Kdaj se ukvarjam z umetnostjo? Tudi jaz se sprašujem

Simona Semenič (foto: Tone Stojko)

Na prvo žogo: Simona Semenič

Mojca Pišek

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

 

Ime in priimek?

Simona Semenič.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Samozaposlena v kulturi.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan? 

Ob sedmih vstajanje, priprava zajtrka, zajtrk, odpravljanje otrok v šolo, od osmih do enih pisarniške zadeve za računalnikom (pod pisarniške zadeve smatram tudi odgovarjanje na to anketo), sestanki (za prihodnje in pretekle projekte, za pridobivanje sredstev …) in podobni opravki. Od enih do dveh ali treh kuhanje kosila, kosilo, popoldan odvisno od dneva, različni opravki z otrokoma, sestanki, pisarniške zadeve, od šestih do devetih pripravljanje večerje, večerja, ukvarjanje z otrokoma, pripravljanje za naslednji dan. Po deveti pospravljanje, še kako pisarniško opravilo, včasih kak film, branje, postelja. Čez vikend se urnik malo prilagodi, ker ni treba tako zgodaj vstat, načeloma pa ostane enak, z istimi opravki, samo da se število ur v pisarni zmanjša v korist ur z otrokoma in z žehto. Kdaj se ukvarjam z umetnostjo? Tudi jaz se sprašujem.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Samozaposlena sem od leta 2005, pred tem sem študirala in potem brez statusa počela to isto.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Ne vem več.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Ko pridem do tega, kar naj bi bilo moje delo, torej do umetnosti, me motivira in veseli delo samo, najsi bo to pisanje ali delo na predstavah, tako sam ustvarjalni proces kot tudi razmišljanje o možnostih medija, v katerem ustvarjam, raziskovanje vsebin, na katerih delam, raziskovanje forme, izmišljevanje zgodb, likov, povezovanje, vse to. Problem je edino ta, da sem, preden pridem do tega, kar naj bi bilo moje delo, že tako iztrošena, da ostane od veselja in motivacije bore malo.

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Pri tem, kar sem opisala v svojem delovniku, se srečujem z mnogimi vsakdanjimi problemi od birokratskih zapletov (med katere štejem tudi zaplete z zdravstvenim zavarovanjem in z bolniško) do pomanjkanja sredstev za realizacijo te ali one reči (nazadnje za ponatis moje knjige Me slišiš?, ki je po enem letu pošla) pa do tega, da mi ne dela računalnik ali pa ne znam z njim, tu pa tam kak nesporazum s sodelavci ali pozicijami moči …

Pri tem, kar naj bi moje delo bilo, se pravi ukvarjanje z umetnostjo, je problem ta, da je časa za ustvarjanje premalo, premalo je plačano, da bi se lahko res temeljito posvetila nekemu delu, poleg tega sem dolgoročno že iztrošena in imam občutek, da nimam več kaj povedat, nujno bi potrebovala predah od ustvarjanja, ki bi ga izkoristila za izobraževanje, branje, gledanje filmov, predstav itd.

Kje vidite rešitve zanje?

Nekdo si je nekoč izmislil sobotno leto, to se mi zdi eden boljših izumov naše civilizacije, ki bi ga bilo nujno treba začeti tudi uporabljati, v vseh poklicih, prepričana sem, da bi se na dolgi rok v zdravstveni blagajni to poznalo kot prihodek. Kar se pa tiče vsakdanjih problemov, ki so vezani na moj delovnik, in rezultirajo v pomanjkanju časa za ukvarjanje z umetnostjo, pa nimam nobenih rešitev. Preveč birokracije, premalo sredstev, slabo urejen status samozaposlenih in tako dalje, to so vse sistemski problemi, za katere bi morali poskrbeti vlada in zakonodajni organi, preslabo poznam legislativo, da bi videla rešitve v zvezi s tem.

Česa se pri svojem delu bojite?

Pri delu, ki ga opravljam v svojih delovnikih, se bojim, da ga bo vedno več. In da bo umetnosti vedno manj.

Kdo so za vas kulturniki?

Ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo.

Kdo so za vas umetniki?

Ljudje, ki delajo umetnost.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Najraje berem in gledam filme. Od kulturnih dogodkov se rada udeležim kake predstave sodobnega gledališča in branja poezije ali predstavitve knjige.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Preširoko vprašanje.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Da prevzame reševanje sistemskih problemov, da bi se umetniki lahko ukvarjali z umetnostjo. Da izboljšuje pogoje za umetnike in posledično za nastajanje umetnosti. Da spodbuja ljubiteljsko kulturo, da približuje umetnost državljanom in še in še, spet preširoko vprašanje.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Idealen minister za kulturo bi bila oseba z močno afiniteto do umetnosti, se pravi nekdo, ki ga pozicija moči pravzaprav ne zanima, kar je verjetno že samo po sebi protislovje. Poleg tega bi morala biti ta oseba vešča organizacije, morala bi dobro poznati zakonodajo, obenem pa bi morala biti vztrajna in odločna, pa seveda dobro oborožena proti metanjem polen pod noge in nožev v hrbet. Idealna kulturna politika? Tista za kulturo, ne tista za varčevanje.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Preširoko vprašanje za moj omejen čas in moje omejeno poznavanje kulturnega sistema in zakonodaje v zvezi s tem.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Mislim, da bi bilo nujno najti treba pot za plodovito sodelovanje. Ministrstvo vidim kot neko okorelo institucijo, ki nima skorajda nobene veze z umetnostjo in umetniki več, je tam, ker pač mora biti, ker v nekih pravnih aktih piše, da je tam in da izvaja to pa ono na tak in tak način. Bojim se pa, da gre to še dlje od ministrstva za kulturo, predstavljam si, da mora tudi ministrstvo za kulturo oddajati nepreštevno število obrazcev in odgovarjati s tonami papirja za vsak evro neki višji inštanci oziroma nekim višjim inštancam. In da se vsi potem vrtimo v nepregledni močvari oziroma brezizhodnem labirintu, da je pač vse skupaj en gordijski vozel. Morda bi pa lahko bil idelaen minister za kulturo kdorkoli, samo da bi imel ekskalibur.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Mislim, da je kritika lahko dobra, konstruktivna, je pa res, da se rada prevesi v jamranje in potem ostane samo pri tem.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

S svojega osebnega vidika bi izvedla reformo, v kateri ministrstvo plačuje prispevke samozaposlenim po isti lestvici kot zaposlenim v javnih zavodih. Se pravi, če imam dovoljšnje število nagrad za 57. plačilni razred, potem bi se mi zdelo smiselno, da mi ministrstvo plačuje prispevke za ta razred, ne nazadnje gre denar zame ali pa za zaposelnega v javnem zavodu iz iste malhe. To bi potem pomenilo, da imam možnost bolniške, na kateri mi res ni treba zraven še delat, da pridem čez mesec. Dolgoročno bi se tudi to potem poznalo v zdravstveni blagajni kot prihodek.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Odvisno od konkretne situacije, od konkretnih zahtev in mojih zmožnosti.

 

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Izdelava: Pika vejica