Na vrhuncu ljubezenskega doživljanja se moramo odreči svoji identiteti in intelektualni samokontroli

Dušan Merc

Dušan Merc

Knjiga je v podnaslovu zvrstno določena kot “roman o ljubezni”; v čem se to loči od ljubezenskega romana? Katere so danes glavne pasti pisanja ljubezenskega romana, ali se o njem sploh sme govoriti brez navednic?

Razlika je velika. Že med pisanjem sem ugotovil, da ne znam in ne zmorem napisati ljubezenskega romana. Nastajal je roman o neki ljubezni. Akter se sicer vede kakor zaljubljenec, njegovo trpljenje zaradi ljubezni obstaja. Za ljubezenski roman tekstu manjka njeno trpljenje, trpljenje in odziv ženske, Črne. Njej je, v nasprotju z velikimi ljubezenskimi teksti, v tem romanu pravica do čustev, do lastne besede, odvzeta. Ona je samo igralka, samo podoba. Njena eksistenca se ne razvija, ne biva, je samo lik, podoba na odru. Pa tudi, dogajanje ni ljubezensko, dogajanje je neprestana odpoved ljubezni.

Za zaljubljenega je to pravo stališče (ki se ga vsakdo ove na koncu lastnega ljubezenskega procesa): ni pomembno, kakšen je in kdo je, ki je objekt našega ljubezenskega trpljenja, pomembna in edino veljavna je naša predstava o njem. Trpimo pa ne zaradi razlke, pač pa zaradi odnosa, ki nam umanjka …

Če bi šlo za ljubezenski roman, bi morala tudi ona, ki je objekt zaljubljenega, dobiti svojo notranjost, s katero bi se bralci seznanili. Pa tega ni. Razhod med njima bi moral biti ljubezenski – mogoče nezaceljiva rana. Vsaj na začetku razhoda. To da ljubezni smisel. Tako pa je ta roman kot ljubezenski roman invaliden. Odseva ljubezni glavnega junka za bralca v ženski ni. Edina sicer šibka opora za prepoznavanje nje so njegova neposredna pisma, ki pa imajo v tekstu drugačen pomen, kot je, da bi jo bralci spoznavali …

Pomembnejše od ljubeljenega lika Črne so v tekstu druge ženske, ki v resnici definirajo glavnega junaka. Teh vsak junak in ne-junak sreča lahko veliko in so prava dragocenost v življenju.

Poleg tega pa so vsi ljubezenski romani tako ali tako samo fragmenti. Neka vmesna stanja. Ostalo zajemajo drugi romani, to je tisto, ono, kar je sinteza fragmentov. Tako je Ne dotikaj se me tudi pisan.

Ljubezen, za katero Barthes pravi, da ima mnogo govorcev in malo podpornikov, se zdi privilegirano mesto, kjer ima vsak prav in ki že vnaprej onemogoča kritiko. Ali je pisanje romana o ljubezni torej drzno, angažirano dejanje, ki se dotika prepovedanega območja?

Pisanje ljubezenskega romana je v neprestani nevarnosti, da nastane ali limonada in osladnost (težko je biti tak mojster, da bi se to ne zgodilo), ali pa nekakšen nepopoln porno roman, kar pa zahteva drugačno optiko in tudi drugačno pripoved (in tudi drugega avtorja) … Sicer pa je razbiranje in podeljevanje epitetonov bralčeva odgovornost, avtor pač samo namigne, za kaj gre. Označevanje še ni vsebina.

Ljubezen, ki jo lahko upovemo v romanu, je vedno zgodba. V tem romanu pa gre za izpoved, za katero sem se neprestano boril, da bi ne bila preveč cinična in ne preveč cukrasta. Ko sem pisal, sem ugotavljal, da pišem zgodbo odpovedi, o umiku, o frustraciji, ki pa je simetrični akt ljubezni. Ta roman je odpoved, je pripoved o samokaznovanju. Ljubezen v zgodbi, v romanu, bi naj bila ravno nekaj nasprotnega, nagrada, sreča, akcija v sreči. Ali je to možno? Vsaka izpoved v tem smislu bi učinkovala bedasto. Če bi hotel, bi to lahko napisal. Bralke imajo to rade (sestavni del uspešnega pisateljskega zapeljevanja gospodinj, ki berejo, je lepa in kičasta laž, dobra vera, neposredne izjave o ljubezni, razočaranju, trpljenju, hrepenenje – to se bere in hvali in prodaja). Bralce, moške, ki pa jih je manj in so statistično in marketinško nepomembni, bi lahko zapeljevali z delavniško vulgarnostjo, vsakdanjo observacijo žensk izza pivskega pulta …

Če gremo v ljubezensko akcijo, tudi kot zasebniki, ne samo kot pripovedovalci, smo takoj na žajfastih tleh, kjer moramo nujno pogrniti. Na vrhuncu ljubezenskega doživljanja se moramo odreči svoji identiteti in intelektualni samokontroli. Če tega nismo zmožni, smo frigidni. Duše pa so še bolj žalostne kot sicer. Ko se razhajamo, se ljubezni odpovedujemo in ji ne verjamemo več, sovražimo se videni v njej. Radi imamo videz, da gre za res, gre nam za vidno trpljenje.

Tega se ne da povedati drugače kakor z dogodkom. To je tisto zanimivo. Vse ostalo je kič.

Na katere elemente izročila se najbolj navezuje zgodba protagonista, poimenovanega po mitološkem ustanovitelju Ljubljane, Jazonu? Ali je Jazon, ki zaradi nezvestobe Medeji pri bogovih pade v nemilost, tudi danes vnaprej obsojen na propad?

Ljubljana je turobno in grdo mesto. Vaško mesto. Tudi v tem romanu. V Ljubljani je vse obsojeno na propad. Ljubljana je mesto okoličanov. Še vedno je kaznilniško mesto. Vse ostalo, kar je izrečeno izven tega, je parola. Ljubljana je tudi kot politični diagram zelo uborna. Samo sem in tja se vzpostavijo svetle točke dogodkov, ki so pomembni. Pa še teh prebivalci mesta ne morejo pomniti. V Ljubljani ni ideje, ni zamisli, nič se ne da prepoznati, restavrirati, rekonstruirati, vse se podira sproti. O »državi« Sloveniji ne bi govoril, nisem bil vprašan.

Imena so velik problem v vsakem tekstu. Zgodba podeli imenu pomen in ime ji vrača to z na novo pridobljeno vsebino. Dvomim, da bi Jazon osnoval Ljubljano. Ta prostor ni vzpostavil nobenega mita, prevečkrat so pretrgali njegovo življenjsko nit. Ljubljana je v vsakokratnem zgodovinskem času samo zanikanje preteklosti, samo prerez trenutnega je. Romani o njej, romani, ki jo imajo za prostor dogajanja, samo potrjujejo dejstvo, da so svet bogovi zapustili.

Je cinični protagonist, ki ga razjedajo dvomi in privlačijo ekstremi, značilen predstavnik domače umetniške scene? Je sodoben ali pa nemara bolj preživeli ostanek iz neke pretekle dobe? Kakšne možnosti ima mlajša generacija umetnikov?

Ne vem, domača umetniška scena mi ni znana. Zelo malo ljudi poznam iz tako imenovanih umetniških krogov. Glavni junak je verjetno bolj definiran s splošnimi lastnostmi generacije, ki ji pripada in ki propada. Iz pretekle dobe je. Lahko da gre v tem romanu za pripoved o mrtvih ljudeh. Če bi bil ta tekst velik ljubezenski roman, bi bili večni. Pa niso. Za mlade umetnike ne vem, kako bodo preživeli znotraj samih sebe (umetniško ustvarjanje je vsekakor najprej ukvarjanje z notranjimi svetovi) – vse, kar vidim, je, da jih javnost in trg mogoče uničujeta, da jih silijo v javnost, v nekakšen športni uspeh, v tekmovanje na razpisih, za denar, nagrade itd. Mogoče se dogaja še veliko drugega, ne vem.

Ne razumem nosilcev oziroma prenosnikov sodobne umetnosti (ne ljudi ne tehnike). Vsak trenutek bolj zaostajam. Nadaljevanka o koncu umetnosti se mi ne kaže samo na moji osebni ravni. Ne vem, če je to resno, če je zares. Dvomov, strahov in tudi upanj je veliko. Res pa je, da se je vsaka generacija obremenjeval in stokala – pa konca ni in ni.

Umetnost – v romanih predvsem pisanje romana – pogosto obstaja kot način osmislitve posameznikove eksistence. Toda tvoj protagonist je razočaran tako nad svojo dramatiko kot tudi slikarstvom. Se za tem skriva zmanjšana vera v umetnost nasploh ali stopnjevana potreba po razkrinkanju licemercev?

Pisanje romana kot pot k samemu sebi in odpoved svetu je možna. To se meni pogosto zgodi. Ali pa dobi dovolj občosti, splošnosti, da je to razumljivo (kar je pošten odnos do bralca), ne vem. Včasih se mi zdi, da sem uspešen, pogosto pa, da nisem.

Mislim, da so licemerci tisti, ki se ukvarjajo z umetnostjo in nikoli niti sebi ne upajo priznati, da je ukvarjanje z umetnostjo zanje edini in edino možni nadomestek in blef za celo serijo problemov, ki jih imajo, če bi stopili na plano. To se prepozna pri mnogih, ki so »nerazumljeni« in še pri številčnejših, ki so uspešni in priznani. Ko srečam človeka, ki sam sebe v družbeni shemi definira za umetnika, se vprašam, če ni to samo njegovo edino možno zatočišče zaradi dejstva, da ni sposoben za nič drugega (v resnici pa tudi za umetnost ne). To nikakor ne velja za vse, za mnoge, večino, pa. Izdaja jih stremuštvo, ki ga ne morejo skriti, brezsramno razgaljanje lastnih želja … pa o tem nisem bil vprašan.

Vsekakor je treba biti do umetnosti ciničen, tako kot se to v realnem svetu dogaja, in ki ga moramo sprejeti vsi. Umetnost se vedno redkeje vzpostavlja izven potrošniške pameti in izven politike, pa čeprav je lahko politična in potrošniška. Tudi avtorji jo ustvarjajo takšno, s čimer ni skoraj nič narobe. Pogosto je to edina oblika, v kateri vidno in uspešno preživi vsaj nekaj časa.

Mogoče je potrebno verjeti, da ni tako samo v trenutkih lastnega ustvarjanja, sicer pa se je treba glorifikaciji in romantičnim predstavam o pomenu umetnosti odpovedati ali pa se jih vsaj otresti. Ko ustvarjamo, gre zares; ko promoviramo in poskušamo prodati, postaviti roman ali pesem v pomen izven tega, smo pač na trgu, smo brbljavi branjevci. Povsem vseeno ali prodajamo politiko, ljubezen, vsakdanjost – no, podobe tistega, kar smo ustvarili.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

Izdelava: Pika vejica