Največji problem je »ekonomija obljub«

Eva Matjaž (foto: David Lotrič)

Na prvo žogo z Evo Matjaž

Mojca Pišek

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

Ime in priimek?

Eva Matjaž

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Soustanoviteljica in programski vodja Poligon kreativnega centra.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Učenje, nenehno odkrivanje zanimivih novih vsebin z namenom razvoja naslednje Poligon produkcije ali ko-produkcije, usklajevanje s sodelavci in zunanjimi partnerji, pisanje projektov. 

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Od leta 2014, vendar pa je Poligon le ena izmed mojih služb. Vzporedno delam kot neodvisna družboslovna raziskovalka večinoma na področju ustvarjalnih skupnosti in dela. Pred tem sem delala kot tržna raziskovalka in strateginja.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Ne vem, ali sem se kdaj zares odločila, prej bi rekla, da se mi je ta poklic zgodil. Me pa izredno veseli to delo, saj tvori tak mozaik številnih nalog, ki me resnično pritegnejo. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Izhodišče za nove Poligon vsebine je vedno vprašanje, kaj je aktualni problem, ki tare ustvarjalne skupnosti. To je izhodišče, ki usmeri raziskovalni proces. Ko identificiramo ključne možnosti za reševanje specifičnega problema, postavimo metodologijo reševanja, ki se manifestira v najrazličnejših oblikah glede na optimalno doseganje ciljev in trenutne zmožnosti v razpoložljivih virih: od konference in drugih izobraževalnih programov do kontinuiranega indvidualnega dela z ustvarjalci, raznoraznih družbeno angažiranih komunikacijskih akcij in navsezadnje tudi zagovorništva. Samostojno ali s partnerskimi organizacijami. To me izredno veseli, ta celoten krog dela, ki omogoča stike z najrazličnejšimi relevantnimi javnostmi.

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Bi rekla, da je največji problem »ekonomija obljub« v našem političnem prostoru. Veliko se govori, še več obljublja, zelo redko pa se karkoli od izrečenega dejansko naredi. 

Kje vidite rešitve zanje?

Da vse skupaj jemlješ z rezervo in ne pustiš, da te tovrstne zadeve vržejo iz tvojih vsebinskih usmeritev.

Česa se pri svojem delu bojite?

Glede na to, da smo najemniki prostorov, ki so v stečajni masi in tako vsake pol leta obnavljamo najemno pogodbo, in glede na to, da nismo od nikogar popolnoma nič financirani, ne od države in ne od mesta, smo se v procesu petih let delovanja Poligona tako ohrabrili, da res nimam nobenih strahov glede delovanja. Živimo iz rok v usta, usmerjeni na danes, v trenutni projekt oziroma projekte. Zdi se mi, da strahovi vzklijejo s privilegijem načrtovanja prihodnosti. 

Kdo so za vas kulturniki?

Umetniki in vsi tisti, ki opravljajo poklice, ki so umetnikom podporni ali kako drugače povezani z njimi.

Kdo so za vas umetniki?

Izjemni ustvarjalci, ki producirajo visokokakovostne vsebine, osvobojeni samopresoje o aplikativni koristnosti svojega dela.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Dogodkov s področja vizualne umetnosti ter sodobne gledališke in plesne produkcije.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Ravno zato, da dobimo hrano za inspiracijo, ki nam omogoči izvajanje različnih aplikativnih projektov v življenju.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Potrebujemo ga predvsem zato, ker imamo ministrstva tudi za druga pomembna področja življenja. Sicer ga, v drugačni, manj centralizirani ureditvi, morda ne bi potrebovali.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Verjetno je bolj kot o specifičnem profilu ministra za kulturo smiselno razmišljati o idealni ministrici ali ministru neodvisno od resorja. Iluzija je, da mislimo, da bi ti ljudje morali biti predvsem strokovci in ne politiki. Nujno morajo imeti strokovne izkušnje na področju, za katero so imenovani, idealno bi bilo, da iz karseda medsebojno različnih podpodročij, zagotovo pa potrebujejo tudi politične veščine. Poznati ustroj in delovanje političnih institucij, torej metodologije doseganja sprememb, je enako pomembno kot vsebinsko razumevanje področja. Pomembno bi bilo tudi, da bi te službe opravljali ljudje in njihove ekipe, ki bi znali zaobiti pretirano fiksiranost na štiriletno kolobarjenje in uspeli implementirati vizije, ki bi prinašale dolgoročne učinke. 

Poleg tega pa bi morala biti vsa ministrstva medsebojno enakovredna, ne pa da so velikokrat druga ministrstva le uresničevalci zahtev ministrstva za finance. Želela bi si tudi, da pri upravičevanju smiselnosti podpore kulturi ne bi pristajali na vpeljevanje diskurza o njeni ekonomski vrednosti. Takšno vrednotenje je povsem absurdno, sploh če upoštevamo, da večina sedaj visoko cenjene umetniške produkcije leži dva metra pod zemljo in od teh cekinov nima nobene koristi. Učinki kulturne dejavnosti niso in ne smejo biti merljivi na kratki rok. Ena bistvenih značilnosti kakovostne kulturne produkcije je odmaknjenost od sedanjosti, vizionarstvo, ki bo najverjetneje masovno cenjeno šele nekje v prihodnosti. In, seveda, tukaj je dilema, koga podpirati in koga ne, podobna veleznani šali v oglaševanju: »50 odstotkov oglaševanja je neučinkovitih, problem pa je, da ne vemo, katerih 50 odstotkov to je.«

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Zato, da bi lahko bila reforma kulturnega sistema idealna, bi potrebovala res temeljito, obsežno in neodvisno raziskavo, celostno študijo, ki bi pregledala vse dostopne podatke, prečesala celotno področje kulture, govorila z vsemi segmenti akterjev, preučila dejansko stanje in dala sugestije, kako oblikovati nove modele. Govorim o res obsežni raziskavi, ki bi jo moral izvesti konzorcij raziskovalcev, neka heterogena ekipa. Res bi si želela, da bi podatki preglasili vpliv različnih lobističnih skupin.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Kot normalno posledico dveh skupin, kjer so njuni proces dela ter merjenje učinkov in pričakovanj povsem drugačni.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Refleksija polja je pomembna, vendar pa vsak dober sporočevalec ve, da je pomembno, kako je to sporočilo oblikovano, kdaj je lansirano, komu je namenjeno. Tukaj se mi zdi, da je še kar nekaj prostora za izboljšave.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Brez raziskovanja, na pamet, ne bi ničesar uvajala. Kot pravim, je ravno to delovanje iz glave in svoje subjektivne interesne pozicije rakrana slovenske kulturne politike.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Na polju kulture ne bi ničesar več delala brezplačno. Preveč nas je, ki z željo, da bi izboljšali polje, ali pa zato, da bi dobili pomembno referenco, pristanemo na delo za nič ali majhno plačilo. S tem sami sebi nižamo vrednost dela, ki ga opravljamo, in z zastonjkarstvom posledično znižujemo ceno celotnemu področju.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

  • Konfliktov bi bilo manj, če bi ministrstvo promptno odgovarjalo

    Mojca Pišek

    Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

  • Za vse probleme in rešitve vemo že od 90-ih

    Mojca Pišek

    Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.