Prebirati knjige pomeni prebirati svet

Pet vprašanj za tuje goste simpozija Umetnost kritike 2016

Lara Paukovič

Pet vprašanj za tuje goste letošnjega mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike Inso Wilke (Nemčija), Danielo Strigl (Avstrija), Dinka Kreha (Hrvaška) in Olgo Pek (Češka).

 

1 Zdi se, da je resnično uspešen tisti kritik, ki najde ravnovesje med nekritičnim, piarovskim hvaljenjem in neusmiljenim, pogosto celo neutemeljenim trganjem dela ali avtorja na kosce. Na kaj je treba paziti, da nas ne bi pretirano povleklo v eno ali drugo smer?

 

Insa Wilke:

Moj odnos do kritike je drugačen, in sicer me zanima pogovor, razprava o literaturi. To pomeni, da želim razumeti – morda nekako v smislu literarne teorije v romantiki –, kakšna so načela nekega dela, kaj je skriti pomen ali bistvo romana ali pesmi. To ne pomeni, da se izogibam vrednotenju dela, a se tega lotevam na drugačen način kot nekateri kolegi, ki literarno kritiko zamenjujejo za vrhovno sodišče. 

Daniela Strigl:

Zame gre predvsem za ravnovesje med obravnavo ene same knjige, ki (upam) spada med umetniška dela, in ukvarjanjem z njenim kontekstom, torej avtorjevim opusom, drugimi deli, napisanimi v podobnem slogu, političnim aspektom, socialnimi razmerami in tako dalje. Ko pišem kritiko nekega dela, moram biti čim bolj nepristranska, hkrati pa se zavedati obsega in perspektive. Vrednostne sodbe se morajo povezovati med seboj. In seveda se je treba izogibati osebnim napadom na avtorja. 

Dinko Kreho: 

»Kritika« se v tem vprašanju nanaša samo na »pisanje o knjigah«, kar se pogosto dogaja, zato je književna kritika paradigmatičen produkt kritiške aktivnosti. Vendar pa se moramo zavedati, da je področje literarne kritike veliko širše, posebej v dobi družbenih medijev. Razprave, uradne in neuradne debate, ustne in pisne reakcije na dogodke in premike v literarnem polju, odsotnost tovrstnih reakcij … To včasih vključuje tudi sociolingvistične registre, ki jih običajno označujemo kot čenče. Menim, da je pomembno, da govorimo o napetostih in dvoumnostih v literarnem delu, vključno z njegovim besedilom, kontekstom in sprejemom. To ne pomeni nujno »uravnoteženja« v smislu, da se vzdržimo ostrega mnenja. Vendar pa mnenje ne sme pogoltniti razmišljanja. Če se to zgodi, rezultat ni samo slabo napisano kritiško besedilo, temveč tudi slabo izraženo mnenje. 

Olga Pek:

Biti pravičen kritik pomeni ocenjevati besedilo najprej v kontekstu tega, kako uspešno dosega (ali ne) cilje, ki si jih je zastavilo, šele potem pa vrednotiti smiselnost teh ciljev. Kakorkoli, prizanesljiva hvala in zavzeto udrihanje po delu naj padeta tja, kjer jima je mesto. 

2So starost, izkušnje, dolgoletno poznavanje literarnega prostora pomembni dejavniki, ki izoblikujejo dobrega kritika? Ali pa so mladi kritiki pravzaprav v prednosti, saj v prostor vstopajo še neomadeževani in lahko literaturo presojajo brez ideoloških predsodkov, poznanstev in podobno?

 

Insa Wilke:

To, ali si dober ali slab kritik, ni odvisno od starosti. Odvisno je od tega, kako pozoren si, kako dobro se zavedaš, kaj počneš, hkrati pa tudi od sposobnosti branja. Opažam pa, da zelo pomaga, če si imel v preteklosti več časa za branje knjig. To ti da samozavest, hkrati pa ponižnost pred piščevim delom in obstojem. Ko sem se začela ukvarjati z literarno kritiko, sem se trudila ves čas zavedati trdega dela, ki ga pisci vložijo v neko knjigo in napornega življenja, ki ga živijo, zato sem vedno pazila, da sem bila spoštljiva – tudi kadar sem pisala negativno kritiko. Od tedaj sem seveda pridobila več izkušenj s komunikacijo z avtorji, pa tudi branjem in pisanjem, kar je spremenilo moj pogled na določeno delo. Pomembno je vedeti, da se kritiško pisanje skozi čas razvija. Pri literarni kritiki ne gre le za vprašanje znanja, temveč je pomembna tudi količina knjig, ki si jih prebral, in tvoja lastna zmožnost pisanja.  

Daniela Strigl:

Kritikov nivo ni odvisen od starosti. Vsekakor pa dober kritik potrebuje znanje in nekaj bralnih izkušenj. Napisati kritiko neke knjige, kot se spodobi, pravzaprav pomeni, da je kritik v preteklosti prebral veliko drugih knjig. 

Dinko Kreho:

Nekaj mojih kolegov se z nostalgijo spominja časov, ko niso poznali nikogar. V majhnem literarnem prostoru, kakršna sta hrvaški in slovenski, hitro začutiš, kako se tvoja svoboda zmanjšuje, ko spoznavaš ljudi, sodeluješ z njimi, si ustvarjaš povezave in se mrežiš. Vendar to nima nič opraviti z lepo zvenečimi pojmi ideološke zaznamovanosti ali nezaznamovanosti, temveč samo, povedano preprosto, s samocenzuro. Ko je nekdo ves čas izpostavljen različnim politikam prijateljstva in sodelovanja – posebej v dobi Facebooka, ko si lahko dogajanju v svojem polju izpostavljen dobesedno štiriindvajset ur na dan –, prične ponotranjati refleks samocenzure. Skušnjava »plavanja s tokom« in sprejemanjem »spontane« pozicije znotraj teh dinamik je močna. Zato verjamem, da je naučiti se, kako se z njo soočiš in jo premagaš, ter ves čas prevpraševati svojo pozicijo in najrazličnejše paraliterarne in zunajliterarne faktorje, ki morda pripomorejo k njenemu oblikovanju, zelo pomemben aspekt kritiškega dela v prej omenjenih kontekstih. 

Olga Pek:

Izkušnje niso nikoli odveč, a vsaka starost prinaša svoje izzive. Mladi kritiki so nagnjeni k temu, da so pretirano spoštljivi ali pa naivno hvalijo nekaj, kar pravzaprav ni nič novega pod soncem, medtem ko njihove starejše kolege pogosto mika, da bi opustili temeljito teoretiziranje in se podali v težavno raziskovanje novega fenomena. Po mojem mnenju je največja prednost starejšega kritika njegovo ali njeno globlje razumevanje dela v oziru na druga besedila. 

3Kritika, vsaj v Sloveniji, namenja zelo malo ali nič prostora žanrski literaturi, kot so kriminalke, ljubezenski romani, chick-lit itd. Kako je s tem pri vas? Zakaj bi se kritika sploh izogibala popularni literaturi? Po eni strani se kritiki pritožujejo nad dejstvom, da pišejo kritike o delih, ki jih ljudje ne berejo, po drugi pa zavestno izpuščajo tista, ki so brana »na veliko«. Je obravnavati nekaj preprostega kritiku pod častjo?

 

Insa Wilke:

Situacija v Nemčiji je drugačna. O bestsellerjih je napisanih veliko člankov. Včasih se celo odprejo obširne razprave o knjigah, kot je Petdeset odtenkov sive, kajti gre za fenomen, ki nam pove nekaj o naši družbi.  Ključno je to, kaj razumemo pod pojmom »popularna literatura«. Obstaja popularna literatura, ki je kompleksna, pa tudi takšna, ki sicer ni kompleksna, je pa zanimiva, ker nam odstira nekaj specifičnega o naši dobi, razmerah, v katerih živimo. Tako da mi opisana težava ni znana, celo nasprotno, bolj me skrbi, ker prostor (pa tudi potrpljenje in čas) za resno diskusijo o tako imenovani »težji« literaturi izginja, pa tudi spodobnost za njeno branje. To je tisto, o čemer bi morali razpravljati! Kajti za družbo je res nevarno, če niti profesionalci niso več sposobni razumeti in pisati o kompleksnejših delih. In kako bodo potem razumeli kompleksnejše družbene razmere, kaj šele se na njih odzvali?

Daniela Strigl:

Tako v Avstriji kot Nemčiji kritiki občasno pokrivajo tudi popularno literaturo. Nekateri med njimi imajo posebne kolumne, posvečene kriminalkam in podobno. Seveda moraš kot kritik tovrstne žanre ocenjevati z drugačnimi kriteriji. Po drugi strani pa ti lahko to pomaga pri brušenju tvojih kritiških orodij. Zame osebno bi bilo sesuvanje resnično slabe knjige čisto lahko zelo zabavno, a hkrati ne bi rada zapravljala svojega časa s trivialnimi pripovedmi. 

Dinko Kreho:

Na Hrvaškem obstaja precej vplivna akademska tradicija, ki se ukvarja s tako imenovano popularno oziroma trivialno literaturo, tako da se večina del, ki bi jih lahko označili kot žanrska, ne spregleda. To pa ne pomeni, da so vedno obravnavana ustrezno. Verjamem, da je ključna težava pri tovrstni obravnavi anahronistična in ateoretična predstava o tem, kaj je žanr. Zdi se mi, da mnogo mojih kolegov dojema žanr kot skupek fiksnih vzorcev in konvencij, ki jih je treba samo zapolniti z neko vsebino, in voilà, naenkrat imamo kriminalko, ljubezenski roman, znanstvenofantastični roman in tako dalje. Prav tako je globoko ukoreninjeno prepričanje, da je kriminalka, znanstvenofantastični roman ali katero drugo žanrsko delo pravzaprav samo matrica, ustvarjena iz omejenega števila že obstoječih možnosti, in če ima po kakšnem naključju poleg tega neko vrednost, individualno kvaliteto oziroma »dušo«, je označeno kot »ne samo« ali »več kot« kriminalka, znanstvenofantastični roman itd. Moderno dojemanje žanra kot skupka pravil, ki se mora ves čas pogajati z avtorjem, bralcem, trgom, institucijami, je tovrstnemu razmišljanju tuje. Saj se ni težko strinjati s tem, da večina žanrske ali popularne literature ni posebno zanimiva. Toda enako velja za večino »visoke« literature! Kaj bi se zgodilo, če bi nekdo označil pesniško zbirko na takšen način: »Ne gre samo za zbirko poezije, delo ima tudi literarno vrednost …«? To bi bil lahko zanimiv eksperiment. Kar se tiče drugega dela vprašanja, ki se nanaša na branje: nekateri kritiki res zavzemajo pozicijo kulturnega pesimizma in trdijo, da nihče več ne bere kvalitetne literature. Toda zame so veliko bolj zanimivi tisti, ki ves čas omenjajo »bralstvo«, »občinstvo«, »bralce« in podobno, ne da bi se enkrat samkrat vprašali, kdo dandanes bere kakšno vrsto literature. 

Olga Pek: 

S stališča občasne kritičarke poezije lahko komentiram, da žanrska dela, kot so denimo Harry Potter, Petdeset odtenkov sive, ponovne izdaje Agathe Christie in podobno dobijo kritike, če so odmevna, nič drugače kot ostala literarna dela. Znanstvenofantastična in fantastična dela so kar pogosto recenzirana v žanrskih revijah, delno pa potrebo po refleksiji tovrstne literature pokrijejo tudi blogi bralcev. Glede pritožb kritikov pa: kritiki niso nesrečni, ker pišejo o knjigah, ki jih ljudje ne berejo, pač pa ker ljudje ne berejo knjig, o katerih pišejo

4So vaši kritiški kolegi strpni drug do drugega ali se pretirano obešajo na vrednostne sodbe drugih kritikov, za katerimi sami ne stojijo, ali celo izrabljajo kritike, ki jih smatrajo za slabe, kot odskočno desko za svojo, boljšo kritiko? Se vam zdi to problematično?

 

Insa Wilke:

Moram reči, da se to ne dogaja in da pogrešam priliko, da bi se naslonila na kritike kolegov in z njimi začela temeljito razpravo o določenem romanu. Če že pride do tega, gre bolj za izjemo, kajti čas mineva prehitro in kritiki nimamo časa, da bi se predolgo ali preveč intenzivno ukvarjali z eno samo knjigo. 

Daniela Strigl:

Ne zgodi se pogosto, smo pa imeli letos kritiško razpravo o prvem romanu Andréja Hellerja (Das Buch vom Süden/Knjiga z juga), ki jo je mogoče šteti med dela prej omenjenega popularnega žanra. Potem ko je Klaus Nüchtern (Falter) spljuval Hellerjevo knjigo, je priznani literarni kritik Ulrich Weinzierl napisal komentar, v katerem mu je nasprotoval in izpostavil napake, ki naj bi jih bil napravil v kritiki. Glede na to, da je Weinzierl sam priporočil svojemu založniku, naj objavi omenjeni roman, je bil to precejšen škandal. Sicer pa je pomembno, da se o knjigah razpravlja iskreno – če se udeleženci le vedejo profesionalno in nimajo nobenih skritih namenov. 

Dinko Kreho:

Pravzaprav me moti ravno nasprotna stvar. Imam namreč občutek, da kritiki na Hrvaškem, pa tudi na širšem bosansko-hrvaško-črnogorsko-srbskem (BCHS) govornem območju ne želijo pokazati, da so prebrali že obstoječe kritike knjige, o kateri so se namenili pisati. Prisotna je bojazen, da boš, če citiraš drugo kritiko, ker se z njo strinjaš, izpadel kot neizviren ali neavtentičen bralec; če jo citiraš, da bi razpravljal o določenih točkah v knjigi, kot plagiator; če pa jo citiraš, ker se z njo v celoti ne strinjaš ali jo želiš diskreditirati, ji boš na koncu dal samo še več publicitete. Ne razumem te logike. Ali je katera koli od posledic, ki sem jih naštel, resnično slabša kot to, da se kritik obnaša kot bralec v svojem lastnem mehurčku?

Olga Pek:

Na področju poezije so mnogi kritiki hkrati tudi avtorji, uredniki, člani komisij za nagrade in prijatelji. Glede na to, da je to gospodarstvo precej simbolično (v obeh pomenih besede), osebnosti in egi igrajo pomembno vlogo. Spori so navadno globoki in trajajo dolgo. A kritiški spopadi so duša zabave in pogosto pomemben nosilec sprememb paradigme. 

5Do kod sega kritikov vpliv na družbo? 

 

Insa Wilke:

Kritiki morajo ostati na določenem nivoju, kar se tiče retorike. Zaskrbljena sem, ker sem opazila, da postaja sposobnost govora, pisanja in branja, torej sposobnost uporabe in razumevanja jezika, vse slabša. To odpira vrata manipulacijam. Kajti prebirati knjige pomeni tudi prebirati svet. In te sposobnosti ne smemo izgubiti. To je pomemben vidik mojega dela, kot ga razumem sama. 

Daniela Strigl:

V moji državi je ta vpliv majhen, a je tudi ambicija, da bi bil večji, zelo redka. Zato zelo spoštujem politično angažiranost slovenskih kritikov. Menim, da bi morali literarni kritiki zavzeti fundamentalno kritično stališče do nekaterih praks v neoliberalni družbi. Tako tudi ne moremo ločevati prihodnosti literarne kritike ali literature nasploh od prihodnosti pouka književnosti v šolah. Politikov »kritični duh« mladih, o katerem tako pogosto govorijo, prav gotovo ne zanima. Trenutno kampanjo proti književnosti na šolah in fakultetah si lahko interpretiramo kot politično strategijo, uperjeno proti kritičnemu mišljenju.

Dinko Kreho:

Kritik deluje v okviru družbe. Njegovo ali njeno delo je tako na neki način povezano z vodilno ideologijo – lahko jo potrjuje, se z njo pogaja, jo prevprašuje ali zavrača, z mnogimi vmesnimi odtenki in protislovji. Navadno se o teh procesih pogovarjamo kot o nečem, kar se odvija na ravni kritiških besedil, govorimo o očitnih idejah, ki jih ta vsebujejo, in vrednotah, ki jih izpostavljajo. Vendar pa sem pred kratkim opazil, da je odnos do ideologije včasih lahko še globlje zakoreninjen v kritikovo pozicioniranje in njegove »formalne« izbire. Poskušal bom na kratko razložiti, kaj mislim s tem. V trenutnih kriznih časih se iz perspektive visoko-tehnološkega kapitalizma in dominantne neoliberalne logike le malokatero početje zdi tako nekoristno kot literarna kritika. Mnogi kritiki zato menijo, da je njihova dolžnost dokazati, da se literatura prepleta s trenutnim družbenim, zgodovinskim in političnim dogajanjem in da nam kritika lahko približa te povezave. Tudi sam sem kritiko več kot enkrat utemeljil na ta način, pod krinko politizacije literature in razprave o literaturi. Vendar se sprašujem, ali ni tudi takšna drža posledica kapitalističnega utilitarizma? Ali je ne povzroča želja dokazati, da smo lahko tudi dandanes še kako »koristni« in »relevantni«? Vsekakor so prav tovrstna meta-kritična vprašanja tista, ki me najbolj zanimajo. 

Olga Pek:

Zdi se, da se kritikov vpliv trenutno zmanjšuje skupaj z vplivom intelektualnega dela na splošno, razpadom tradicionalnih medijev in javne sfere. Morda se bo morala kritika preoblikovati ali hibernirati, dokler ne pridejo boljši časi, a dejstvo je, da bo, dokler bodo ljudje pisali, obstajala tudi kritika. 

O avtorju. Lara Paukovič (1993), podiplomska študentka primerjalne književnosti in anglistike. Večino prostega časa žrtvuje za urednikovanje literarne sekcije kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, pisanje za različne medije, obiskovanje in organizacijo literarnih dogodkov ter pisanje lastne proze. Ljudje ji pogosto očitajo, da se ne zna zabavati. Kar je tudi res.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

Izdelava: Pika vejica