Pesem se mora doživljaja polastiti, sicer ni dobra

Petra Zupančič

Petra Zupančič

Kmalu izide Premog, tvoj pesniški prvenec. Kakšni so tvoji občutki – se ti zdi, da s tem do pisanja in poezije sprejemaš dodatno, morda častno odgovornost ali pa jemlješ vse skupaj bolj sproščeno?

Ja, vsekakor se mi zdi, da s tem do pisanja in poezije sprejemam dodatno odgovornost. Glede na številke, ki označujejo vsakoletne izide pesniških zbirk, se mi ta odgovornost ne zdi toliko častna – zame je predvsem etično ekološka. Morala sem si dokazati, da prostor, ki si ga zbirka jemlje, ne bo zgolj nastiljanje in s tem utrujanje sveta. In mislim, da ne bo, jasno pa je, da bodo o tem lahko razsodili šele drugi.

Starejši pesniki radi povedo, da imaš za pisanje prve knjige na razpolago praktično velik del svojega življenja, torej vse do njenega izida, kar se nikoli več ne ponovi. Koliko časa je nastajala tvoja knjiga? Si jo napisala v enem zamahu ali pa so v njej zbrane pesmi iz daljšega obdobja? Kako si jo sestavila v celoto?

Zbirka je nastajala dolgo, pisanje na mah mi je zelo tuje. Teksti, ki so zbrani v njej, so nastajali kakšna štiri leta, vendar tudi teh ne bi bilo brez vseh poskusov še kakšnih pet let pred njimi. V celoto sem jo sestavila tako, da se mi je zdelo, da deluje kot zgodba – to pa bolj intuitivno kot po premišljenih racionalnih kriterijih. Torej: res sem imela na razpolago velik del svojega življenja, ampak to se mi ne zdi neponovljivo. Kvantiteta me dovolj malo obremenjuje, da si bom, če se mi bo zdelo potrebno, vzela še en velik del svojega življenja in naslednjo zbirko pač izdala pri šestdesetih.

Udeležila si se tudi Literaturine šole kreativnega pisanja, ki jo za pesnike vodi Uroš Zupan. Kakšna je bila tvoja izkušnja? Je pripomogla k tvoji odločitvi, da sploh poskusiš izdati knjigo, ali pa je bilo to nekaj, v kar si bila prepričana že prej?

Izkušnja z delavnico je bila krasna, predvsem zato, ker so Uroševi komentarji, pa tudi komentarji drugih udeležencev, zelo vplivali na moj napredek. Bilo je, kot bi se najprej premikala peš, potem pa se usedla v avto. Pesniška zbirka je bila že dolgo prej moja želja, k odločitvi pa je delavnica veliko pripomogla, predvsem zato, ker sem tam videla, da obstajajo bralci zanjo.

Zdi se, da večina tvojih pesmi retrospektivno osmišlja ali nadgrajuje neki konkretni doživljaj. Po katerem ključu jih izbiraš, v kolikor se to ne zgodi spontano? Se doživljaji pesmi bolj pogosto sami ponudijo ali pa se jih pesmi polastijo?

Najprej je doživljaj, v katerem mora biti jasno prepoznaven vzgib za pesem. Vzgib tega doživljaja postane okostje pesmi. Nato pa se mora pesem v fazi, v kateri to okostje dobiva tudi meso, doživljaja polastiti, sicer ni dobra, ni uspešna. Brez teh vzgibov pa pravzaprav zelo redko napišem pesem; držim se izjave Jehude Amihaja, da pesnik ne bi smel pisati, če ga pesem ne obišče. Ne verjamem, da je to najboljši recept za vsakega avtorja; moji praksi pa ustreza.

Veliko tvojih pesmi ubeseduje čas, ko je še vse na razpolago in se še ni treba o ničemer dokončno odločiti, obenem pa se prav s tem, ko so zapisane, od tega časa že tudi poslavljajo. Ali tvoja zbirka torej vzdržuje, z besedami iz tvoje pesmi, “težko ulovljive prehode med mladostjo in odraslostjo”?

Ne vem, ali zbirka upesnjuje “težko ulovljive prehode med mladostjo in odraslostjo”, vsekakor pa to skuša in upam, da jih. To je njen namen. Pri tem seveda ne mislim svojih osebnih prehodov, ampak v prenesenem smislu – nekaj, kar je težko zaznati, kar je izmuzljivo, a zelo dragoceno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če sem predolgo v svoji domovini, se počutim kot izgnanec

    Andrej Hočevar

    “Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

  • Ker imam rad slone in slonom podobne živali

    Aljaž Krivec

    Hotel sem pisati frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno.

  • Zmagovalna formula je zgolj dolgoletno mreženje

    Maja Šučur

    Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo.

Izdelava: Pika vejica