Pesem sama po sebi vedno pove več od njenega govorca

Ivana Komel

Ivana Komel

Spomnim se, da je Brane Mozetič pred leti v nekem intervjuju dejal, da se poezijo spodobi pisati v postelji. Kakšno je tvoje stališče? Kolikor je razumeti, naslovna pesem tvoje zbirke v postelji ni nastala po lastni izbiri?

Pesmi in vse drugo vedno pišem v postelji, ker je postelja najbolj udobna. Postelja je tudi intimen prostor, ki se najbolj poveže z intimnostjo pisanja, še posebej pisanja poezije. Narekovano iz postelje, naslov zbirke in tudi pesmi, najbolj predstavi celotno zbirko, ker narek predstavlja neko vzvišeno ležernost, postelja pa je lahko rojstna postelja ali smrtna postelja, je asociacija na Eros in Tanatos obenem, hkrati pa je tudi celotna zbirka narejena po tem principu, da se nekaj rodi in umre.

Kot tudi sicer velik del sodobne poezije mnogo tvojih pesmi beleži dogajanje, a odlaša z njegovim osmišljevanjem. V začetku zbirke zapišeš denimo: “Ljudje ropotajo […] kot da bi si želeli opozoriti druge, da so živi.” V kolikšni meri je tudi poezija le tovrstno opozarjanje na to, da si še/sploh živ?

Zdi se mi, da ljudje z različnimi stvarmi opozarjajo ves čas, da so še živi. Lahko se tega zavedajo ali pa to deluje na nezavedni ravni. Beleženje dogajanja je že samo po sebi opomin na to, da si to doživel in takrat obstajal. Tako da je poezija tudi dokaz, da si sploh živ, za ustvarjanje pa bi lahko rekli, da je življenje oziroma dokazovanje obstoja, četudi le trenutnega.

Je pa še tretja možnost: poezija, ki tradicionalno izreka neizrekljivo, naleti na najhujše težave prav takrat, kadar hoče ostati zgolj pri tem, kar je. “Kot droben dogodek ničesar drugega kot tega, kar je,” praviš v neki pesmi – je to ideal? Je dosegljiv?

Ja, to je ideal, vendar kot vsi vemo navadno ideali niso dosegljivi.

V mnogih pesmih omenjaš zgodovino svojih prednikov in družine. Je družinska tradicija nekaj, kar te tudi danes še lahko bistveno zaznamuje ali pa je tudi mešanje teh kulturnih sestavin zgolj še eno dejstvo sodobnega sveta brez hierarhije? Kako te ta tradicija osebno določa?

Družinska tradicija je nekaj, za kar menim, da me bo vedno zaznamovalo. Osebno je mešanje kulturnih sestavin del mene, ker sem tudi sama, če se komično izrazim, »mešanka«. Sama ne uporabljam drugih jezikov, ker bi bilo to nekako »in«, ampak zato, ker so mi določene besede in besedne zveze v nekem jeziku bližje kot v kakem drugem.

Je pisanje prvenca odločitev ali proces, ki potrebuje svoj čas?

Pisanje prvenca je definitivno proces, ki potrebuje svoj čas, kar verjetno drži za vsako knjigo. Kasneje nisi več pod takšnim pritiskom, da te založniki ne bi objavili, si pa pod svojim lastnim pritiskom kot avtor; vsaka posamična pesem mora ostati kvalitetna. Eno pesem, na primer, lahko napišem v enem dnevu, vendar se bom z njo lahko ukvarjala še naslednje tri mesece, ko jo bom pregledovala in popravljala. Prvo pesem za to knjigo sem napisala pred približnoo štirimi leti in toliko je trajalo, da sem rokopis zaključila. Najstarejša pesem je “Bledenje”, iz tistega časa jih je pa še nekaj. Veliko jih je tudi odpadlo. Moj proces pisanja je takšen, da pol leta mogoče ne napišem nič, nakar pride trenutek, ko mi verzi nenehno letajo po glavi. To se pozna, zato se pesmi tako razlikujejo, saj so nastajale po sklopih.

Nekatere pesmi tvojega prvenca preveva občutek samote, ki pa ni niti prisila niti praznina. Kje in kako se dogajajo stiki s svetom?

Stiki s svetom so vsaj zame najbolj zanimivi in se mi najbolj dogajajo z opazovanjem in ne z neposredno komunikacijo z ljudmi – to je lahko preprosto branje knjige, novic na internetu, gledanje televizije, poslušanje glasbe ali pa s sedenje v baru.

Pesem “Burja” zaključiš z verzoma “Pa kaj naj rečem. / Tako je to.” Ali je ta učinkoviti konec opomin, da pesem še vedno pove več od njenega govorca, ali pa je – težko bi verjel – izraz bolj globokega razočaranja?

Pesem sama po sebi vedno pove več od njenega govorca. Pesem vedno živi sama zase. Čisto konkreten primer je ta, da sem, ko preberem nekaj pesmi, ki sem jih napisala, in ki jih že dolgo nisem brala, nemalokrat presenečena nad njimi, saj se mi prikažejo v čisto drugi luči.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

  • Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov

    Aljaž Krivec

    Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Izdelava: Pika vejica