Preveč besed tako ali tako ni dobro

Tone Škrjanec (foto: Maj Pavček)

Pogovor s pesnikom Tonetom Škrjancem

Maja Šučur

S Tonetom Škrjancem se na čaju nisva dobila približno ob petih, kot je naslovil eno od svojih pesmi v zadnji zbirki Sladke pogačice (Prišleki), temveč nekaj za čaj nič manj primernih ur prej. Uvodoma sva razjasnila misterij čajnica – tam ga je mogoče tako pogosto srečati zato, ker mu je zdravnik pred leti prepovedal pitje kave. »Takrat je bila kriza, potem pa sem prešaltal na čaj, postopno na črnega na iraški način, torej z veliko sladkorja, potem pa sem prišel k pameti in začel piti zelenega brez sladkorja. Če nisem v Ljubljani, sem v glavnem mrzel, nadomestim s kavo, a ta me dela notranje nervoznega,« pripoveduje miren, že skoraj pregovorno nezgovoren pesnik. »Res ne govorim prav veliko, tak sem. Včasih se mi zdi, da ne bi, da ne pridem v štih, mogoče zato tako dolgo nisem objavil nobene pesmi, ker sem bil preveč tih,« razmišlja. Pri triinšestdesetih je odvisen od čaja, cigaret in poezije. »Po vseh teh letih se človek pač navleče,« zavzeto komentira v slikoviti ljubljanščini.

Drži, da tvoja pot do pesniškega poklica menda najprej vodi skozi študij sociologije in nato celo delo v šoli?

Nekaj časa sem bil vzgojitelj v podaljšanem bivanju, učil pa sem tudi družbeno-moralno vzgojo. To so mi dali, ker sem imel premalo ur, in bilo je precej obupno. Kurikulum je bil precej ohlapen, to je že šlo, a višje razrede osnovne šole, ki so že malo spuščeni s ketne, je bilo brez mehanizmov ocenjevanja – to je bil namreč predmet, ki se ni ocenjeval – težko umiriti.

Kako si po tem pristal v novinarskih vodah?

Enako hecno kot v učiteljskih, vrsto let sem bil namreč v službi v Litostroju. Velike firme – včasih je imel več kot 5000 zaposlenih – so imele takrat interna glasila, in jaz sem ga pomagal ustvarjati. Težko rečem, da je bilo prav zanimivo.

Zato si postal programski vodja v KUD France Prešeren?

Če bi KUD kdaj imel programskega vodjo, bi bil to vodja programskega odbora, a jaz sem bil koordinator programa, kar je bolj pisarniška služba. Takrat sva z Iztokom Osojnikom začela delati Trnovske tercete in nekatere druge literarne večere, ki so se zaključili pred štirimi leti, ko se je KUD sesul.

Kako komentiraš današnjo situacijo KUD-a?

Težko kaj rečem, ker nimam stika, a situacija se, kolikor vem, ni posebej izboljšala. Če se ne motim, je bila pred nedavnim dražba, ne ravno za celo hišo, temveč za klavir in še neke pritikline. Hiša je namreč last KUD-a, ne občine, občina je dajala samo programski denar, v pradavnini morda tudi neka neprogramska sredstva, a jaz se tega ne spomnim. KUD je tako pač moral financirati vse drugo, torej stroške za vzdrževanje, nato pa so se na občini v nekem trenutku odločili, da tudi programa ne bodo več podprli v spodobni meri, kar je, seveda, pomenilo konec. Hkrati se je KUD-u do takrat nabralo že precej dolgov, kar je bila, jasno, svojevrstna neumnost, in mogoče bi se brez dolga dalo rešiti situacijo, a KUD v času delovanja potem več ne bi bil KUD, kot smo ga poznali.

V tem trenutku KUD posledično težko kaj reši, potrebovali bi mecena. Rešitev, ki smo si jo takrat optimistično zamišljali, je bila, da bi se uspeli z mestom dogovoriti, da bi hišo odkupilo od nas, saj bi se s tem rešili stroškov, program bi že izpeljali. MOL je ponudil sramotno majhno vsoto za hišo, ki naj bi v času nacionalizacije sicer že bila njihova, a je jasno, da bi jo v času denacionalizacije občina spet izgubila, zato je težko reči, da so nam kaj podarili. Gre za dolgo in zapleteno zgodbo …

Potem raje nadaljujva s poezijo. Kako to, da si prvenec izdal šele po štiridesetem letu?

Pisal sem že od gimnazije naprej, samo nikoli nisem naredil bolj resnega koraka, da bi prišel do objave. V tistem času je bila literarna scena bolj zaprta, teže si prišel zraven kot danes, čeprav je res tudi, da se nikoli nisem zares močno potrudil. 

Pa sem si objave seveda precej želel, to mi še danes veliko pomeni, sicer ne bi ves čas nekaj pisal, ne gre mi zgolj za akt pisanja. Morda je šlo za nekakšen prastrah pred neuspehom, ko pač delaš nekaj intimnega – tako vsaj jaz vidim pisanje poezije – in se bojiš, da bi bila ta zadeva zavrnjena. Da bi bil generalno, če pretiravam, tudi ti zavrnjen kot človek.

Kako torej sprejemaš kritiko?

Slabe se nihče ne veseli, prav groznih pa niti nisem dobil. Ne bi bil srečen, sploh če bi pri prvi knjigi doživel zelo slab odziv in bi me kdo totalno sesul – ne vem, zakaj nekateri kritiki to počnejo pri prvencih – bi zelo verjetno vrgel puško v koruzo. Nekateri imajo tršo kožo od mene, no, ampak mislim, da bi se danes glede tega precej manj sekiral kot pred leti. Čeprav tako ali tako nikoli nisem čisto prepričan vase, na to gledam kot na zdrav dvom v lastne sposobnosti.

Pesmi menda pišeš na mah.

Pišem neke fragmente, drobne ideje, precej tega vržem stran. Ko se neke pesmi zares lotim, navadno ostane. Najbolj srečen sem, ko mi padeta v glavo verz ali dva in se usedem ter uro ali dve pišem navzdol ali navzgor, napisano čez tri dni preberem, spremenim kakšno vrstico in sem zadovoljen. Kar pa, seveda, ne uspe vedno, a take pesmi so res najboljše. Čim jih namreč preveč spreminjam in razmišljam, da to in tisto ni dobro, da moram še to in to dodati, da rešim zadevo, vedno ugotovim, da gre za pesniški konstrukt, ki morda stoji, a nima duše, moje.

Za tvojo poezijo – kljub mnogim izdanim zbirkam – velja, da ves čas pišeš eno in isto pesem. Se strinjaš? So Sladke pogačice v tem smislu drugačne?

Če primerjam s prvima dvema knjigama, če torej izpustiva haikuje in razmišljava o zbirkah Blues zamaha in Pagode na veter, bi rekel, da se razlika pozna. Tudi v Pogačicah gre še vedno za isto pesem, samo se po energiji v pesmi in po štimungi vidi, da je vmes minilo trideset let. To ni zavesten pristop, dogaja se intuitivno, človek se s časom spremeni in vsako stvar sčasoma počne na drugačen način.

Kaj imaš v mislih, ko govoriš o štimungi?

Celovitost občutja, odnosa do sveta, samega sebe, notranjo energijo pesmi, poezije.

V pesmih Brooklyn zvečer in Irska beremo, da pišeš zato, da bolje vidiš. In da poezija zdravi. 

Ne mislim, seveda, da bo nekoga, ki ima raka, ozdravilo, če bo dvakrat prebral Trakla … Vem, da to, da poezija zdravi, zveni pretirano ezoterično, in pač rad provociram, a v to res verjamem. Poezija ti da občutek, da si živ. Poveže ti ves ta svet, ki je tako ali tako v razpadanju, in ti da vizijo – če še malo mistificiram vse skupaj – nekega mogočega sveta, nečesa drugega, kot to, kar imamo danes, nečesa, za kar se zdi, da nikoli ne bo. Če to resno verjamemo, prav v smislu vere, to dobro vpliva tako na tistega, ki poezijo piše, kot na tistega, ko jo bere. S poezijo si torej razjasnim neke stvari, včasih moram zadeve zapisati, jih konkretizirati, da jih bolje vidim.

Je stik, povezava tudi razlog, da se v tvoji poeziji velikokrat pojavlja dotik?

Ja, saj je malo telesna, senzualna, včasih se mi tako ali tako zdi, da ves čas pišem o nekem seksu. Dotiki zagotovo sodijo sem, v smislu neke medčloveške bližine, topline, fizičnega stika s sočlovekom, saj se navsezadnje ljudje danes vse manj dotikamo, še posebej problematično, skorajda prepovedano je postalo dotikanje ženske ali majhnega otroka.

Hkrati pa se tvoja poezija napaja v vzhodnjaškem, zenovskem pojmovnem bazenu.

V določenem obdobju življenja sem zelo veliko bral haiku poezijo, kar je bil moj najbližji stik z zenom, in to mi je blizu. Očitno mi nekaj da tudi narava z živalmi in rastlinami – morda ravno zato, ker sem sam mestni človek. 

Tvoja poezija je na neki način res izrazito urbana, vendar pa vsebuje nekakšen antipol prav v naravi, ki pomeni pomiritev, četudi je sama ne vidim ravno v najbolj romantičnem smislu. 

Narava je tako ali tako prisotna vsaj kot želja ali vizija, tudi če živiš v New Yorku. Del tega, kar opisuješ, pa je tudi, da imam rad kontraste in male provokacije, vsaj tako si jaz razlagam svoje pisanje. A vsi ti procesi se, kot sem rekel, odvijajo intuitivno. To seveda ne pomeni, da vse, kar počnem, počnem nezavedno, med pisanjem se le trudim čim manj posegati v te procese, ni mi veliko do tega, da bi skozi celo pesem sformuliral grozno globoko misel, kaj šele, da bi filozofiral.

Veliko pišeš o ptičih, srnah. Z njimi ne filozofiraš?

Ptiči, srne in zajci nimajo posebnega pomena, te majhne živali imam preprosto rad, tigrov je bolj malo, tudi medvedov in volkov, nosoroga pa zagotovo ni nobenega.

Morda tvoji poeziji nekateri prav zaradi vsega tega »očitajo« pomanjkanje angažiranosti, preberemo lahko, da je zelo »na izi«. Spet drugi menijo, da se ravno v tem skriva tvoj družbeni angažma.

Strinjam se s temi drugimi, hah. Mislim, da je direktni angažma v poeziji zabloda. Če grem v ekstrem –  eksplicitno angažirana agitpropovska poezija je marsikaj, ni pa poezija. Angažma na prvo žogo morda funkcionira kot angažirana pesem, a vprašanje, če funkcionira kot poezija. Če je v moji poeziji že kaj angažmaja – in jaz mislim, da je – je to na nekem skritem in prikritem nivoju. 

Tisti, ki bere, naj pač nekaj najde v njej, zakaj bi mu moralo vse biti jasno črno na belem? Branje pesmi je, tako kot pisanje, kreativen postopek, vsak naj v moji poeziji sam najde vsebine zase, ne maram vsiljevanja interpretacij, tudi skozi naslove in podobne angažmaje ne. Če se to zgodi, sva kiksnila tako jaz kot bralec.

Tvoj pesniški postopek je montaža, svojevrstno limanje. Kako to razlagaš?

Kot kolažiranje, a ne v smislu rezanja listkov, cut-up tehnike. V pesmi skupaj lepim zadeve, ki v glavnem ne sodijo skupaj – denimo neko realnost, ki jo opazuješ s konca sanj, ki so ti ostale od predvčerajšnjim, in neki predelan citat iz enega od filmov Star Wars. Nato še kakšnemu avtorju ukradeš pol verza in dodaš še tri besede, ki si si jih nekoč zabeležil v notesu, in vse skupaj zlepiš na način, da deluje. 

Praviloma ne uporabljaš metafor, bolj prisotne so primerjave. Zakaj?

Metafore so mi malo tuje in me pri sebi motijo, zato poskušam poiskati druge načine. Preveč besed tako ali tako ni dobro. John Berryman je v neki svoji pesmi rekel, da bi morali prepovedati pisanje dolgih pesmi. 

Je to povezano tudi s tvojo rabo jezika, ki je preprost, komunikativen jezik prostega verza, blizu underground glasbi, rock’n’rollu, reggaeju? Nekje si zapisal, da sovražiš komplicirane besedne zveze. Gre tudi za vpliv bitniške poezije, ki si jo veliko prevajal?

Zagotovo, vsa poezija, ki jo bereš – prevajalci pa so tako ali tako najbolj intenzivni bralci – ti nekje ostane. Tako vsebina pesmi kot pesniški postopki so v tebi, ni jih treba namenoma priklicevati.

Kako se ti je sploh zgodila bitniška poezija?

Na faksu sem se začel z branjem poezije veliko bolj resno ukvarjati kot v gimnaziji. Prišel sem v stik z bitniško sceno, ki mi je bila zelo simpatična, v začetku sedemdesetih je bil tudi temu primeren čas. Blizu mi je bil bitniški neakademski pristop do poezije, svoboda, veliko energije, vse to me je takrat pritegnilo.

Bi izpostavil kakšnega avtorja, ki te je še prav posebej zaznamoval med tem, ko si ga prevajal?

Raje tujega kot domačega. Na začetku zagotovo Gary Snyder, všeč mi je bila njegova krhkost, imel je veliko narave, fural je japonske štose, cela štimunga njegove poezije mi je lepa in očitno me to v moji poeziji bolj spremlja kot vsebine drugih avtorjev, ki sem jih prevajal. Verjetno tudi Frank O’Hara, še posebej njegova zbirka Lunch Poems.

Ustaviva se še pri erotični plati tvoje poezije. Ko pišeš o ženskah, se hitro pojavijo joške in pičke. Na jezikovni ravni to iz tvoje poezije najbrž res ne izstopa, a glede na siceršnje miroljubno vzdušje tvoje poetike kakšnega bralca vsakič znova nemara malce presenetiš.

Res? S tem sem, seveda, mislil vse najlepše, a omenjeni izrazi so očitno pridobili precej bolj slabšalen pomen od tistega, ki so ga imeli včasih. Moj jezik je še kar pogovoren in očitno se mi včasih zgodijo zdrsi, a vztrajam sicer pri tem, da ni isto, če uporabiš prsi namesto joške.

V pesmih si vedno na darežljiv način ironičen ali pač samoironičen, tudi na temo lastnega pisanja. 

Moj čudaški smisel za humor, kot kaže, včasih izbruhne ven. Sicer pa se meni poezija ne zdi nujno na smrt resna zadeva. Dobro se mi zdi, da sem ter tja, če že gre v kontekst, razbijem grozno resnobo. 

Še vedno pišeš haikuje. Kaj je prednost te kratke forme?

Na začetku sem v glavnem pisal zelo zelo kratke pesmi, haiku pa je prava forma za to. Ne potrebuješ veliko, ni ti treba modrovati, vstavljaš samo kratke inserte iz sveta, ki so videti nič, a so v resnici cela pesem. V treh vrsticah je povedano, kar nekdo napiše na dvajsetih straneh, pa vprašanje, če je tako dobro zadel kot denimo Bašo s kakšnim svojim haikujem. Ustreza mi tudi, da jo lahko napišeš kadarkoli in kjerkoli. Ne vem, zakaj sem začel v zadnjem času klobasati in pisati daljše pesmi, to moram malo urediti.

Pesem Ostanki dneva v Pogačicah je zelo prostorsko razvejana, kar je za tvojo poezijo nenavadno. Kaj se je zgodilo, ima to poseben pomen?

Z urednikom Andrejem Hočevarjem sva želela te verze, ki so pravzaprav cele in samostojne pesmi, zgolj postaviti čim bolj ločeno. To namreč ni ena pesem, gre za cikel pesmic, četudi jih vsi razumejo kot eno celoto. Enkrat jo moram prebrati od začetka do konca, da vidim, kako funkcionira, ker jih tudi razvrstil nisem po kakšnem posebnem redu. Resda bi lahko dal vsako na posebno stran, a to bi nemudoma povečalo stroške pri tisku.

V preteklost so že izšli nosilci zvoka s tvojo poezijo, zelo uspešen je bil album Lovljenje ritma, ki je bil v 2006 album leta na Radiu študent, izšle naj bi tudi Sladke pogačice. Kako doživljaš povezavo med poezijo in glasbo?

Muziko pri Lovljenju ritma je delal Jani Mujič, tudi v živo je band odlično deloval skupaj. A če imaš cel ansambel, je predvsem zaradi stroškov težko vztrajati. Tako tudi Pogačice žal ne bodo izšle, ker nismo dobili denarja zanje. 

Sicer se mi že od nekdaj zdi, da ta dva medija sodita skupaj. Če ju uspeš lepo povezati, je rezultat fantastičen – če sta tako tekst in muzika dobro narejena, oba pridobita dodatno dimenzijo; če nista, je to početje povsem brez zveze. Ne mislim si, da doseže širši krog ljudi, a se mi vseeno zdi pomembno.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Komu mar?

    Primož Čučnik

    Ko sem dobil vabilo na zgornji dogodek, si nisem predstavljal, kakšne raszežnosti bo dobil. Niti najmanj. Pač povabilo starih prijateljev, treba jih je iti pogledat. … →

  • Kje je drugačnost?

    Domen Slovinič

    V KUD France Prešeren se je začela nova sezona pesniško-glasbenih večerov z naslovom Pesniški kabareti. Na prvem takšnem srečanju, ki se je odvijalo prejšnji četrtek, smo … →

  • Manifestacija ob izidu revije IDIO7

    Jernej Županič

    Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.