Molk je v poeziji marsikdaj ostrejši od krika

Robert Simonišek

Pogovor z Robertom Simoniškom ob novi pesniški zbirki

Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se mi, da ima to v novi zbirki drugačno vlogo. Kot da so popotovanja in obiskani kraji zdaj bolj povezani z iskanjem kot pa z odkritjem, bolj z zapuščanjem kot s prispetjem. Kaj se je spremenilo?

Marsikaj v mojem življenju se je spremenilo. Odkar sem se pred dvema letoma preselil v Celje, so se moji stiki s svetom literature razredčili. Več je statike, več časa za razmišljanje, a tudi več skrbi. Odgovornosti se nalagajo z isto intenzivnostjo. Ne predstavljam si, da bi imel o poeziji iste predstave, kot sem jih imel v svojih dvajsetih. Arhitektonika se mi zdi danes bolj pomembna od posameznih verzov, ki lahko da izzvenijo lepo, a so v biti umetelni. Potovanja so vedno redkejša, verzi dihajo drugače.

Vsak, ki se dlje časa ukvarja s poezijo, si skuša izboriti svoj prostor, ki naj bi bil čim bolj avtentičen. Ta težnja je verjetno z leti vedno bolj imanentna, čeravno sama po sebi ni dovolj, da obrodi sadove. Kot pri sleherni dejavnosti ali veščini se znanje nabira, čuti se izostrijo, kar samo po sebi še ne zagotavlja zadovoljstva na osebni ravni, kaj šele uspeha. Po vsaki zbirki se pojavi več vprašanj kot odgovorov. S tem ni nič narobe, saj je poezija v največji meri odprtost v svet.

Predstave o tem, kaj je v poeziji dobro in kaj slabo, se spreminjajo, pa vendarle bi vsak rad prodrl k »stvari sami«, ne glede na to, ali uporablja visok ali vsakdanji jezik, ne glede na prozni verz ali liriko, ne glede na motiviko. Citati znanih ikon in imena, ki jih marsikdaj radi izrabljamo ali se z njimi identificiramo, se mi danes zdijo prej hotenja po vzpostavitvi nekega konteksta ali pa so izraz pesniške nemoči. Če so me nekoč bolj pritegnili določeni fragmenti, izpiljene metafore in zasuki, se danes se refleksija o tem, kaj je v poeziji trajno in kaj samo začasno, verjetno pozna na površju novih pesmi. Poleg tega imam vgrajen odpor do vsakršne programske poezije in takoimenovanih šol poezije.

Weltanschauung je odvisen tudi od naših izkušenj in mesta, ki ga zasedamo v družbi, zato je to neka posoda, ki se ves čas polni, se giblje, seli, če hočeš. Poezija naj bi to zrcalila v nekih v idealnih razmerah. Navajeni smo predalčkanja in če se poezija izmika sistematizaciji, je po mojem prepričanju na bolj zanesljivi poti, kot pa če ves čas teži k temu, da bi bila najdena na neki pričakovani polici.V tem smislu gre za neko zapuščanje, tudi navzetih stereotipov, če hočeš.

Z leti je verjetno narasel moj odpor do modernistične poezije, njenih hermetičnih struktur, ki izvenijo zapleteno, skrivnostno, tudi posvečeno. Kadar se spravim k branju ali pisanju, se mi tovrstna poezija včasih prikazuje kot nekašna prisilna drža ali rez z nožem, ki sadeža ne prereže na pol, temveč ga »iznakazi«. To ne pomeni, da me branje takšne poezije ne privlači. Najlaže se je postaviti v neko vlogo, si izposoditi neki glas in govoriti od tam, kot pa vzeti tveganja nase in govoriti od tu, iz te praznine, iz tega kaosa, ki jima pripadamo. Prepoznati notranji glas med vsemi drugimi glasovi, ki govorijo skozte, je verjetno najtežje.

V neki pesmi omeniš znan samostan, vendar se izkaže, da njen govorec tudi na tako posvečenem mestu ne more najti svojega miru; svoj prostor si bo zato mogoče moral ustvariti sam. Kje vidiš možnost takšnega prostora in v kolikšni meri se tvoja zbirka preko selitev ukvarja prav z njegovim iskanjem?

Gre za pesem Žiče. Samostani, čeprav vedno bolj podvrženi kulturni organiziranosti in obiskom skupin, so v nekem idiličnem smislu poleg gradov (npr. pesem Grad), dvorcev in kar je še sakralne dediščine, zame še vedno ena izmed tistih lokacij, kjer smo, če ne pristno, pa vsaj drugače nagovorjeni. Kot študent umetnostne zgodovine sem v nekem obdobju obiskal vse možne slovenske samostane in (lokalne) cerkve, ki so bili na spisku za izpit. Bil sem prelen, da bi se na pamet učil o romaniki in gotiki, kot se to od mladih še danes zahteva. No, izkazalo se je, da se je trud v tem pogledu izplačal in profesor, ki je veljal za strah in trepet oddelka, je opazil, da poleg letnic poznam tudi okolico objektov.

Novo v pesmi je »pristajanje« na iskanje, na negotovost, tudi dvom v samo posvečenost kraja kot »spoznanje«, da je kljub ljubezni edino fluidnost tisto, kar nam je dano kot gotovost. Selitve so poskus ponovnega iskanja že odkritih teritorijev ravno toliko, kolikor je vsaka nova epizoda spoznanje o tem, da nismo tu tako dolgo, kot se nam zdi na prvi pogled.

Morda je bil pri nastajanju zbirke na delu neki občutek za to, da odstranim navlako, da se približam jedru, skeletu pesmi, če hočes. Če to primerjam s prejšnjima zbirkama, je bil proces pisanja posamezne pesmi verjetno časovno daljši, bolj premišljen. To je bil morda razlog za odmik od tega, kar se je dogajalo v Avtoportretu brez zemljevida, kjer je več eruptivnosti, masivnosti, metaforičnega toka in serafičnega tona. Fokus se je spremenil, več poudarka je na ritmu in na nasprotjih. Še vedno pa verjamem, da se lahko pesem ne glede na količino verzov približa tisti celoti, totalnosti, ki se ji vedno izmika, a se rojeva ravno zaradi njene neizbežne privlačnosti.

Mnoge pesmi zbirke se ukvarjajo z bližnjimi in daljnimi spomini, s čimer ustvarjajo nekakšno časovno sinhronost in izstopajo iz tradicionalnega tukaj-in-zdaj poezije. Mogoče hočem reči, da je tvoja nova poezija bolj … zrela. Bi se strinjal? Sta tukaj in zdaj postala nezadostna in se ti kažeta bolj kot nekakšna hrepenenjska razpoka?

Samo nastajanje poezije je povezano s spominom, saj je vse, kar zapišemo v nekem trenutku, že minula sedanjost, torej preteklost. Pisanje na neki način vedno zaostaja za sedanjostjo. Če radikaliziram: Kako bi delovala literatura, če bi pisal samo iz »zdaja«, če bi pristal na raven neke živalske »tu-zdajšnje« zavesti? Vsekakor bi bil to zanimiv avantgardistični eskperiment ali nekaj, kar spominja na metodo vživljanja, kakršno pozna poezija Teda Hughesa. Govorim o nečem drugem. Spomin je, čeprav spodaj formalno zamejen z najzgodnejšo dobo in zgoraj s smrtjo, neskončna instanca, ki se nam pojavlja v vizualni ali kateri drugi obliki.

Prikličemo lahko le drobce, večinoma pa se nam oglaša nenadzorovano prek asociacij. Ker je vedno z nami, je pesniško vseskozi »uporaben«. Pri pisanju nikoli ne razlikujem med »bližnjimi« in »daljnimi spomini«, saj mi je npr. podoba kostanja na našem vrtu, ki sem ga kot otrok gledal rasti pet let, bolj nazorna od včerajšnje zabave ali tovornjaka, ki pelje mimo hiše v tem trenutku. Hočem reči, da ta časovna sinhronost v procesu nastajanja poezije načeloma ni predmet refleksije.

Če praviš, da pesmi s tem »izstopajo iz tradicionalnega tukaj in zdaj poezije« je to delno posledica mojega spomina (če zanemarim obstoj kolektivnega spomina v jungovskem smislu, ki samo povečuje njegov domet). Po spominu se na nek način razlikujem od svojih sodobnikov, kaj šele od Homerja, Paza, Becketta ali Prousta. »Hrepenenjska razpoka«, ki je najbrž ontološka podstat ne le poezije, temveč (slovenske) literature nasploh, je vedno razpeta med zdaj in kasneje, med resničnost in ideal, ki pisca »vleče« naprej.

Zrelost ne prihaja samo s kondicijo in ni nujna konsekvenca let. Nekdo lahko v poeziji dozori že v dvajsetih, drugi šele po petdesetem. Zdi se mi, da zadnje čase v poeziji prej najdem napake, mašila, stranpoti in grče, ne le pri sebi, temveč tudi pri drugih. Logično je, da z leti postajaš bolj izbirčen. Verjetno gre za pozornost ali izostritev sposobnosti, ki je ne znam točno opisati, neke vrste vid, ki v temi na papirju loči telo pesmi od njenih odvečnih, dekorativnih elementov.

Ko v neki pesmi praviš, da se odrekaš »vsemu, kar se povezuje s pesniki,« kaj natančno si imel v mislih?

Gre za enega izmed tistih verzov, ki samo na prvo žogo zveni rušilno, nihilistično in ga gre razumeti v kontekstu celotne pesmi. Sicer pa menim, da smo tako (slovenski) bralci kot pisci marsikdaj obremenjeni s pretiranimi, klišejskimi predstavami o pesnikih, ki nam  jih (ne)hote vsiljujejo doba, analitiki in laiki (recimo pesnik kot dvorni norček; pesnik kot pijanec ali samodestruktivni sanjač; pesnik kot sel, ki po neki čudežni formuli v tostranstvo prenaša angelska sporočila; pesnik kot videc, superiorni intelektualec, revolucionar etc.). Mislil sem na sorodne iluzorne »opredelitve« oziroma etikete, ki so lahko tako za bralca kot pisca tekom ustvarjalnega procesa moteče. Nekatere izmed tovrstnih »nalepk« so očitno tako privlačne, da jih je še vedno možno izrabiti v tekstu. Pesniška individualnost pa je vedno za to »masko«.

Nekaj tvojih pesmi se precej neposredno dotakne slovanske mitologije in spoh nekakšne mitske staroselskosti. Od kod ta impulz? Kaj ti pomeni tako daljna narodna preteklost, s čim se tam identificiraš in kakšne so, po tvojem, povezave z našo sedanjostjo?

Prav je, da ravno na tem mestu omenjaš mitologijo, saj je tudi ta zapis preteklosti, torej spomina, ki je »naložen« pod zgodovino naroda. Morda se je piscu laže in manj tvegano nasloniti na mite kot na zgodovino, ker je slednja bolj podvržena interesom ideologij. Mitski junaki, ki gredo skozi ognjene preizkušnje in katarzo, so zaradi svoje iracionalnosti in »arhetipskih konfliktov« vedno bili, so in bodo predmet pesniške fascinacije.

Kot otrok sem rad poslušal zgodbe in pravljice, med izobraževalnim procesom so nas »hranili« z mitologijo – kar je povsem v redu. Imam pa odpor do tega, da bi poezijo vsebinsko podredil mitskim strukturam (recimo slovanskim) in jo zapiral v neke meje. Kaj hitro bi se znašel v vakuumu, kjer bi vsako pesem podredil neki mitski referenci, kar se mi zdi nasilno, preživeto. Teh pesmi dejansko ni dosti, kjer pa nek mitski glas pripluje na površje, sem ga poskušal prilagoditi osebni zgodbi in kontekstu posamezne pesmi (npr. Slap).

Omenjaš »daljno narodno preteklost«. V nekaterih pesmih se poistovetim z »mi«, ki bi ga sicer bilo možno razumeti tudi v generacijskem kontektu, v neki pesmi omenjam tudi besedo »narod«. Zdi se mi, da v tem frenetičnem času, ki se samo poglablja, še vedno prisegamo na delitve, ki nam jih vsiljujejo drugi, mediji, socialna omrežja in takoimenovane elite, torej na dihotomije, ki so značilne za nedavno zgodovino od druge svetovne vojne naprej do včeraj. Tudi kadar se govori o preseganju in umirjanju še vedno zapadamo v dihotomije na leve in desne, naše in vaše, notranje in zunanje ali karkoli že. Neredko se tudi poezijo zapira v ta kontekst ali pa se jo poskuša s piarovskimi metodami osvetliti na praznih mestih. Ker podobno kot pri vsakdanjih opravilih nimamo časa, da bi razmislili, kaj je resnično, kaj provizorično, velikokrat nasedemo etiketam in blagovnim znamkam.

Morda je bilo to zavedanje o relativnosti kategorij in konfliktih »bližnje preteklosti« prisotno pri nastajanju zbirke in sem se navzven izogibal vsakršni simboliki, reliktom in stereotipom, ki bi pristajali na delitve. In »daljna preteklost«, ki je danes navidezno manj relevantna od bližnje, je samo poskus, morda alternativa – morda, pravim –, ker o tem le razmišljam in na to ne prisegam. Kakorkoli, če v poeziji npr. ne omenjam besede kriza, to še ne pomeni, da o tem ne razmišljam na neki drugi ravni. Odsotnost nečesa ali molk je v poeziji marsikdaj ostrejše od krika.

Pred nekaj leti si objavil tudi prvo zbirko (poetične) kratke proze in se s tem pridružil – rečeno v šali – pesnikom prestopnikom. Tvoja poezija je od nekdaj imela precej prozni ritem (sprva je bila pisana celo bolj v odstavkih kot v kiticah), medtem ko se je verz v tvoji zadnji zbirki skrajšal in izčistil. Je to posledica pisanja proze, bolj zavestno ločevanje in osredotočanje na posebnosti vsakega medija posebej?

Da, sodim med »prestopnike«, čeprav sam ne gledam tako na to dvojnost, ki ima prednosti in pasti. Prozni ritem je nekaj, kar me spremlja od začetka, in verjetno je v tej zbirki zaradi odločitve po »prečiščenju« bolj latenten. Občutek imam, da se z vsako zbirko učim znova pisati. Vzporedno pišem prozo in verjetno je nekaj na tem, da se poleg ločevanja, ki se mi a priori vsiljuje, stvari nekako same od sebe »razdvojijo«. Zaenkrat vztrajam v obeh medijih in težko rečem, kateri bo izpodrinil drugega.

Medtem ko se predvsem v mlajši poeziji krešejo različna angažirana mnenja, ki poskušajo poezijo v navezavi na doživljanje sodobnost hkrati rešiti in zrušiti, se mi zdi, da so mnoge izmed tvojih pesmi (tudi motivno) pisane bolj z obrobja, mogoče nekakšne mirne province. Ali ima poezija po tvojem danes kakšno resno transformativno vlogo ali pa smo že dosegli trenutek, ko je treba ponovno poiskati bolj tih, intimen izraz?

V poeziji sem že od začetka imel občutek, da sem outsider, zato dejstvo, ali živim v centru ali na geografskem obrobju, ni pretirano vplivalo na mojo splošno percepcijo. Pri nas vsak kraj izven Ljubljane označujemo za provinco. Po drugi  strani pa pozabljamo, da provincializem ni nič manj živ v večjih mestih od Ljubljane kot ni nič manj mrtev v najtemnejši obmejni vasi. Prepričan sem, kot zatrjuje že Rilke, da mora pisec zajemati snov od tam, kjer je, in da se mu ne glede na geografsko pozicijo odpirajo enakovredni horizonti.

Sicer pa poezija ponuja, da se izognemo lokalizaciji, če za to obstajajo razlogi. Kot začetnik sem imel občutek, da moram pisati o »velikih temah«, misleč, da so te daleč stran v nekem arkadijskem svetu umetnosti. Vsak nov dan je dokaz, da so pred mojim nosom. Marsikdaj naletim nanje na najbolj vsakdanjih in banalnih mestih, nastajajo med hojo ali vožnjo, skratka iščejo si svoj teritorij, se pogovarjajo in prepirajo med sabo ter z mano, ne glede na to, kje se nahajam.

Kaj je sodobno, kaj je aktualno? Je pisanje o nečem, kar danes piše v časopisu, se pojavlja na ekranu, ali se trenutno govori na ulicah in v pisarnah zares edino aktualno? Vsaka nova knjiga je postavljena pred nasprotja, o katerih vsak dan poslušamo in beremo, ker so naši miselni vzorci precej omejeni in vsiljeni. Iz te zaprte perspektive beremo, pišemo, dojemamo in celo ocenjujemo poezijo. Pesniška inteligenca se lahko dvigne nad to.

Angažirana poezija zaradi sprememb, ki jih tu ne mislim navajati, nima transformativne vloge na način, kot jo je odigrala v zgodovini. Meje med demagogijo in literaturo so še danes tanke, kar se je izkazalo tudi ob zadnjih aktualnih dogodkih. Kadar je družba sama v procesu transformacije, ko se »ve«, kaj storiti, a se tega noče, ne upa ali ne zmore, potem je potreba po prebujanju, propagandi, »razjasnjevanju neba«, po usmerjanju, tudi pljuvanju in iskanju dežurnih krivcev, prej anahronizem. Gotovo, da v poeziji obstajajo drugačne poti od tradicionalnih, kar se tiče angažiranosti, o katerih ne vem prav veliko. Ali v množici, kjer se vsevprek kriči, še kdo sliši krik, ali je bolj glasna tišina?

Ker mi je ironizacija družbenega dogajanja tuja in ker se sam ne čutim poklicanega, da bi »upesnjeval« revolucije, mi ne preostane nič drugega kot to, da transformativni moment razumem na nekem »intimnem nivoju«. Toda če je vsaka poezija hibrid, kot so naša življenja, in če o tej problematiki razmišljam, potem niti ne morem »izključiti« potrebe po angažiranosti (pojavlja se npr. v pesmih Brezvetrje, Nostalgija po ognju, Nekonvencionalne poti …). Nanjo ne pristajam na način rušenja, pozivanja in kazanja s prstom na krivce. Tudi »intimna poezija« lahko vsrka te elemente, le da jih skozi verze odlaga na drugačen način. Ni nujno, da so očividni motivi tisti, ki pesem definirajo za angažirano. Tako se npr. lahko zgodi, da bo pesem o pobiranju krompirja bolj angažirana od pesmi, ki govori o protestih. Vedno gre za iskanje načina.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iti za tigrom

    Maja Šučur

    Pesem izpljune, kar ji je položeno v usta, zato pesnik ni jezdec, temveč konj.

  • Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

    Petra Koršič

    Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, … →

  • Janice Galloway: Rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim

    Igor Divjak

    Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.