“Moj pesniški subjekt nikoli ne more zares resignirati”

Marcello Potocco

Marcello Potocco, ki je doktoriral iz primerjalne književnosti in literarne teorije, je doslej izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (LUD Literatura , 2005), Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura 2007) in – ta je še sveža – Via Francigena. Potocco, ki predava na koprski Fakulteti za humanistične študije, je za Literaturin obveščevalnik odgovoril na nekaj vprašanj o novi knjigi.

Marcello Potocco

Zbirka Via Francigena po enovitosti in zaključenosti verjetno presega tvoje prejšnje. Kako je nastajala?

Če misliš na to, da so njeni posamični cikli še bolj strnjeni, tako da vsak od njih, posebej zadnji, pripoveduje neko svojo zgodbo, potem to drži. Tudi po načinu pisanja, se mi zdi, zbirka deluje enoviteje, nihanja so manjša, ne glede na to, da zadnji cikel uvede tretjeosebnega pripovedovalca, ki niz pesmi v njem še bolj spreminja v zgodbo-zgodovino nekega življenja – oziroma dveh življenj. Po drugi strani pa je Via Francigena vendarle nastajala precej dolgo in združuje zelo raznolike momente. Celo prvi cikel v njej, ki je videti najbolj enovit in najbolj osredinjen okoli iste teme, je nastajal v razdobju treh let, ob dveh diametralno nasprotnih izkušnjah, od katerih je bolj travmatična šele naknadno, z distanco dveh let, preoblikovala prvotno, precej drugačno, manj navzkrižno zasnovo pesmi.

“Napol v snu – sva se prišla spreminjat,” praviš v neki pesmi. Sprememba je v tvoji zbirki ves čas prisotna, vendar pogosto opazovana le z distance v smislu posledic, ki jih je prinesla nekomu drugemu. Kakšne spremembe je iskalo tvoje (pesniško) romanje?

Sprememba – minljivost – je tema, ki me je obsedala že v Popravkih pesniške zbirke, v Francigeni pa postane osrednja ideja. Spremembe v odnosih, spremembe v svetu. Ne vem, če bi se strinjal, da so opazovane samo v smislu posledic za druge. Mogoče je res, da je bil v Popravkih pesniški subjekt bolj direktno vključen v spreminjanje, a v Francigeni je distanca nekakšen obrambni mehanizem pred bolečino, ki jo spremembe prinašajo opazujočemu. On/ona se umika, da ga/je bolečina ne bi preveč zadela. Po drugi strani pa gre mogoče tudi za nekakšno samoprepričevanje, da tako stvari pač so in morajo biti. Pa čeprav te spremembe razijo, razbrazdajo, puščajo posledice v telesu (kašljanje v eni izmed pesmi) in umu. Stvari in sledi, ki jih ni mogoče vzeti nazaj, ne sebi ne drugemu. Kar pa zadeva drugi del vprašanja – zdi se mi, da od Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih naprej način mojega pisanja ni doživljal res drastičnih sprememb, samo izčiščeval se je. Mogoče bo nekoliko večjo spremembo prinesla naslednja zbirka.

V marsikateri poetiki je verz zadnje čase problematičen, Brvar ga je nekoliko izzivalno označil kar kot “simuliranega.” Kako ti gradiš, krotiš svoje čedalje daljše verze? Se ti zdi, da verz kot gradbena enota izgublja pomen ali ga samo drugače vzpostavlja?

Profesor Evald Koren pa je pred leti v članku o Alojzu Ihanu govoril o »prozi v pesmi«, izraz je skoval kot inverzijo standardne »pesmi v prozi«. In ta izraz mi je še posebej položil na srce, če sem prav razumel, zato, ker je menil, da bi se nekaj podobnega lahko reklo o mojem verzu. Ne glede na to, kako te verze opredelimo, verz po mojem mnenju niti zdaleč ne izgublja pomena kot gradbena enota. Moji verzi vsebujejo nek notranji ritem, ki mi je zelo pomemben, pa čeprav je na zunaj včasih težko zaznaven oziroma ga posamezni stavki potem temeljito kršijo. Predvsem pa verze od proze – vsaj pri meni – bistveno loči raba enjambementa. Prelom verza, ali še bolje, vsakokratno razmerje med »prelomljenimi« in »neprelomljenimi« sintagmami je seveda tisto, ki daje specifičen, drugačen pomen, izpostavlja poantiranost neke ideje. To je pravzaprav šolska »modrost«, o njej so pisali Mukařovsky in drugi, a je hkrati nekaj, kar skoraj zmeraj pozabljamo, kadar (prehitro) pokopavamo verz. Sama dolžina verza je seveda v nekem razmerju z narativno in »dramaturško« oblikovanostjo mojih pesmi, a ni edina možnost. Je samo tista možnost, ki verzu daje prostejši zamah, ki pa se še zmeraj nekje, na natančno določenem mestu ustavi. Sploh pa sva pred časom na literarnem branju v Kopru s Petro Koršič ugotavljala, da se morda spet vrača krajši in bolj oblikovan verz – tudi v moji prihodnji poeziji; ali pa v poeziji Jureta Jakoba, pri tebi že dlje časa … če naštevam na pamet in upoštevajoč to, kar sem nazadnje bral.

Tvoja poezija izreka nek globok humanizem, skrb za življenje (drugega), ki ne izvzema živali. “Muha ve: isto, kar vem jaz,” nekje zapišeš. In vendar, je tvoja zbirka bolj iskanje kot potrjevanje tega, da je človek na pravem mestu?

Ja. Definitivno. To je povezano s prej omenjeno idejo spremembe in minljivosti. Humanizem, jaz bi mu prej rekel poizkus sočutja do živih bitij, je – če že ne na novo, pa vsaj izraziteje – prišel do izraza v povezavi z mojimi filozofskimi prepričanji zadnjih let (zaradi prelene prakse bi težko rekel tudi religioznimi). Kljub temu, da prav filozofija/religija, ki jima od daleč skušam slediti, spremenljivost jemljeta kot tisti del življenja, v katerem bi se bilo treba mojstriti, z doseganjem nenavezanosti na ljudi, stvari, pojave – pa se mene, tako kot junaka iz zadnjega cikla v Francigeni, ta modrost še kar veselo izogiba. Zato v pesmih (in v življenju) ves čas iščem trdno, morda edino točko, ki se ne bi že naslednji trenutek sesula. Temu iskanju bi najbrž moral reči, da živim v »trpljenju spremembe«. In kje je v tej spremembi človek sploh lahko na svojem mestu? Tega ne vem, ne vem, če sploh je. Mogoče, ko sprejme oboje, bolečino in spremembo – in šele potem tudi zares, ne samo besedno, začuti drugega in so-čuti z drugimi. A kot rečeno, zdi se mi, da se me ta modrost zaenkrat (še) izogiba.

Od kod tolikšno zanimanje za zapisovanje usod in življenjskih zgodb? Kaj je v njih tako neopazno, da je vidno samo poeziji?

Zelo preprosto. Trenutek. Posebnost detajla, ki bi sicer spolzel mimo in ki ga poezija s svojo osredotočenostjo na trenutek in s svojo določenostjo v trenutku lahko za preblisk zapiše. Pa čeprav v narativni formi. Da se kakor v nekakšnem satoriju skozi vsakdanje, banalno, oprijemljivo poblisne še tisto drugo, kar je neoprijemljivo. Nemara prav tisto, kar je v nenehnem iskanju.

Nekatere pesmi v zbirki berem kot odkrivanje življenja v prenatrpanem, mogoče celo grdem svetu, potem ko je subjekt najprej obupal in nato dobil še eno priložnost. Ti je takšno branje blizu, si to hotel poudariti?

Rekel bi – kljub skeptičnim tonom v prejšnjih odgovorih – da gre za poizkus odkrivanja, da je v tem življenju preprosto vredno biti. Kot eden, četudi majhen in nepomemben delček. Ne glede na svet. Ne glede na to, čemu si priča, kaj ti je storjeno in kaj si storil drugemu. Ne glede na spremembe. Ali nezadovoljstvo. Ali bolečino. Zmeraj imaš možnost storiti nekaj drugačnega, mogoče se bo slišalo patetično – boljšega. Zmeraj imaš možnost se odločiti. In pravzaprav se čudim sam sebi, da to izrekam glede na leto, ki ga imam za seboj. Ampak moj pesniški subjekt, najbrž še bolj kot jaz, po mojem nikoli ne more zares resignirati. Čeprav se mu včasih zdi, kot bo intonirala naslednja zbirka, da »težka je ta samota med ljudmi … za vse nas, za vse nas«.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

    Andrej Hočevar

    Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest.

  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Izdelava: Pika vejica