Pisanje mora biti tudi zame ves čas nekaj presenetljivega ali Moral bi pisati tudi meni*

Jernej Županič, foto: Matic Bajželj

Pogovor z Jernejem Županičem ob izidu pesniške zbirke Orodje za razgradnjo imperija

Nežka Struc

Jernej Županič je prevajalec in lektor, sicer pa avtor dveh romanov – Mamuti (2018) in Behemot (2019) – ter dveh pesniških zbirk – Tatar (2016) in Orodje za razgradnjo imperija. Zaradi slednje, ki je letos izšla pri založbi LUD Literatura, je nastal tudi ta pogovor.

 

Nekaj dni pred intervjujem, natančneje v četrtek, 9. 9. 2021, smo o tvoji zbirki Orodje za razgradnjo imperija poslušali že na predstavitvi v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna. Iztočnice glede zbirke je takrat kot moderator pogovora podal že Miha Maurič. Omenil je, da knjiga ni toliko povezana s svetom, kot ga poznamo, ampak da ima neko svoje okolje, da se v njej pojavlja mnogo živali, poudaril je nedoločljivost subjekta in pojavnost vode (nad tem si bil tudi sam presenečen) ter humor.

O humorju imam še najmanj povedati, ker je pri vsem skupaj najbolj nenamerna zadeva.

 

Ja, in takrat si tudi rekel, da te včasih preseneti, kaj je ljudem smešno in kaj ne. Meni se je zdela ena izmed bolj smešnih ta ribja zadeva (pesem »Na ribji način«). Zdi se mi, da so humorni predvsem lingvistični zapleti, ne situacijski. Ampak pustiva to. Kaj se zdi tebi, kam je šla od prve zbirke Tatar ta, Orodje za razgradnjo imperija?

Mislim, da nova zbirka ni radikalen odklon od prejšnje. Po drugi strani pa ne bi rekel, da gre za eno in isto knjigo. V tej sem prišel do novega postopka pisanja, ki sem ga povečini uporabil pri pesmih v drugem delu – najprej nekaj napišem, in če sem z zadevo zadovoljen, jo shranim, poimenujem in tako dalje; če nisem popolnoma zadovoljen, jo nekajkrat pošljem čez Google Translate. Kombinacija jezikov, ki se mi je pri tem izkazala za najbolj produktivno, je: najprej iz slovenščine v kitajščino, potem v latinščino, v arabščino in na koncu spet v slovenščino. Pri tem postopku pride do nekih bizarnih kombinacij in formulacij, ki se jih sam ne bi nikoli domislil in so mi super inspiracija, vendar končne pesmi niso njihov direkten prepis.

Google Translate je v tem smislu zanimiv, vendar bo verjetno kmalu postal predober, da bi se z njim dalo delati na takšen način. Trudi se razumeti napisano in mu dati konvencionalen smisel. Zelo slabo se znajde pri prevajanju nenavadnih zadev in iz njih producira formulacije, ki so po svoje pravilne (niti ne preveč posebne ali bizarne), ampak nič ne pomenijo in so onkraj vsakega smisla.

 

Oba dela zbirke se začneta s citatom. Zakaj ta citata, v čem je fora?

Magnet s tem citatom, Es ist gar nichts, Franz Ferdinand, je prinesla moja žena in smo ga imeli dolgo na hladilniku. Magnet sem gledal nekaj let in sploh nisem pomislil, zakaj bi škotski bend Franz Ferdinand pravil Es ist gar nichts. Pred kratkim sem izvedel, da so bile to zadnje besede ustreljenega Franza Ferdinanda. To mi je bilo strašno všeč. Najprej sem napisal pesem (»Po simptomatičnih pokrajinah«), v kateri se ta stavek nekajkrat ponovi. Nato sem drugo polovico zbirke naslovil s tem citatom, kar je morda preveč zajebantsko, pa vendar, če se že naslov celotne zbirke navezuje na razgradnjo imperija in so bile to besede bodočega imperatorja, ki so ga ustrelili, potem recimo, da ni čisto neumestno. Prvi citat v zbirki je od benda in sem ga izbral, ker mi je všeč.

 

Imaš na zalogi še kakšne druge posebnosti glede postopkov pisanja v povezavi s prozo? Razlikuješ med pisanjem proze in poezije?

Po svoje med poezijo in prozo pri meni ni velike razlike v načinu pisanja, bolj v obsegu in času nastajanja – pesem napišem v desetih minutah, za roman pa vseeno potrebujem nekaj mesecev. Pesem napišem od začetka do konca in pri urejanju zbirke morda še kaj črtam, ampak načeloma ne spreminjam veliko. In po drugi strani tudi nobenega od romanov nisem pisal po vnaprej izdelanem načrtu. Obe knjigi sta bili napisani hlastno, od začetka do konca. Pri romanih sem nedvomno editiral več kot pri pesmih. Ampak izgleda, da tako prozo kot poezijo pišem precej intuitivno, ne da bi vnaprej vedel, kaj točno želim povedati. Če vnaprej predobro vem, kaj delam, me zadeva neha zanimati. Pisanje mora biti tudi zame ves čas nekaj presenetljivega, nekaj zanimivega, nekakšno raziskovanje. Proti koncu Behemota, ko sem že domislil, za kaj gre, mi je bilo pisati precej težje kot na začetku, ko sem imel samo neke zelo približne ideje, katere teme in postopki me zanimajo.

 

Pravzaprav zmeraj pišeš o nekem svojem, specifičnem svetu. Mnogi pravijo, da postapokaliptičnem.

Da gre za ustvarjanje lastnega sveta, je pogost komentar pri večini hermetične poezije, ki nima veliko realnih referentov. Rekel bi, da je vsakršno pisanje poezije ustvarjanje svetov, ampak mogoče se pri takšnih zbirkah to bolj opazi, ker v njih ni veliko realnih referenc, ker je v njih malo oprijemljivega.

Čeprav pišem zelo intuitivno, lahko rečem, da pazim, da me ne bi prepogosto zanašalo v takšne ali drugačne dvome. Če bi pisal bolj osebno, bi se lahko ves čas samo zapletal v nevrotične kroge stalnega preizpraševanja vsega povedanega. Temu se zavestno izogibam tudi zato, ker se mi zdi dolgočasno, ampak tu in tam še kaj ostane. Recimo v zadnji pesmi v knjigi, ki je precej dolga in v kateri se nenehno pojavlja orodje, pa imamo proti koncu tisti »orodje za delanje orodja za delanje orodja«, bla bla bla, in potem tisti »sam ne vem več kaj«. To je en tovrsten fragment, ki sem ga v tem primeru ohranil. Ampak če ne bi malo pazil, bi bilo lahko tega še mnogo, mnogo več.

 

Kaj porečeš o nedoločljivosti subjekta, ki ga v pesniški zbirki ni mogoče zakoličiti?

To je ena taka stvar, ki se mi zdi zanimiva. Na neki točki sem začel pisati daljšo pesnitev/cikel/karkoli, ki bi delovala kot nekakšen sanjski zapis, ampak takšen, da za njim ne bi bilo sanjavca. Sanje, ki jih nihče ne sanja, ki se sanjajo same. Zadevo sem sicer opustil, v Orodju je ni, ampak recimo, da je to nekaj, kar me zanima, da to po svoje dobro opiše moj način pisanja. Ne gre mi za popolno razgradnjo kot pri visokem modernizmu, temveč za lovljenje ravnotežja nekje vmes, zanima me, kako napisati neosebno pesem z besedami, ki so močno subjektivne, recimo s tem »jaz«, o katerem sem pravil zadnjič na večeru, ki se pogosto pojavlja v zbirki, ampak z njim ne povem ničesar o subjektu.

Podobno se mi zdi tudi pri pisanju proze zanimivo, kako po eni strani z velikimi besedami povedati nekaj banalnega, po drugi pa z zelo majhnimi besedami, ki same zase ne pomenijo skoraj nič (na primer »stvar«, »predmet«, »nekaj«, tako denimo v pesmi »Zbor nevest«: »predmet bomo kupili, ko ne bo več tako drag«), nekaj velikega.

Že dolgo fantaziram, da bi napisal grozljivi roman, ki bi bil zares grozljiv, ob katerem bi bilo človeka res strah. (In se sprašujem, ali je to sploh mogoče. Ne spomnim se, da bi me kdaj kakšna knjiga zares prestrašila – pa bi rad, da bi me. Pri filmih je to drugače; če nič drugega, tam vedno ostanejo t. i. jump scares, ko naenkrat nekaj plane iz teme in človeka šokira.) Pri tem pa bi rad zadevo ubesedil brez klišejev, jo postavil nekam na sonce, v neko lepo, prijetno okolje. Ni težko napisati grozljivega romana (s pridržkom, da morda vendarle v resnici ne vzbuja groze), v katerem je vedno tema in grmi in dežuje. Ni težko ustvariti grozljivega razpoloženja z besedami, ki so takšne že same po sebi. Zanima me delati obratno. Zanima me delati grozo s svetlimi besedami.

 

Ko bereš Orodje za razgradnjo imperija, pa tudi Tatarja in druge knjige, se ne moreš izogniti živalim …

Ja, vem, da se zadeve zelo ponavljajo, mogoče tudi malo obsesivno. Na splošno imam rad avtorje, ki so do neke mere v oblasti nekih svojih obsesij in pravzaprav ne morejo ven iz nekega neskončnega premišljanja/premlevanja enih in istih reči. Verjamem, da tem avtorjem to najbrž ni prijetno in da bi radi pisali še o čem drugem, ampak so neka moja čudna preferenca.

Po svoje so mi živali blizu, na neki točki sem precej razmišljal in bral o njihovih pravicah. Nekaj pesmi definitivno izhaja iz tega. Kot sem že povedal takrat, so mi živali zanimive, ker so zelo tuje. Njihovi svetovi so zelo drugačni od našega. Zanima me približevanje tem svetovom, čeprav jih ne moremo nikoli doseči. Čeprav so, kot pravi Thomas Nagel, v svetu netopirja samo netopirje reči.

Želel bi sicer, da bi ljudje zbirko in živali v njej brali dokaj dobesedno. Če govorim o ptičih in ribah, so to res ptiči in ribe in imam v mislih res ptiče in ribe – niso simboli ali metafore ali alegorije. Nasploh uporabljam malo metafor, vsaj klasičnih, pa tudi simbolov ne poskušam graditi. Tudi pisanja, ki prevzema živalska stališča in kjer je žival antropomorfizirana in je v svojem bistvu človek, ujet v živalskem telesu, ne cenim preveč.

 

Katera zadeva, ki si jo slišal glede svojega pisanja, se ti je na splošno zdela najbolj netočna/neumestna/mimo? Predvsem glede poezije.

S kritikami sem imel kar srečo. Na splošno mi netočnih stvari niso veliko pripisovali, le s Šalamunom so me kdaj pa kdaj povezovali nekoliko po nepotrebnem. To mi sicer ne predstavlja velikega problema, ker imam Šalamuna rad. Po drugi strani pa seveda ne bi hotel biti zgolj njegov epigon – kar je lahko vedno implikacija takšnega povezovanja. Zato ga po svoje v zvezi s sabo nerad omenjam, kljub temu da svoj postopek pisanja dojemam približno tako, kot je on svojega.

 

Obstaja kakšna stvar v tvojem pisanju, na katero smo kot širše literarno občestvo kadarkoli pozabili?

Ne. No, mogoče to, da večina kritikov ni šla preverjat (pa saj je razumljivo, da tega ne greš preverjat) omemb Bakunina v Behemotu. Vse to z nilskimi konji in revolucionarji sem si izmislil, pa ni nihče izpostavil, da Bakunin tega v resnici ni nikjer zapisal. Kritike so zadevo omenjale, ampak tako, naravnost, kot bi šlo za neko resnično Bakuninovo teorijo, le tu in tam je bilo vse skupaj opremljeno s kakšnim bojda ali menda. Sicer pa v nobeni od knjig ni ničesar, kar bi želel nujno sporočiti, pa bi to vsi spregledali. Kritike mi o mojem pisanju običajno povedo kaj novega in povečini najdejo kaj, kar je novo in me razveseli.

 

*Kot zanimivost: če naslov pogovora po Županičevem postopku spustimo skozi Google Translate, dobimo formulacijo Moral bi pisati tudi meni.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

  • Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

    Nika Švab

    Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Izdelava: Pika vejica