Povej, da ti glava ne poči, da bo zgodba končana

Mirana Likar Bajželj: Sedem besed

Pred kratkim je izšla druga knjiga kratkih zgodb Mirane Likar Bajželj, Sedem besed. V intervjuju je razkrila nekaj podatkov iz ozadja njenega nastanka in komentirala nekaj vsebinskih poudarkov.

Ne samo v tistem, kar zapišeš, temveč tudi v živo, v družbi, sloviš menda kot odlična pripovedovalka zgodb. Od kod prihaja ta potreba, če gre za potrebo? Si jo vedno nosila v sebi ali je prišla šele kasneje, kar naenkrat, hkrati s pisanjem?

Nekateri ljudje so pripovedovalci, od nekdaj so bili, vedno bodo. S tem se rodiš. V šoli vidiš, enajstleten mulc, pa je že pripovedovalec. Kaj vpliva na to? Najbrž okolje, kultura v kateri so odrasli. Rodila sem se v družini pripovedovalcev, kako bi moglo biti z menoj drugače. Zgodba baje zdravi, zapakira življenje v smisel, vsi se sprašujemo, kam gremo, od kod prihajamo. Zgodba ponuja odgovore, morda hipotetične, pa vendar – odgovore, ki jih je v naših resničnih življenjih vse manj in manj. V nakupovanju, življenju po nareku reklam in medijev ni rešitev. Zgodba ponuja ogrodje naših življenj. Vse okrog nas so zgodbe – vsi pomnimo profesorje, ki so znali svoja predavanja povedati kot zgodbe. Ko imaš zgodbo, veš kod in kam. Ali se ti tako vsaj zdi. Potreb se ne zavedam, morda so imanentne, kdo bi vedel, možnost namreč rojeva potrebo in potreba možnost, da ne rečem, zmožnost. Če mi trato zaseje vrtnar, ki zna povedati še svojo zgodbo, je to posebna trata. Če pridejo prijatelji, če jim povem kakšno zgodbo, v kateri uživajo, je to naša skupna potreba, skupni užitek … Dobre zgodbe tudi rada poslušam, neizmerno rada.

Se je pisanje druge knjige kaj razlikovalo od pisanja prve? S katerimi izzivi si se ob njej soočala?

Pri pisanju druge knjige sem bila ozdravljena vseh iluzij. Izziv je bil, povezati zgodbe, formalno in vsebinsko, dokazati, da se to da, da so vse zgodbe pravzaprav le ena zgodba, da je raznorodnost posnetek življenja. Nisem se obremenjevala s svojimi pričakovanji, pisala sem jo kot prvo, formalno, v sebi pa kot nekaj, kar je del mene, kar mi pripada, kar pripada mojim dnevom, ne glede na to, kaj si o tem mislijo kritiki; vodila me je misel na bralca, ki nima pojma o trendih, modi, smereh … vodila me je le potreba, po pripovedovanju: povej, da ti glava ne poči, da bo zgodba končana.

Pred časom si se udeležila tudi Literaturine prozne delavnice. Kakšna je bila tvoja izkušnja, je imela odločilen vpliv na to, da in kako si nadaljevala?

Ne, delavnica sploh nima nobenega vpliva. Prozna delavnica me je katapultirala v sekundarno, povedala mi je, da lahko, če hočem, povedala mi je, da imam možnost, druga knjiga pa je od delavnice tako oddaljena, da je to drugo vesolje. Z delavnico ali brez nje  je tako kot s kognicijo in metakognicijo. Že na prvo knjigo delavnica pravzaprav primarno ni vplivala, delavnica je nekakšno metapisanje, lebdiš v oblaku in se malček opazuješ, kako delaš, kakšen si, ko pišeš, kakšen si, ko sprejemaš kritike … Kako se znajdeš v literarnem svetu, s  primarnim pisanjem, pa delavnica nima nobene zveze.

Knjigo Sedem besed povezuje motiv sedmih besed, ki se pojavljajo v posvetilih in nato kot poudarjena misel še v zgodbah. Ali si to kot organizacijski princip izbrala že pred pisanjem ali pa je prišlo sproti, mogoče celo po končanem pisanju?

Absolutno nisem toliko prisebna, da bi si kakršenkoli princip izbrala prej. Pri pisanju zame velja, da principov ni. Vsaka zgodba je svet zase. Organizacijski princip se sam pokaže kasneje. Prisoten je, le ugledaš ga ne. Šele na koncu mi je življenje ponudilo uvid v to, kaj sem naredila. Lahko bi bilo biti generalica po bitki pa reči, ja, vse sem načrtovala,  ampak zgodbe so nastajale spontano, na posvetila sprva nisem mislila, potem pa mi je prijateljica, tudi pisateljica, omenila, da v nekaterih primerih napiše zgodbi posvetilo. Pomislila sem, da so te zgodbe taki primeri.

Zgodba, ki je dala naslov zbirki, pa se je izkazala za orakelj. Napisana je bila prej, kot sem sploh vedela, da bo zaznamovala celo zbirko, da je povsod, v vseh zgodbah  nekih presnetih »sedem besed«.

Sicer se tudi prvih štirinajst zgodb s temi ključnimi stavki poveže v petnajsto, nekakšen magistrale, če smem povzeti motiv iz najdaljše zgodbe.

Smeš.

Tvoje zgodbe so čustveno nadvse sugestivne in po fabuli zelo dinamične, raznolike. Kje dobivaš ideje za vse svoje like?

Liki absolutno sami pridejo, prinese jih veter ali življenje. Ko ne iščeš, najdeš. Liki se drenjajo po vsej hiši, rotim jih, naj se vendar postavijo v vrsto, ker ne morem govoriti z vsemi naenkrat. Kaj vem, življenje mi jih nosi. Nisem kriva in če bi mogla, bi se kakšnemu izognila, vendar so tako prekleto vztrajni. Hodijo za mano, metaforično in zares,  zaletavajo se vame, televizijskih pogovornih oddaj sploh ne smem gledati z mislijo na like, sicer bi gradivo dobilo neobvladljive razsežnosti. Lahko bi le pisala, pa ne bi popisala vseh, ki hočejo biti popisani. Samo nos pomolim iz hiše, evo, lik. Prijateljica le odpre usta, evo ga, novi lik. Liki prežijo na vsakem koraku, kaj hočem, to je zdaj moja usoda.

Zdi se mi, da je jedro večine tvojih novih zgodb v nekem odločilnem trenutku, ko so glavne osebe bodisi soočeno z nujnostjo odločitve ali nezmožnostjo, da bi ji ubežale. Je bil zate ta trenutek odločen že hkrati z izbiro osebe – povedano drugače, ali tvoje osebe trenutek usodnega preobrata nevede že ves čas nosijo v sebi in proti njemu nezadržno drvijo?

Oboje. Take, kot so, si sproti izmišljejo svojo usodo. Ne morejo ji ubežati – imanentna jim je. Usodni preobrat je najprej, če govoriva o ideji, okoliščine zrasejo iz njega, ne rojevajo očetje sinov ampak sinovi očete.

Naslovna in najdaljša zgodba je tudi formalno najbolj raznolika – v njej so časopisni članki, osmrtnica in celo sonetni venec. Gre za resnično zgodbo z resničnim gradivom ali za poskus čim bolj natančnega literarnega orisa nekega časa?

No, to  je pa  vprašanje, ki nas muči vse. So Warholove Brillo škatle resnično gradivo ali poskus čim bolj natančnega likovnega orisa nekega časa? Je osmrtnica, ko jo vtakneš v zgodbo, resnično gradivo ali literarni oris? Na to si mora vsak odgovoriti sam. Kuratorji odgovarjajo, če je v galeriji, je umetnost. Naj odgovorim podobno: če je v knjigi kratkih zgodb, je literatura, avtorjeva izmišljija torej. Gre pa seveda za oboje, za mestoma resnično gradivo in poskus natančnega orisa.

Mirana, če dovoliš, bom to vprašanje zastavil še bolj direktno: kaj te pravzaprav bolj zanima, fabula ali oseba? Konec koncev so tvoje zgodbe tudi pripovedovane z različnih stališč; med njimi nekatere gledamo tudi skozi oči otrok.

Fabula ne more brez osebe in oseba ne brez fabule. To je zame neločljivo pa tudi nedoločljivo. Oseba, taka, kot jo vidim, implicira fabulo, v izmišljenem in resničnem življenju. Temu ne more ubežati nihče. Določene osebe imajo tako in tako zgodbo. Samo določene. Če bi bile majčkeno drugačne, bi bila drugačna tudi njihova in moja fabula. Fabula torej kleše osebo in oseba fabulo. Kaj je bilo prej, jajce ali kokoš, to je zdaj vprašanje.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Filozofska izmodrenost, ki razstreljuje samo sebe

    Za Literaturo je Milan Dekleva odgovoril na nekaj vprašanj o svojih najnovejših knjigah, zbirki pesmi v prozi Izganjalci smisla in zbirki poetičnih esejev Etimologija pozabe.

  • Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

    Petra Koršič

    Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, … →

  • Janice Galloway: Rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim

    Igor Divjak

    Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.

Izdelava: Pika vejica