Pri pisanju sta važna predvsem način in okoliščine dojetja celote

Marjan Strojan

Marjan Strojan

Za tvojo poezijo je značilno neko unikatno razmerje med doživetjem in (njegovo) refleksijo, kar se ponekod razvije v pesniške razprave, ki presegajo časovno-prostorske omejitve subjekta. Kaj lahko poveš o tem razmerju?

Bolj malo. Tako pač je. Pišem, kar in kakor mi pride in težko razlagam teoretične predpostavke svojega pisanja.

V zadnjem času je veliko tvojih pesmi, ki tematizirajo naravo in podeželje, povezanih tudi s spomini na otroštvo. Ko govorec v neki pesmi končno spet najde drevo, ki ga je videl že prej, dogodek resignirano komentira: “ne pridem mu blizu, ne dotakneva se”. Melanholično hrepenenje po izgubljeni celoti?

Najbrž. Pa še precej strahu in radovednosti zraven. Pri pisanju sta važna predvsem način in okoliščine dojetja celote, ki jo omenjaš. Okoliščine so, ne bom rekel, ključ, ampak nekakšna prepustnica, potni list za dostop do predmeta, ki stoji zunaj časovno-prostorsko zamejene situacije subjekta, o kateri sprašuješ. Tu gre za znan fenomen letenja v sanjah. Dolgo sem bil, ne vem, zakaj, prepričan, da ta prizor opisuje moj konec, da bo tisto drevo zadnje, kar bom videl (ali sanjal, da vidim) v življenju … Vem, kako to razlagajo Freud in drugi psihoanalitiki, ampak pesem je, preprosto rečeno, na papirju opisana izkušnja tega fenomena. Tako vsaj mislim. V izhodišču podobnih pesmi je v tej knjigi še nekaj.

V uvodni pesmi tvoje zadnje knjige nadangel Uriel od zgoraj opazuje svet, rekoč: “Težko je vzravnan / dol gledat brez sanj,” nato pa komentiraš vreme kot tisto stvar, za katero vemo, kakšna je, ne da bi jo nujno opazili. Kako zanesljiv je torej človekov pogled, ali sploh zna videti tisto, kar je vredno videti?

Pesmi so plod izkušnje, življenjske in pesniške, to pa pomeni tudi ‘optične’. Z Urielom sem dolgo živel, in tudi potem, ko sem končal prevod Miltonovega Izgubljenega raja, me ni maral zapustiti. Lahko se vživim v njegovo situacijo in mi potem ni težko vzeti te situacije v svoje roke. Je pa v tem primeru bilo nekaj vprašanj okrog podrobnosti pogleda, o katerem govoriš – njegovega fokusa in načina fokusiranja –, ki sem jih razrešil z muko in šele po dolgem času. Isto kot za to prvo, velja za zadnjo pesem v knjigi. Na papirju izgleda kot tako rekoč nič, njen nastanek pa je bil (po vzhičenem trenutku prvega rojstva) dolg in težak. Aksiologija pa s tem nima veliko … Stvari v poeziji ne vrednotim, bistvo je, da so vrednost same na sebi. Katera, kakšna in v kolišni meri – s tem se ne ukvarjam. Se ne smem.

Pesem “Pri Svetih treh kraljih” ob prizoru v cerkvi izven mesta govorca še posebej navda z negotovostjo. Je to položaj sodobnega človeka ali gre zgolj za nostalgični pogled nazaj k izgubljeni preprostosti?

Gotovo je parodija pesmi, ki gredo v to smer. Ampak to tu ni pomembno: odnos lahko poskrbi samo za tonaliteto – za barvno lestvico vtisov, če se poskusim izraziti s primerjavo iz drugega pesništvu komplementarnega področja. Pesem poskuša pred bralcem izumiti svet, podati izkušnjo totalitete sveta, ki je za nas morda nenavaden, obenem pa razgalja iztočnice za določeno podobnost s percepcijo običajne stvarnosti. “Sveti trije kralji” so pisani s stališča subjekta, ki sprejme slepo pego “graditelja jaslic” kot t. i. “običajno stvarnost”. Mislim, da se način, ki ga v tej pesmiu porabljam, imenuje metonimija. Potem je pa še cela vrsta stvari, o katerih je tu nemogoče govoriti, saj jih je preveč.

Pesem “Krave” je s svojo kompleksno narativno in pomensko mrežo med tvojimi najbolj uspešnimi. Ali lahko opišeš okoliščine njenega nastanka?

Ja. Zgodbo zdravnika sem prebral v neki ruski reviji leta 1981 na transsibirskem vlaku. Ne čisto takšne, kot je zdaj, še nerazvito, ker je bil tam ta nekdo samo omenjen kot cenjen glasbenik in zdravnik v pomembnem kulturnem okolju južnosibirskih provinc v težkih časih po atentatu na očeta zadnjega Romanova. V Habarovsku sem se pozanimal o njem, pa nisem nič našel. Že takrat sem vedel, da bom nekaj od tega kasneje uporabil. Nisem pa vedel, ne kaj ne kako. Potem sem pred nekaj leti gostoval v Angliji po raznih krajih okrog Lake Districta; z mano je bil Alasdair MacKinnon iz Cambridgea, prevajalec in nekdanji lektor na naši Univerzi … prijatelj. Bil sem, izgleda, zadnji Slovenec, ki je tega za nas vsekakor zaslužnega človeka videl živega. Čez kak mesec ali dva je umrl, kar me je pretreslo, in takrat se mi je v principu vse omenjeno zložilo skupaj. “V principu” zato, ker se končni izdelek vseeno zelo razlikuje od osnovne ideje. Oziroma – osnovna ideja se je začela zelo razlikovati od prvotne. To je deloma tudi posledica dejstva, da sem končno verzijo pisal že z mislijo na to knjigo. Mi je pa pri pisanju pomagala tudi vrsta srečnih naključij, o katerih potrebnosti se mi pred tem še sanjalo ni … Ampak – brez sreče ni športa.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica