Pri nas rezov v kulturi ni

Frédéric Couturier

Intervju s Frédéricom Couturierjem, organizatorjem festivala Printemps du livre in direktorjem Oddelka za kulturo občinske organizacije Terres de Montaigu

Zarja Vršič

Letos se je odvil že enaintrideseti literarni salon Printemps du livre de Montaigu. Kako in zakaj se vse skupaj začelo?

Vse se je začelo na nekem drugem, še starejšem literarnem festivalu v mestu Brive-la-Gaillarde. Pisatelj Yves Viollier, ki ga morda poznaš, letos je bil gost tudi pri nas, se je takrat v Brivu družil z majhno skupino pisateljev in nekega dne so debatirali in ugotovili, da se na zahodu Francije ne dogaja nič kaj posebno literarnega. Pa dajmo nekaj organizirat, so se odločili. Skupaj z montaigujško knjigarno Maison de la presse [ki še vedno obstaja] so potem v občinski dvorani priredili skromno srečanje z nekaj avtorji. Prvi častni predsednik je bil pisatelj Eric-Emmanuel Schmitt. Sčasoma je ta dogodek postajal vedno večji, a iniciativa ostaja ista: avtorji sodelujejo z založniki in knjigarnarji, le da je danes Oddelek za kulturo Terres de Montaigu tisti, ki vse to organizira. In leta 2012, ko je bilo zgrajeno gledališče Thalie, se je dogajanje preselilo tja.

Že nekaj let si eden vodilnih organizatorjev Printemps du livre. Kakšna je tvoja vizija?

Prvič, Printemps du livre je literarni festival brez tematike. Odprt je za vse in vsakogar, najsi so to ljubitelji stripa, zgodovinskih romanov, otroških slikanic ali plažne literature. Takšna je moja strategija. V prvi vrsti najprej šteje, da ljudje pridejo, pa naj bo to na začetku samo zaradi »velikih« imen, kot je denimo Marc Levy. Pomembno pa je, da lahko, ko so enkrat tam, odkrijejo cel kup drugih zanimivih stvari, ki jih bodo morda pritegnile. Morda se bodo navdušili nad drugimi, medijsko manj prepoznavnimi avtorji in si razširili obzorje. Tak pristop sovpada tudi z našo regionalno kulturno politiko, ki gradi na dostopnosti, odprtosti in toleranci. Moja vizija za prihodnost je, da bi bili še bolj inkluzivni v smislu odpiranja proti tujini, kajti zaenkrat večinoma gostimo le francoske oziroma frankofone avtorje. 

Ena od mojih vizij je tudi približati knjigo človeku. Saj si videla grafe in podobno, ljudje vse manj berejo, če pa že, gre vse bolj in bolj za razne elektronske medije. Mislim, da tiskana knjiga še vedno predstavlja neke vrste senzorični stimulus, ki ljudem v naši digitalni družbi manjka, denimo to, da čutiš knjigo pod prsti, jo zavohaš. Z enormnim številom knjig, ki se vsako leto proda na festivalu, s številnimi vpisi v mestno knjižnico in raznimi drugimi aktivnostmi, povezanimi z branjem, lahko vidimo, da zanimanje za tiskano knjigo v naši regiji še ni zamrlo. Tiskana knjiga povezuje. Ljudje pridejo na festival tudi zato, da se vidijo, se družijo, spoznajo avtorje, jih vidijo v živo in z njimi kakšno rečejo. 

Podobno filozofijo vidim tudi pri tvojemu vodenju gledališča. 

Tako je. Gradimo na dostopnosti kulture, najprej s finančnega vidika – glede na veliko zanimanje bi lahko brez težav dvignili ceno za deset evrov na karto, pa ti povem, da bi bil teater še vedno poln. Ampak dejstvo je, da sem zaposlen v javni upravi, moja naloga je, da omogočim kulturno izkušnjo celotni populaciji, ne samo nekaterim. Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti; mislim, da v gledališču še vedno držimo neki osnovni nivo kulture.

Kako z ekipo izbirate avtorje, ki bodo prišli na festival?

Kot praviš, gre res bolj za kolektivni izbor. Letos sem [tajnici] Patricii predlagal, da zakaj pa ne bi ustanovili majhnega komiteja, sestavljenega iz knjižničarjev in knjigarnarjev, ki bi odločal o tem, katere avtorje povabiti? Ker, vidiš, ob začetku šolskega leta v Franciji izide okrog petsto novih knjig in praktično nemogoče je, da bi vse prebral. Ponavadi o končnem izboru avtorjev odločimo skupaj s knjigarnarji in založniki, včasih imajo svojo besedo tudi sponzorji. Vrstni red pa je tak: že kar kmalu po koncu festivala s Patricio narediva obhod po pariških založbah, morda imava že od prejšnjega leta v mislih kakega avtorja, ki bi ga želeli povabiti na festival, včasih nama najini kontakti na založbah tudi koga predlagajo. Upoštevava vse literarne žanre, od stripov do kriminalk do zgodovinskih romanov. Literarna produkcija pri nas je zelo bogata, rekel bi, da še preveč. Prav zato bi si želel osnovati neki komite, ki bi mi pomagal pri izboru. Več ljudi pomeni več prebranih knjig, več izkušenj. Jaz seveda nimam absolutnega znanja in se vedno trudim upoštevati predloge in opazke ostalih.

Ampak kriterij, ki je najpomembnejši, je sveže izdana knjiga?

Tako je, dobro je, če je avtor pred kratkim izdal kako novo knjigo, med dvema festivaloma, recimo. No, seveda pa je najpomembnejše, da se nam knjiga zdi dovolj kvalitetna. 

Kakšen je vpliv literarnega salona na kulturno življenje v regiji? O tem sva sicer že nekoliko govorila …

Vpliv kulture na ljudi je po mojem mnenju težko »izmeriti«. Še posebej takrat, ko se je treba s politiki pregovarjati o višini sredstev, namenjenih kulturi. Težko je objektivno pokazati, da je kultura sploh kaj doprinesla, čeprav veš, da se te stvari vseeno vidijo. O tem sem malo govoril že prej. Jaz bi se ustavil še pri ekonomskem vidiku. Ustvarjalnosti ljudi in njihove odprtosti duha, ki sta zagotovo posledica kulture, se ne da kvantitativno izmeriti. Prav zato se mi zdi, da se finančni rezi najprej zgodijo v kulturi, ker ni nobenih »dokazov«, da je res za kaj koristna.

Pri nas v regiji takih rezov na srečo ni. V grobem občina kulturi (in s tem zlasti festivalu) nameni 400 tisoč evrov, od tega jih 200 tisoč pride od sponzorjev in partnerjev. Ta denar potem s kulturnimi dejavnostmi ponovno vrnemo regiji. Kako? Od zanimanja za knjigo imajo profit regionalni knjigarnarji, v času festivala pa avtorje nastanimo in gostimo v okoliških hotelih, zaradi česar se nekaj tega denarja vrne skozi turizem. Mislim, da je ta kapital dobro izkoriščen, saj v prvi vrsti zagotavlja kulturno bogastvo, poleg tega pa tako rekoč daje kruh prebivalcem, ki delajo v lokalnemu sektorju. Tako so vsi zadovoljni. Ni prijetno, če imaš opravka z nezadovoljnimi ljudmi. Na tem moramo delati v prihodnosti, zaenkrat še gre, ampak če se bo število obiskovalcev festivala še naprej takole večalo, bo slej ko prej prišlo do nezadovoljstva, bodisi s strani avtorjev bodisi s strani obiskovalcev, saj si sama videla, da je bilo letos kar intenzivno. 

Če ostaneva pri tem: kakšen se ti je zdel letošnji festival? Bi kaj pripomnil?

Letos je bilo res čudovito. Jaz imam en sam kriterij pri ocenjevanju, kako uspešen je bil festival, in sicer prodajo knjig. Neumno, a ne? Ampak je res. Pri festivalu sodelujemo z našimi štirimi regionalnimi knjigarnami in lani sem bil res zadovoljen, saj so knjigarnarji prodajo povečali kar za 30%, letos pa še za dodatnih 32%. Kdo pravi, da založbe v Franciji umirajo? To ni res.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

    Gregor Podlogar

    Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.