko pesniško prizorišče bistveno drugačno, kot je danes. Drugače je bilo organizirano, bilo je izrazito hierarhično, imelo je tudi drugačen položaj v družbi. In tudi na ravni vsebine so bile stvari postavljene bistveno drugače, kot so postavljene danes. To je bil čas uveljavljanja postmodernizma, karkoli že naj bi to bilo, in večina debat, in te so bile res strastne, se je vrtela okoli tega, kaj naj bi postmodernizem bil in v kakšnem razmerju je do modernizma. Zdi se mi, da je kaj takšnega danes popolnoma nezamisljivo, pristali smo na t. i. avtopoetike, kar je sicer osvobajajoče, predvsem za avtorje, avtorice, manj, se mi zdi, za kritike, ki so v velikih teorijah le imeli neko trdno podstat za svoje sodbe. Hkrati pa ta svoboda nekako megli celotno situacijo – ta vendarle ni tako nestrukturirana, kot se nam zdi.

Osebno me je v tistem času najmočneje nagovorila avantgardistična poezija in moja prva zbirka je tako intuitivno sledenje tovrstnim poetikam. Zato mi poskusi v smeri bolj lingvistične poezije, ki jih danes zasledim recimo pri tebi in še kom, niso tuji. Sam sem takrat trčil ob meje tovrstnega pisanja, saj nisem mogel ali znal na tako reduciran in v jeziku se dogajajoč način upesniti tem, ki so me obsedale oziroma so bile zame pomembne. Skozi drugo zbirko sem se počasi prebil do bolj narativno naravnane poezije, ki mi je omogočila izraziti te teme. Toda ne samo to, omogočila mi je tudi bolj raznovrstno pisanje, v tem načinu sem lahko realiziral svoja čisto pesniška hotenja: pesem o otroštvu, ljubezensko pesem, metrični in prosti verz, rabo persone in lika, popotniško pesem itd. Sam tej poeziji rečem tudi poezija izkušnje (ne spomnim se več, kje sem že pobral ta izraz, ni pa moj): kot takšna se vzpostavlja v razmerju do postmodernizma, ki je gradil na izhodišču, da izkušnje ni več (Aleš Debeljak je takrat recimo pisal, da je zadnji avtor, ki je še ustvarjal iz lastne izkušnje, Franz Kafka), potem pa tudi do novih, bolj lingvističnih, tudi avantgardističnih poskusov današnje mlajše poezije.

 

In kako gledaš na pesnjenje prav teh, mlajših generacij?

Mislim, da ta poezija, ki se je oblikovala nekako v devetdesetih letih minulega stoletja, še vedno predstavlja mainstream v slovenskem pesništvu, ji pa vse močnejšo konkurenco dela neka nova poezija, kamor bi lahko ob tebi uvrstil še lepo število pesnic in pesnikov, kot so na primer Kaja Teržan, Nina Dragičević, Sergej Harlamov, Jernej Županič, Kristian Koželj, Nina Kremžar … Ti pesniki in pesnice pristopate k poeziji drugače, z nekih drugih izhodišč, spet ste bolj pozorni na jezik, pesem dojemate kot strukturo, odprto na drugačen način, kot je značilno za poezijo izkušnje, itd.

Osebno me nova poezija, če ji tako rečem, vse bolj in bolj navdušuje, pridno jo berem in se učim od nje. Veseli me tudi to, da danes ni več čudno, če se na odru med nastopajočimi pojavi ženska kot enakovredna moškim, v osemdesetih ni bilo tako, in ko sem o spolni diskriminaciji na področju književnosti spregovoril v devetdesetih letih v intervjuju za revijo Apokalipsa, me je marsikdo čudno pogledal, češ, kaj pa je zdaj kar naenkrat tebi, saj se ve, da ženske niso za pesništvo. Skratka, današnje in takratno prizorišče se bistveno razlikujeta, tako v socialnem kot v pesniškem smislu, sam si želim le še tega, da bi se kak teoretik ali teoretičarka opogumila in naredila res temeljen pregled slovenske poezije zadnjih treh desetletij – ker ga, čudno, a resnično, še vedno nimamo. Ali pa vsaj sam ne vem zanj.

 

Ponekod v svetu poezija doživlja revival, recimo v ZDA. Pri nas, se mi zdi, jo ta trenutek bere precej malo ljudi. Dogajanja v Rogu in zaprtje v času epidemije tudi zavirajo sicer dokaj živahno življenje govorjene besede in scen. Kljub napovedim, da bo pesnjenje, starodavna človekova dejavnost, zamrlo, se mi prej zdi, da vpliv poezije ponika in nato spet vzbrsti. Kako gledaš na dejavnost pesnjenja v tem trenutku in prostoru, ki mu je dokaj nenaklonjen?

Na splošno velja, da se poezije ne bere ali da se je bere res zelo malo. Vendar pa se sprašujem, ali to ni zgolj mit, ki ga je sproduciral določen del kulture, mi, ki se s pesništvom ukvarjamo, pa smo ga enostavno ponotranjili in mislimo, da gre za verodostojen opis dejanskega stanja. Ko sva s Katjo Kuštrin zagnala Poiesis, sem upal, da bo imela spletna revija vsaj kakih 50 bralcev, bralk mesečno. In potem sem popolnoma osupnil, ko mi je računalničar prvič pokazal statistiko obiskov strani – ti so šli v tisoče in tisoče. Tudi če se od te številke odvzame zgolj bežne obiske, vseeno ostane visoko število obiskovalcev, obiskovalk. Ljudje torej poezijo berejo in berejo o poeziji, razlogi, zakaj se poezija tako slabo izposoja po knjižnicah in kupuje v knjigarnah, pa očitno ležijo prej v njeni distribuciji in nemara še v družbenem statusu, ki ga ima danes in ki je vse prej kot zavidljiv, kot pa v njeni privlačnosti za bralstvo in potrebi, želji bralstva po pesništvu. Zanimiv in zgovoren je tudi pojav internetne poezije, ki je izjemno popularna, ter poezije, objavljene na internetu, ki je prav tako zelo popularna. Pa še en primer – če narediš pesniški večer, si vesel, če nanj pride petnajst, dvajset ljudi, ko pa takšen večer posnameš in video objaviš na internetu, imaš takoj na desetine, če ne celo na stotine obiska.

Poezija seveda po popularnosti ne dosega na primer filma, popularne glasbe, okoli nje se ne dviga toliko prahu, kot se dviga okoli blebetanja politikov, toda številke vsaj potencialnih bralcev in bralk pesništva še zdaleč niso zanemarljive. Poezija tudi nima hipnih učinkov, pesem, ki jo prebereš, te morda res lahko za nekaj trenutkov navduši, tako kot še marsikaj drugega, toda njeno pravo delovanje je počasno in podtalno – počasi in na nezaveden način se razrašča v tebi, ti na nov način osvetli različne izkušnje, situacije, v katerih se znajdeš, se preplete s tabo in te na ta način spremeni. Takšnega učinka na primer šport nima, pa četudi si priča svetovnemu rekordu – ko se ozreš nazaj, se tu spomniš navdušenja, to pa je tudi vse. Ko se ozreš nazaj na neko morda celo davno prebrano pesem, pa postane ta pesem spet živa in nova, kot je bila živa in nova takrat, ko si nanjo naletel prvič.

V sodobnem svetu, ki mu vlada ekonomistična pamet, je poezija zrinjena v sfero zasebnosti – razlogov je več, eden od njih tudi ta, da se pesmi preprosto ne da oglaševati. Kako bi na primer oglaševal Zajčevega »Velikega črnega bika«? Oglaševalci so prefrigani ljudje in ti znajo prodati marsikaj, a mislim, da bi na tej točki pogoreli. In gre za veliko, pomembno pesem, tako s pesniškega kot tudi z družbeno-zgodovinskega vidika. Zanimivo pa je, da se družbe zatečejo k poeziji takrat, ko se počutijo ogrožene – revival branja poezije (ne gre le v ZDA, to se dogaja tudi drugod, recimo v Franciji je pred nekaj leti na prvem mestu najbolj branih knjig kraljevala poezija Philippa Jaccotteta) morda kaže na to, da se ne počutimo prav dobro v tem postpostmodernem svetu in da bi bil morda čas, da bi družbe na vodilna mesta spet začele postavljati filozofe, sociologe, pisatelje … skratka ljudi, ki se ukvarjajo z idejami, in ne s številkami (očitno smo pozabili, da država ni srednje veliko podjetje, ampak ideja), ljudi, ki smo jih še nedavno s spoštovanjem imenovali intelektualci.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica