Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

Bibi Bakare-Yusuf

Pogovor z afriško založnico Bibi Bakare-Yusuf

Andrej Hočevar

Človekoljubni sklad Dubai Cares je letos na založniškem srečanju pred knjižnim sejmom v Šardži prvič podelil pet denarnih nagrad v vrednosti dvajset tisoč dolarjev za inovativne založniške projekte. Med prejemnicami je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Čeprav se je po nekajurnem sedenju v ledeni klimatizirani dvorani obema mudilo najprej na »prijetnih« sedemintrideset stopinj in nato še na kosilo, si je vseeno odtrgala nekaj časa, da bi povedala kaj o založništvu v Afriki.

Med tisoč rokopisi, ki jih letno prejme vaša založba, vašim uredniškim pričakovanjem menda ustrezajo samo trije. Kaj je, po vašem, tisto, kar ljudi žene k pisanju? In kaj so, pravzaprav, vaša uredniška pričakovanja?

Če pogledamo samo Nigerijo, ima denimo dostop do interneta 90 milijonov ljudi, kar je že samo po sebi ogromen bazen. V primerjavi s tem je omenjeno število še relativno majhno. Ljudje bi se radi preprosto izrazili. Radi bi povedali zgodbo. Tradicija pripovedovanja zgodb je v Afriki namreč precej živahna. In ljudje verjamejo, da je pisanje nova oblika pripovedovanja zgodb. Toda vsi tudi mislijo, da je pisanje nekaj preprostega, da to vsi zmorejo. Nihče ne pomisli, da bi igral denimo saksofon, ker vsi vedo, koliko truda bi to zahtevalo; po drugi strani pa je vsak, ki je pismen, prepričan, da mora napisati svojo zgodbo. Vsi imamo radi umetnost, pa zato še ne pomislimo, da bi vse zmogli tudi sami; edino pisanje se zdi vsem dostopno. Nisem med tistimi, ki mislijo, zna vsakdo pisati, da nosi vsakdo v sebi svojo zgodbo; in četudi jo, je mogoče primerna za prijatelje in družinski krog, ne pa tudi za vse druge. Vsega pač ni nujno treba deliti.

Kar iščemo, je res izjemna obrtniška spretnost. To pa najdeš samo pri nekom, ki zares zmore spremeniti jezik, ki najbolj prozaične vidike naših življenj spremeni v nekaj izjemnega, ob čemer se moraš kar ustaviti in natančneje pogledati vse tisto, kar se ti je zdelo samoumevno. Iščemo zgodbe, ki ponesejo baklo v temne kotičke naše eksistence in nam omogočijo boljši uvid v vsakodnevno življenje. Tako da tudi življenja, ki se mogoče zdijo obubožana, postanejo mogočna. Zgodbe, v katerih so pisatelji občutljivi za jezik, ki vidijo jezik kot vrednoto, ki vsak posamezni stavek povzdigne v nekaj veličastnega.

Omenili ste, da okus afriških bralcev ni dovolj sofisticiran, da bi jih bilo treba najprej izobraziti in njihov okus šele izoblikovati. Zakaj, mislite, je tako? In kako bi se tega lotili?

Ne verjamem, da je bralcem – kjerkoli na svetu – treba preprosto dati tisto, kar zahtevajo. Tega preprosto ne sprejemam. Mislim, da je na svetu peščica ljudi, ki nam lahko pomagajo najti nove načine, kako stvari ubesediti. Ti načini potem postanejo čedalje bolj priljubljeni. In ko so enkrat priljubljeni, se bodo pojavili drugi ljudje, ki bodo iznašli druge načine. Ja, ljudi je treba nahraniti z vsebino. Toda poglavitna naloga založnika je, da nenehno ustvarja nova poželenja. Bralcem je treba nenehno streči z novimi rečmi, takšnimi, za katere niti ne vedo, da si jih želijo, dokler jim jih ne ponudiš. Ljudje pač ne vedo, kaj si želijo. Mislijo sicer, da vedo, a samo dokler jim ne ponudiš nečesa, ob čemer naenkrat spregledajo. Želijo biti presenečeni. Ne smemo si dovoliti, da bi se povsem uklonili bralcem. A ne smemo jih tudi podcenjevati, iskati najmanjšega skupnega imenovalca.

Kaj pa so po vašem glavne ovire, ki v Afriki otežujejo tak razvoj?

Strah. Bojimo se, da ni trga. Podcenjujemo bralce. Podcenjujemo trg. Poleg tega se soočamo z distribucijskimi izzivi. Distribucija je resen problem. Države so velike. Kontitent je res obširen. Če za primer vzamem Nigerijo, se je težko premikati že z enega konca Lagosa do drugega. Ko nam bo uspelo urediti distribucijo, bomo na dobri poti.

Bili ste precej kritični do starejših založniških kolegov. Kako bi vi mladim zagotovili možnosti za trajnostni razvoj v založništvu? Vsaka generacija je nova generacija …

Vsako leto si moramo zagotoviti dovolj dober nabor mladih urednikov, ki jih bomo lahko izučili, in to ne samo za opravljanje korektur, temveč jim moramo resnično zaupati gradivo, ki ga je treba urediti. Seveda pod vodstvom izkušenejših kolegov. Izkušnje naše založbe so izjemno spodbujajoče; mladim damo rokopise in jih prosimo za poročila. Tako bolje vidimo, kako razmišljajo. Oni pripravijo komentarje za avtorje, mi pa zanje. Ob naslednji nalogi so že bolj samozavestni. Pa to ne velja samo za urednike, temveč za celotno verigo. Trdno sem prepričana, da je treba datim mladim dovolj zgodaj priložnost za več odgovornosti. Če jim daš nekaj let, da lahko naredijo tudi napake, bo to tvoja naložba v prihodnost.

Večkrat me denimo povabijo, da bi kje imela govor, v Združenem kraljestvu ali kjerkoli. Toda namesto da bi kar takoj sprejela, rečem, da me bo zastopala mlajša kolegica. Tako si razdeliva delo in ona se bo naučila, kako nastopati v javnosti. Sčasoma bo pridobila toliko samozavesti, da ji bo to prešlo v kri. In meni ni treba ves čas hoditi naokoli in imeti govorov.

Še vedno pa morate tu in tam dati kakšen intervju.

Včasih tudi to prepustim mlajšim!

Kako ste pa v začetku vi našli priložnosti za delo? Ste imeli podporo starejših generacij?

Ne! Kot založnica sem prišla iz akademskih vod. V Nigeriji sem bila kot štipendistka. Sprva sem seveda naredila veliko napak. Potem se se odločila poiskati nasvet starejše generacije in se nekako pritolkla do Margaret Busby, ki je v 60. v Združenem kraljestvu [kot prva temnopolta ženska] ustanovila svojo založbo. Njene nasvete sem vzela za svoje temelje. Če bi jih bila imela že na začetku, bi bila namesto napak naredila predvsem veliko zaslužka.

Kako bi opisali vlogo žensk v založništvu v Afriki danes?

Ženske prevladujejo predvsem v splošnem založništvu, ki na celotnem kontinentu utrjuje pot za navdihovanje novih bralcev. Ta del založništva skoraj v celoti obvladujejo ženske, medtem ko učbeniški del skoraj v celoti obvladujejo moški. Ženske imajo znotraj založništva v Afriki torej zasluge za vse tisto, kar imamo najbolj radi. Zato tudi ne preseneča, da so bile med današnjimi prejemniki nagrad [podeljenih v Šardži pod pokroviteljstvom sklada Dubai Cares za razvoj založništva v Afriki] predvsem ženske. Tega bo čedalje več. V Nigeriji nove založbe vodijo ženske. Knjigotržke so ženske. Komercialistke in piarovke so ženske. Zato, ker ne čakajo več na dovoljenje moških in ker so bolj odprte, sprejemajoče, nudijo si več vzajemne pomoči in podpore.

Glede na to, da je v Afriki toliko domorodnih jezikov, ki predstavljajo v primerjavi s kolonialnimi jeziki manjšino, ali bi bilo treba poleg tega upoštevati in vključiti še katere druge manjšine?

Mi bomo (v Nigeriji) izdajali denimo v treh glavnih jezikih. Ko bomo s temi tremi jeziki na trgu ustvarili dovolj dobro osnovo, se bomo lahko lotili manjših jezikov, da bi tudi v njih ustvarili neko novo živahnost. To so načrti za naslednjih pet let. Šele potem se bomo lahko lotili še drugih manjših jezikov, saj seveda ne želimo, da bi izumrli. Moramo jih zavarovati in spodbujati.

Kolikor vem, ste bili vpleteni tudi v spodbujanje in vključevanje drugih manjšin, denimo LGBTQ skupnosti.

Ja! Izdali smo denimo knjigo Nigerijske kvir ženske spregovorijo, v kateri smo zbrali njihove življenjske zgodbe, v pripravi je še knjiga o nigerijskih kvir moških. Založniki so to sčasoma sprejeli in začeli te identitete tudi sami raziskovati. Ljudje so se temu nekoč upravičeno izogibali bržkone iz strahu, saj je bilo to protizakonito. Mi smo se zavestno odločili, da teh zakonov pač ne bomo upoštevali. In zgodilo se ni nič! Vsekakor pa smo zanetili več zanimanja tudi pri drugih založnikih. In pojavilo se je vse več zgodb!

Afriko je treba bržkone razumeti v smislu mnoštva identitet, ne ene same identitete. Toda včasih se zdi, da se tako pisci kot tudi bralci prerekajo, katera identiteta je prava.

Afričani o sebi najprej razmišljajo v kontekstu etničnih skupin. Kot Afričane se vidijo bolj v političnem, ne toliko v kulturnem smislu. Jaz, denimo, sem iz Nigerije, vendar predvsem pripadam ljudstvu Joruba. Moj filozofski in kulturni ustroj ima temelje v identiteti tega ljudstva, ki se razrašča v nigerijsko identiteto, ki se razrašča v nigerijsko-britansko identiteto, iz katere končno zraste državljanka sveta.

Fiston Mwanza Mujila, Afričan, ki živi na Dunaju in piše v francoščini, je v Ljubljani, ko je nastopil na festivalu Fabula, povedal, da se je moral soočati s kritikami, češ da v svojem delu ne prikazuje »pravilne« podobe Afrike. Kot da obstaja ena »pravilna« podoba Afrike …

Saj to! Evropejci imajo neko fiksno predstavo o tem, kaj naj bi Afrika bila. Afričani tega nimajo. Na založbi si zato prizadevamo, da bi objavili čim širši spekter afriških zgodb. Kot ste rekli; afriška zgodba je predvsem zgodba o njihovem mnoštvu. In te zgodbe bi bile prav lahko videti tudi kot slovenske zgodbe. Mogoče sploh niso povezane s predstavo o Afriki, ki jo kdo nosi v sebi. Zato jih moramo predstaviti v vsej njihovi zanemarjeni bajnosti!

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Flüchtlinge willkommen

    Aljaž Krivec

    Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo … →

Izdelava: Pika vejica