Precejšen del kritike, kot se zdi, kali vodo v mali luži

Marko Pogačar

Pogovor s hrvaškim avtorjem Markom Pogačarjem

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.

Književna kritika je v mainstream medijih brez vsakega dvoma potisnjena v kot. Logika kapitala in tržno usmerjenih množičnih medijev, ki so, kot sicer tudi ta država, le stežka kaj več kot zgolj servis prav tega kapitala, kritiki strukturno ne dopušča, da bi zavzela drugačno mesto – v tej konstelaciji stvari je odvečna. Če pa že na straneh kakega dnevnega časopisa še obstaja, je prostorsko zvedena na minimum, na tipkano stran ali stran in pol besedila, kar je obseg, ki je primernejši za osnovno obveščanje, PR material, in na to se ta besedila najpogosteje tudi reducirajo. Tako po tipu uvida, razlage, analize, in še posebej po tem, da si že skorajda obvezno pomišljajo izreči kakršno koli, posebno pa negativno vrednostno sodbo, jih je težko imeti za kritiške.

V bolj ali manj strokovni periodiki pa se kritika, nasprotno, bujno razcveta. Na Hrvaškem trenutno obstaja obilje, v vsakem primeru inflacija, literarnih časopisov in časnikov oziroma tiskovin, ki se vsaj obrobno ukvarjajo z literaturo. Tovrstni tisk, in sem velja prišteti še nekaj spletnih portalov ter Tretji program hrvaškega radia (dragoceno platformo, ki med drugim neguje tudi zelo visok standard kritiške pisave) kritiki zagotavljajo povsem dovolj prostora in možnost profiliranja novih imen, čeprav so tam kritiška besedila večinoma honorirana zelo slabo, tako rekoč skoraj ne.

Težava s tem kritiškim korpusom je dvojna: zelo omejena, strokovna recepcija, in pa izrazite oscilacije v kvaliteti. Redkokateri medij uspeva zadržati kvalitativno konsistentnost – zelo slaba besedila se pojavljajo z ramo ob rami z vrhunskimi. Zdi se mi, da je v primerjavi z na primer osemdesetimi, pa tudi devetdesetimi, raven utemeljevanja znatno upadla. Vendar pa je razlog za pomišljanje pred aksiološkimi zahtevami kritiških besedil potrebno iskati najprej v incestuoznosti majhnega literarnega polja, v dominantni politiki potrebe po tem, da se komu ne zameriš.

Imate veliko aktivnih kritikov? Imajo njihovi teksti ugled in širšo veljavo?

Aktivnih kritikov je precej, četudi bi bilo mnoge izmed njih mogoče uvrstiti v rubriko amaterskih kritikov. Amaterstvo samo po sebi ni nikakršna diskvalifikacija, vendar pa povprečni kvalitativni domet teh besedil najpogosteje to tudi je. Posebno problematično je stanje na področju pesniške kritike. V dnevnem časopisju je preživela le ena pesniško-kritiška kolumna, in tako je večina besedil na to temo zbrana v specializiranem časopisu društva pisateljev, reviji Poezija. Besedila so na splošno sorazmerno slaba in logika nezamerljivosti in različnih krogov s tem pride še bolj do izraza. To so bolj predstavitve kot pa kritiška besedila. Po drugi strani se je po dolgoletnem premoru pred kratkim spet aktiviral Krešimir Bagić, oster kritik s trdno akademsko zaslombo, ki je najostrejši ravno takrat, ko že omenjeni akademizem postavi v oklepaje.

Literarnokritiška besedila in njihovi avtorji na splošno niti približno nimajo več takega ugleda kot so ga imeli nekoč. Čas »velikih in uglednih kritikov«, kot so bili Mandić, Tenžera, Visković, Mrkonjić, Maroević in podobnih, je minil – to pa še ne pomeni, da je minil tudi čas dobrih kritikov.

Ali so kritiki kakorkoli povezani z morebitnim sistemom širše promocije hrvaške literature? Imajo svoje društvo?

Literarni kritiki, za razliko od pisateljev, prevajalcev, otroških avtorjev in številnih drugih, kolikor vem, nimajo svojega društva. Kljub temu pa lahko svoje cehovske pravice, v kolikor izpolnjujejo kriterije, udejanjajo skozi Hrvaško društvo pisateljev. Prav tako kot kritiki lahko pridobijo status »svobodnega umetnika«, kar pomeni delovno dobo, zdravstveno zavarovanje, posebno davčno stopnjo in podobno.

Promocija hrvaške literature je problem in vprašanje samo zase, precej težko je opredeliti, kaj to zares pomeni. Jasno je, da tu kritiki igrajo, ali pa bi vsaj morali igrati, neko vlogo, vendar pa je ta vsekakor ambivalentna. Precejšen del kritike, kot se zdi, bolj kali vodo v mali luži, kot pa da bi potencialnim bralcem omogočal, da bi se laže znašli in usmerjali po makiji literarne hiperprodukcije, kar pa je vendarle, kot sem prepričan, ena od temeljnih nalog novinarske kritike.

Imajo kritiko dovolj priložnosti za objavo svojih tekstov? Katere so najpomembnejše publikacije, ki objavljajo literarno kritiko?

O tem sem že spregovoril zgoraj, morda pa bi poskusil eksplicirati. Torej, razen na Tretjem programu hrvaškega radia, na portalih kot so recimo booksa.hr, mvinfo.hr in tportal.hr, ter na tistih nekaj tipkanih straneh čudne oblike v časopisih Novi list, Jutarnji list in Večernji list, je mogoče veliko kritik prebirati v časopisih in revijah Zarez, Novosti, Quorum, Poezija, Književna republika, Europski glasnik, Vijenac, Forum, in še v celi vrsti regionalnih literarnih časopisov, kot so Mogućnost ali Nova Istra, če študentsko časopisje zaenkrat pustimo ob strani. Prepričan sem, da sem jih kar nekaj sedaj tudi pozabil omeniti.

Sam deluješ tudi kot urednik. Kakšne so tvoje izkušnje glede kritike?

Največja preizkušnja je zame to, kar kritiko po mojem upravičuje in jo razlikuje od številnih paražanrskih bastardov – to, da se trudim, da bi bil po svojih najboljših močeh vedno maksimalno pošten do besedila in da bi vse obravnaval enako. To je v kontekstu že omenjenega majhnega literarnega polja in odnosov v njem povsem razvidno vpisano v konflikt interesov, ki vladajo v njem, ali na samem robu tega konflikta, včasih težko. Neredko so posredi poslovni angažmaji ali pa, še bolj bedno, osebni odnosi, prijateljstva. In ne rečem, da sem v tem vedno uspel. Kljub temu se trudim, da vedno napšem točno tisto, kar v tistem trenutku o knjigi mislim. Izboriti si to možnost je bilo teže, kot se lahko to morda zdi.

Ali obstaja nagrada za kritike?

Obstaja vsakoletna nagrada Julije Benešić, ki jo podeljujejo najboljši kritiški knjigi slavonskega avtorja, vsaj tako je bilo zapisano v predlogih za nagrado. Ker pa je jasno, da je dotična proizvodnja premajhna, se zdi, da ta nagrada funkcionira kot »nacionalna« nagrada za kritiko. Namreč, glede na celotno proizvodnjo literarnokritiških knjig letno je vprašanje, kakšen smisel ima tako zastavljena nagrada – zdi se mi, da se pravzaprav reducira na golo možnost najti vsaj kakšno žanru kolikor toliko primerno knjigo, ki je bila objavljena tistega leta. Najboljši dokaz o tem je dejstvo, da nagrado dobivajo tudi knjige, ki z literarno kritiko nimajo prav nikakršne zveze. Za kako drugo podobno nagrado ne vem.

Glede na to, da že nekaj let večino časa preživiš v Berlinu, kako ti uspe ohraniti stik z domačo produkcijo? Je to sploh problem?

Zdi se mi, da sem uspel ostati na tekočem, stvarem, ki me zanimajo, sledim, kolikor le lahko. Relativno pogosto sem na Hrvaškem, če ne drugače vsaj prehodno, in mi ni težko nakupiti knjig, pa tudi založniki mi jih brez težav pošiljajo v digitalni obliki, hvala jim za to. Internet je te zadeve odločilno ekonomiziral. Seveda pa se mi kljub temu mnoge stvari tudi izmaknejo …

Ali si kdaj razmišljal, da bi se kot kritik vključil tudi v nemško okolje?

Ne, moja nemščina je gostilniška, v nemščini ne morem brati literature, kaj šele pisati o njej. To me tudi že v načelu ni zanimalo. Mnogo pomembneje zame je bilo na nemško govorečem področju biti prisoten kot avtor.

Ali si delo Braneta Mozetiča, ki si ga recenziral, poznal že prej?

Mozetiča sem bral že prej, objavljali smo ga tudi v Quorumu. Pred kratkim sem ga tudi prevajal, saj sva se skupaj znašla na neki pesniško-prevajalski delavnici v Španiji. S to svežo izkušnjo prevoda je bil Mozetič logičen izbor za Literaturino kritiško rubriko, čeprav bi bilo še kako vredno pisati tudi o nekaterih drugih knjigah slovenskih pesnikov in pesnic, ki so bili v zadnjem času objavljeni na Hrvaškem, recimo o Šalamunu, Čučniku, Zupanu, Pepelnikovi, Debeljaku

Prevedla Barbara Pogačnik

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anna Spólna: Neodvisnost od pravil literarnega življenja ali pretirana samopromocija?

    Andrej Hočevar

    Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima? Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. … →

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Tožba birokratskega poeta

    Julia Sarachu Vodopivec

    Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog … →

Izdelava: Pika vejica