Politika se je kulture utrudila

Goran Vojnović (foto: Tanja Draškić Savić)

Na prvo žogo z Goranom Vojnovićem

Mojca Pišek

Ime in priimek? 

Goran Vojnović.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Pisatelj, kolumnist, scenarist, režiser.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan? 

Pri meni ni povprečnega delovnega dne. Če pišem, pišem, in če režiram, režiram, še posebno v času priprav na snemanje pa je vsak dan drugačen od prejšnjega, podobno je tudi po koncu snemanja, v postprodukciji. So tudi obdobja, ko je veliko sestankovanja, in so obdobja, ko sestankov ni, veliko časa gre tudi za načrtovanje projektov, ki ostanejo nerealizirani.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Razen prvega leta po diplomi, ko sem bil zaposlen v manjšem medijskem podjetju, je moj poklic bolj ali manj nespremenjen. Od časa študija neprekinjeno delujem na področju literature, medijev, filma, gledališča in televizije, le občasno sem zašel še kam drugam.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Odločil sem se za poklic filmskega režiserja, pisatelj pa sem postal po naključju, nekoliko tudi zavoljo spoznanja, da je svet filma negotov in nestalen in da ni dobro biti povsem odvisen od njega. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

V svojem delu uživam, še posebno zadnjih nekaj let, ko lahko izbiram projekte in ko mi je uspelo finančni motiv skoraj v celoti združiti z ustvarjalnim in mi ni treba delati nečesa izključno zaradi denarja. So pa sicer motivi in tudi vzroki veselja pri različnih projektih lahko zelo različni.

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Vedno večji problem se mi zdi neprofesionalnost našega okolja. Prepogosto se stvari odvijajo na neki polprijateljski ravni, delo steče brez podpisanih pogodb, brez jasnih zavez delodajalcev, in to lahko privede do poznejših zapletov, celo sporov. To se na žalost dogaja tako pri delu za največje javne zavode kot pri delu za najuglednejše gospodarstvenike. Druga stvar, ki me izrazito moti, je pretirana zbirokratiziranost delovnega okolja.

Kje vidite rešitve zanje?

V obeh primerih, ki ju omenjam, obstajajo preproste rešitve. V Nemčiji, denimo, ti honorarje, nižje od tisoč evrov, izplačajo kar na roko ali preprosto nakažejo na tekoči račun, ker se zavedajo, da jih preprečevanje možnih zlorab pri tako nizkih številkah stane nekajkrat več kot same zlorabe. Pri nas pa za povrnitev vnaprej določenih potnih stroškov v višini dvesto petdeset evrov Ministrstvo za kulturo od ustvarjalcev zahteva kopije računov in letalskih kart pa izpolnjene formularje, ki jih nato pošlje na Ministrstvo za finance. Tam vse skrbno pregledajo in nato izplačilo odobrijo ali pa tudi ne. S tem nadzorom morda res preprečijo, da bi kak ustvarjalec dobil kak evro davkoplačevalskega denarja preveč, a cena nadzora vsaj potroji potne stroške, da o tem, koliko časa in energije izgubljajo ustvarjalci z nepotrebnimi birokratskimi procesi, sploh ne govorim. 

Tudi glede neprofesionalnosti bi politika lahko veliko naredila že s tem, če bi poskrbela, da ministrstva in javni zavodi spoštujejo zakone ter s svojim delovanjem ne spodbujajo prekarstva in ne postavljajo zunanjih sodelavcev v izrazito podrejen položaj. Največji kulturni javni zavod, RTV Slovenija, na primer, nosi neizmerno odgovornost za razmere v kulturi, saj je bil dolga leta leglo neprofesionalnosti, predvsem najrazličnejšega izigravanja zakonov in pravilnikov v škodo zunanjih sodelavcev. 

Česa se pri svojem delu bojite?

Bojim se, da kulture še dolgo ne bomo reformirali, da ne bomo prenovili in posodobili okorelega kulturnega sistema in da se bo zato začel sistem pogrezati sam vase. Bojim se, da bomo s trmastim vztrajanjem pri nevzdržni hiperprodukciji dolgoročno ustvarili zatohlo in rigidno okolje, v katerem se bo delalo zato, da se dela, le zato, da se izpolnijo pogodbene obveznosti in opravičijo subvencije. 

Kdo so za vas kulturniki?

Ljudje, ki delujejo na področju kulture.

Kdo so za vas umetniki?

Ustvarjalci umetniških del. 

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Z velikim veseljem hodim na koncerte, fotografske, slikarske in kiparske razstave, v gledališče in v kino pa tudi na literarne dogodke. 

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Družba brez kulture ne obstaja, vprašanje je le, kakšna naj bo ta kultura. Umetnost nas uči razmišljati in čustvovati, nas preizprašuje, nas osvobaja, zastavlja nam vprašanja, ki si jih sami ne upamo postaviti, umetnost poskuša razumeti in nas uči razumeti, umetnost nam spodnaša tla pod nogami, nas uči abstraktnega mišljenja, nas sooča same s seboj in z okoljem, v katerem živimo, umetnost odpira prostor svobode, nas zbuja, dviguje …

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Če ima naša majhna nacionalna država smisel, potem je ta ravno v ohranjanju in negovanju naše kulture v vsej njeni pestrosti. Ministrstvo za kulturo imamo tako predvsem zato, da kulture ne bi prepustili sami sebi oziroma trgu, na katerem bi, to je osnovnošolska matematika, dobršen del naše kulture čez noč odmrl oziroma bi se bil prisiljen umakniti tuji, globalni (pop)kulturi. 

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Ni idealnega ministra za kulturo in tudi ne idealne kulturne politike, saj je kultura preveč kompleksno področje, da bi lahko posamezen politik ali politika zadovoljila vsa pričakovanja in potrebe. A vsekakor potrebujemo tako v politiki kot v osebi, ki jo udejanja, pri odnosu do kulture več ljubezni, ponižnosti in predanosti, v dejanjih pa več drznosti in odločnosti. 

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Takšna, ki bi nagovorila osnovni problem. Mi namreč negujemo raznovrstnost in množičnost kulturne ponudbe, a to vse bolj počnemo na račun vrhunskosti. Hiperprodukcija ima svoje prednosti, a so slabosti vse bolj vidne, vse bolj pereče. Vse več je povprečnosti, nedorečenosti, samozadostnosti. Literarne založbe in uredniki se posameznim knjigam ne posvečajo dovolj, saj je poglavitni cilj njihovo izdajanje, ki prinaša subvencijo. Podobno je v institucionalnem gledališču, kjer se vse predstave, ne glede na njihovo zahtevnost ali avtorski koncept, ustvarjajo v enakih pogojih, v enako strogo odmerjenem času. Pri filmu je še hujše. Tam so pred leti, da bi tudi v času varčevanja ohranili enako število posnetih filmov, kar naj bi dokazovalo, da je s filmom vse v najlepšem redu in se imamo filmarji še naprej radi, začeli posameznim filmom odmerjati vse manj denarja. 

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

So utrujajoči, ker se zdi, da sta sprti strani na okopih. Ministrstvo bi moralo nagovoriti svoj odnos do kulture in kulturnikov, še bolj svojo zbirokratiziranost, na višji ravni pa tudi svojo neodvisnost, medtem ko bi se morali kulturniki soočiti s svojo nepripravljenostjo na spremembe, morali bi uvideti, da so del problema. 

Izkušnja neobstoječe kulturne politike zadnje vlade nam je pokazala, da se je politika utrudila in se preprosto prenehala ukvarjati s kulturo. Spoznala je, da se ji s kulturo in reformami kulturnega sistema ne splača ukvarjati, saj vsakršno delovanje sproži enako glasno negodovanje, prinese pa nič, in za to so kulturniki še kako soodgovorni. Tudi bodoči predsednik vlade si bo namreč v zvezi s kulturo želel le to, da bi bila čim manjkrat na dnevnem redu. Če vprašate Mira Cerarja, je bil Tone Peršak zagotovo idealen minister za kulturo. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Ko si v položaju, ko je tvoja eksistenca odvisna od vsakega evra, je težko uvideti širšo sliko, težko je ne izhajati iz lastnega nezavidljivega položaja. Priča smo kavlju 22. Kulturna politika oziroma njen neobstoj je iz kulturnikov naredila borce za lastno preživetje, z borci za preživetje pa je težko sklepati kompromise. In ravno kompromisi so nujno potrebni, da bi se položaj kulturnikov dolgoročno izboljšal.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Povečanje deleža sredstev za kulturo v proračunu bi bilo seveda nujno, a bi hkrati morali nepreklicno ustaviti pretirano drobljenje produkcijskih sredstev. Če za posamezen projekt ni dovolj denarja, če ni dovolj denarja za dostojno plačilo vseh sodelujočih in produkcijske stroške, se ta projekt preprosto ne bi smel realizirati, vsaj ne s pomočjo javnega denarja. Ni namreč umetnost ugotoviti, da celovečerni film ne more stati zgolj sto petdeset tisoč evrov, zato je podelitev tako nizke vsote s strani Filmskega centra neodgovornost brez primere. Zahtevati bi bilo treba izjemnost na eni in kakovostne produkcijske pogoje na drugi strani in od zahtev ne odstopati. Subvencije ministrstva za kulturo ne smejo prevzemati vloge socialne podpore obubožanim ustvarjalcem. 

Če pa bi bil sam zares vsemogoč, bi reformiral RTV Slovenija, ki je osrčje kulturne krajine. Tretji program TV Slovenija bi postal informativni program RTV Slovenija in tja bi preselil vse informativne oddaje, vključno s Poročili in Odmevi, prenosi proslav in podobno. Prvi in drugi program pa bi proizvajala zgolj vsebine, ki jih ne proizvajajo komercialne televizije. Kakovosten otroški in mladinski program, izobraževalne oddaje, dokumentarne in igrane filme, resne televizijske nadaljevanke pa pester kulturni in verski program itd. Te vsebine bi potem ponudil uporabniku v sodobnejši obliki po vzoru Netflixa. 

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Moj trenutni način delovanja je predvsem prilagoditev razmeram. Delujem na različnih področjih, na več projektih hkrati. Karkoli počnem, vselej je prisotno zavedanje, da lahko projekt ostane nerealiziran, tvoje delo neplačano, in zato vselej snuješ in pripravljaš več stvari. Takšnega delovanja sem se privadil, na neki način mi celo ustreza, a te sčasoma tudi utrudi in včasih bi si želel osredotočiti se na posamezne, večje projekte, četudi bi takšna osredotočenost pomenila nekoliko nižje letne prihodke.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

  • Konfliktov bi bilo manj, če bi ministrstvo promptno odgovarjalo

    Mojca Pišek

    Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

  • Za vse probleme in rešitve vemo že od 90-ih

    Mojca Pišek

    Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.