Konfliktov bi bilo manj, če bi ministrstvo promptno odgovarjalo

Vlasta Vičič (foto: osebni arhiv)

Na prvo žogo z Vlasto Vičič

Mojca Pišek

Ime in priimek?

Vlasta Vičič.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto?

Sekretarka na Javni agenciji za knjigo. 

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Neimenovani kolega z ministrstva za kulturo je v predhodnem intervjuju natančno naštel opravila, ne bi ponavljala, na agenciji skrbim v prvi vrsti za področje založništva (podpora knjižnim programom in izdajam knjig, posebej večletnim zahtevnim knjižnim delom, izdajam revij, e-založništvo, štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila za prevajalce in film), letno spremljam ok. 120 projektov. Ker nas je na agenciji malo zaposlenih, seveda vsi pomagamo, ko je potrebno, tudi na drugih področjih, oz. sodelujemo pri pripravi razpisov, mnenj ipd., skratka skušamo usklajeno voditi in povezovati naša različna področja. Sodelujem denimo pri ESS projektu Vključujemo in aktiviramo, ki ga sicer odlično peljeta kolegici Zarika Snoj Verbovšek in Mojca Bergant Dražetič, v več medresorskih skupinah (bralna pismenost, družinska pismenost, jezikovna politika), pri pripravi in izvedbi slovenske predstavitve na knjižnih sejmih v tujini, zelo se veselim nastopa Slovenije kot častne gostje v Frankfurtu leta 2022 in še leto prej (2021) na knjižnem sejmu v Bologni in seveda berem (tako sofinancirane knjige in revije kot druge izdaje), ampak to po koncu delovnika, to je doma, se pa skušam udeleževati pomembnejših literarnih prireditev, knjižnega sejma, podelitev nagrad in drugih, s knjigo povezanih dogodkov, kolikor je le mogoče.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Opravljam ga od konca leta 2008, ko je agencija za knjigo začela z delom. Pred tem sem bila urednica na založbi Sophia (in njeni predhodnici Znanstvenem in publicističnem središču) ter slabo leto, pred prehodom na agencijo za knjigo, v letu 2008, na ministrstvu za kulturo, sektor za knjigo.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Moj študij in vse moje dosedanje delo sta bila povezana s knjigami, po izobrazbi sem filozofinja in literarna komparativistka, fino je, če človek lahko dela nekaj, kar mu je tudi sicer v veselje.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Da omogočimo izide knjig, ki sicer zaradi zahtevnosti ali drugih specifik ne bi mogle iziti. Da pomagamo področju preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Tudi tu bi se navezala na predhodnico v intervjujih, Uršulo Cetinski, nenehne spremembe zakonodaje ali, natančneje, vedno nova tolmačenja zakonodaje s strani ministrstva za kulturo, ki je naš »nadzorni« organ, neupoštevanje specifike področja knjige (ki je poleg filma edino področje kulture, ki nima javnih zavodov z zaposlenimi in plačanimi splošnimi stroški delovanja), nujna je sprememba Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki bi to in druge specifike ustrezno zakonsko uokviril. Alineja v 2. členu ZUJIK-a, da »je javni kulturni program kulturna dejavnost izvajalcev, ki niso javni zavodi, pa jo država oziroma lokalna skupnost zagotavlja/financira na primerljiv način kot javne zavode«, v praksi ni nikoli zaživela oz. je obveljalo nepisano načelo, da je to mrtva črka na papirju. Jezi me, da se moram vedno več ukvarjati z birokratskimi postopki in poročili, ki so nemalokrat sami sebi namen, kajti očitno so stvari zapeljane tako, da so ključni kazalniki, število tega in onega, ne pa vsebine in njihov širši učinek.

Kje vidite rešitve zanje?

Najprej sprememba Zakona o agenciji za knjigo, ki je izjemno skopo napisan in je po desetletju delovanja agencije potreben spremembe, sprememba ZUJIK-a, razmislek o sodelovanju in oblikovanju skupnih strategij s sektorjem knjižnične dejavnosti, ki na ministrstvu, kar me zelo čudi, spada pod Direktorat za kulturno dediščino, področje knjižnične dejavnosti ima predstavnika v svetu JAK, medtem ko nacionalni svet za knjižnično dejavnost nima predstavnika založnikov oz. področja knjige. Boljše povezovanje z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport in nacionalni program, ki bo tako vizija kot strategija s konkretnim naborom ukrepov, ki bodo resnično izvedeni v obdobju njegovega izvajanja.

Česa se pri svojem delu bojite?

Ne vem, česa naj bi se bala, morda edino še večje birokratizacije in, ker smo ravno pred volitvami, da bo ministrstvo za kulturo pripadlo neki stranki po volilni matematiki kot najmanj pomembno ministrstvo, z ministrom, ki bo iztehtan in bo prelahek, če uporabim svetopisemske besede.

Kdo so za vas kulturniki? 

Zanimivo je, da je bila beseda kultura beseda leta 2014 po Merriam-Websterju razumljena v najširšem pomenu besede, kulturniki bi bili potemtakem lahko ne le vsi, ki se profesionalno ukvarjajo s kulturo, ampak vsi, ki jim je kultura način življenja. 

Kdo so za vas umetniki?

Vir tolažbe v kaotičnem svetu.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Najbliže mi je knjiga kot taka, čeprav priznam, da raje berem v samoti, kot se udeležujem predstavitev posameznih knjig, nekaj drugega so seveda okrogle mize ali predavanja s tega področja in pa večji literarni festivali, ki prinašajo privilegij v živo poslušati avtorje iz različnih koncev sveta. Na drugem mestu je film, že se veselim poletnega motovunskega filmskega festivala, veliko mi pomeni glasba, poslušanje doma in v živo, obiskovanje gledališč ne abonmajsko, rada zaidem v muzeje in galerije doma, obvezno pa na potovanjih. 

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Kultura je vse okrog nas in v nas, tega se marsikdaj ne zavedamo, kajti to so ideje, običaji, tradicije, vrednote, vezivo, ki drži skupaj posameznika in družbo, umetnost pa vse skupaj osmišlja.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Ker je kultura pomembna, ker preči vsa polja naših življenj, ker smo premajhni, da bi lahko umetnost in kultura, umetniki in kulturniki živeli na trgu in od trga. Ker se zavzemam za razmere, kjer bo mogoče »ustvarjati in preživeti«, če parafraziram slogan letošnje Vilenice.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Ne bi o idealih, bodimo bolj pragmatični. Minister (ali ministrica) z vizijo, spoštovan, ki bi ga upošteval predsednik vlade in bi se lahko enakovredno pogovarjal s finančnim ministrom, poznavalec področja, ki bi se lahko iz oči v oči pogovarjal s kulturniki, umetniki in producenti.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Enako velja za kulturno reformo, bodimo pragmatični, v dialogu z deležniki s področja, čim bolj celovito zajet nabor rešitev, ki bo upošteval tako nevladnike kot javni sektor, urediti vsekakor najprej status samozaposlenih.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Konfliktov bi bilo bistveno manj, če bi se stalno vodil konstruktiven dialog in bi ministrstvo promptno odgovarjalo, pojasnjevalo in se opredeljevalo do pričakovanj in pobud kulturnikov. Če uradnih stališč – bodisi pritrdilnih bodisi tistih »nič se ne da narediti« sploh ni ali traja mesece, da se odzovejo –, se razprave prenesejo v medije in marsikdaj sprevržejo v medsebojno obračunavanje namesto iskanja skupnih rešitev. O konfliktih največ govorijo zagovorniki ločitve ministrstva od sfere kulture, češ da bi ta sfera morala biti v celoti podrejena še tako neumnim zamislim z vrha, jih ponižno sprejemati in se veseliti vsake drobtinice. Odraz splošne klime, da je kultura nepotrebna, kulturniki pa paraziti, ki ne ustvarjajo, skratka, napačno razumevanje družbenega razvoja zgolj v smislu ekonomske kategorije, učinkovitosti, merljivosti ipd.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Ne, treba je opozarjati na poskuse getoizacije kulture in odrekanja njenega pomena za boljše življenje države in njenih državljanov.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Gledano iz perspektive agencije za knjigo morda izločitev obeh agencij s področja kulture, za film in knjigo iz statusa posrednih proračunskih uporabnikov v neposredna proračunska uporabnika, kar bi prineslo večjo avtonomijo. Kot že navedeno, ureditev statusa samozaposlenih v kulturi, ki bo pravična do vseh poklicev v kulturi, sprememba ZUJIK-a in priprava nacionalnega programa za kulturo, ne kot spiska želja in nerealnih kazalnikov, ampak kot programskega dokumenta z nekaj ključnimi cilji po letih.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Način našega dela navzven, tj. vodenje postopkov razpisov, je v največji meri odvisen od zakonodaje, tu manevrskega prostora ni. Da bi lahko učinkoviteje delali, bi agencija potrebovala kadrovsko popolnitev (najbrž smo bili edina ustanova, ki je v časih ZUJF bila prisiljena odpustiti dva sodelavca), nimamo pravnika, za zunanje računovodstvo (ki je sicer izvrstno) smo eden od uporabnikov, v pripravah na Slovenijo kot osrednjo gostjo Frankfurta in Bologne in pri izvajanju evropskih projektov, kjer je in bo ogromno papirologije in finančnih elementov, bi bila lastna finančna služba nujnost. Potem bi se lahko zaposleni na posameznih področjih agencije (bralna kultura, založništvo, mednarodne povezave) bolj posvetili vsebini.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.