O zgodbah najrajši razmišljam z zgodbami

Veronika Simoniti: Hudičev jezik

Z Veroniko Simoniti o novi knjigi

Veronika Simoniti (1967) je začela pisati kot pravljičarka in objavljala na Radiu Slovenija. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba “Metuljev zaliv”, ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu. Za posamezne zgodbe je prejela še nekaj nagrad in bila večkrat nominirana. Njen prvenec je zbirka dvajsetih kratkih zgodb Zasukane štorije, ki je izšla 2005 pri založbi Lud Literatura. Uvrstila se je v peterico nominirancev za prvenec leta 2005, v letih 2006 in 2007 pa je bila med štirimi nominiranci festivala Fabula za najboljšo kratkoprozno zbirko zadnjih dveh let.

Njena druga knjiga – nagajivo in domiselno naslovljena  Hudičev jezik – je pred kratkim izšla v Literaturini zbirki Prišleki. Veronika je o knjigi, jeziku in morju spregovorila tudi za Literaturin obveščevalnik.

Mnoge izmed tvojih zgodb kot osrednje problemsko osišče zaznamujejo vprašanja jezika, tudi kot izmuzljive družbene kategorije. Te ta problematika tudi intimno določa?
Jezik me zanima z več vidikov, tako profesionalno, kot prevajalko, kot tudi intimno v vsakdanjem življenju v dvojezični družini. O jeziku pa premišljujem tudi v zvezi s tem, kar s povedanim ni povedano oziroma obratno, o tem, kar je povedano z neubesednim, zamolčanim oziroma molkom, z medvrstičnimi namigi in interpretacijami, lahko pa gre kratko malo samo za »atmosfero«, ki jo ustvari jezik; vsak prevajalec leposlovja ve, da je to štimungo najteže prevesti. Zanima me, kaj se dogaja med selitvijo jezika bodisi pri prevajanju bodisi v pogovoru med  govorcema istega jezika, predvsem pa, kako seči onstran njega, v pravi pomen in pravo poimenovanje stvari, v Mallarméjev manjkajoči jezik, ki naj bi bil nad vsem jeziki, v skrajnosti pa v najintimnejšo govorico, s katero bi bilo mogoče izpovedati občutja onstran mentalnih meja. Kakor koli že, smo na zelo spolzkem terenu, na terenu kompromisov.Veronika Simoniti

V tvojih zgodbah nastopa kar nekaj pisateljev, med njimi Apollinaire, Brodski, Cankar, Alejandra Pizarnik. Kako se vanje vživiš, kaj poskušaš v njih odkriti?

Življenje in delo nekaterih ljudi, predvsem literatov, me tako zelo fascinira, da si jih sposodim in preselim v svoje zgodbe. Ne zanima me toliko psihološki profil teh ljudi kolikor njihova vpetost v svet, ki ga ni več in ga zato lahko nostalgično idealiziramo, ki pa jih je lahko tudi tragično določal ali tragično vplival nanje. Skušam si zamisliti, kako so se znašli v svojem okolju, in se pri tem ne oziram prav dosti na verodostojnost. Seveda imam potem zaradi tega slabo vest.

Včasih se mi zdi, da morje v tvojih zgodbah nastopa skoraj kot oseba. Ali veliko časa preživiš na morju? Kakšno simboliko ima zate?

O morju nisem nikoli premišljevala kot o osebi. Je entiteta, ki z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno še, če gre za Sredozemsko morje). Skratka, je Navdih. Pred dvema letoma, na primer, sem sredi ljubljanskega novembra začutila zelo močno morsko abstinenčno krizo in se iz sončne prestolnice že navsezgodaj zjutraj odpeljala v meglen Mesečev zaliv. Prišla sem pod svinčeno nebo in k sivemu morju, mejo med njima je bilo mogoče bolj uganiti kot videti. Ampak samo usedla sem se na kamne, potegnila papir iz nahrbtnika in zgodba Kako razdreš pesjaž se mi je kar sama zapisala.

Veronika Simoniti: Hudičev jezik

Že nekaj let redno in uspešno sodeluješ na raznih natečajih za kratko zgodbo. So natečaji svojevrstna spodbuda, opomin za pisanje?

Pri natečajih mi je najbolj všeč anonimnost, zaradi katere je lahko avtor sproščen, žirant pa neobremenjen. Resda je pogosto avtorja mogoče prepoznati npr. po slogu ali tematiki in veliko je mogoče odvisno od enega samega bralca v žiriji, ki te lahko izloči že na samem začetku, in tvoje besedilo sploh ne pride do ostalih članov. Ampak zame je to skoraj vsako leto dokaj nepristranska potrditev, da sem (ali pa tudi ne) na pravi poti.

Pred enim letom si na Literaturinem večeru ob 50. naslovu iz zbirke Prišleki nastopila z avtopoetskim prispevkom, napisanim v obliki zgodbe (tekst je dostopen v št. 235-236 revije Literatura). Koliko se zgodbarstvo in razmislek o njem v tvojem pisanju tudi sicer prepletata?

Prepletata gotovo se, vendar nekje v ozadju. Mogoče mi o tem kdaj kje uide kaka prikrita misel, vendar bolj kot kak literarni divertissement, nič resnejšega, ker sicer mogoče kakšno eksplicitno in poglobljeno razmišljanje ne bi bilo ravno v prid fabuli. Ko je bilo treba v omenjeni številki Literature razmišljati o avtopoetiki, sem se, tudi zaradi svoje pomanjkljive prtljage literarno-kritiškega aparata, kajpak rešila v zgodbo. Skratka: o zgodbah najrajši razmišljam z zgodbami.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki