Lahko je biti pameten in se držati tistega roba, na katerem se na videz ne da nič izgubiti

Maja Vidmar (foto: Maj Pavček)

Intervju z Majo Vidmar, avtorico pesniške zbirke Pojavi

Helena Zemljič

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.

 

Kako trenutno preživljate te precej nenavadne čase? Zdi se, kot bi se znašli v prvi pesmi Pojavov – sredi praznega trga pod zaledenelim nebom.

Hvala za to opažanje, res je nekaj na tem in vpliva tudi na moje doživljanje teh nenavadnih časov. Tesnoba je moja stara znanka, tolikokrat sem z njo že preigrala vse svoje registre, da se paradoksalno zdaj počutim zelo normalno, ker mi je ta občutek pač znan. Zame je ta čas priložnost, da z zavedanjem ločim zrno (splošno in osebno eksistencialno negotovost) od plev (iluzije moči, ki se skriva v takih in drugačnih katastrofičnih ali zarotnih razlagah). Pri tem pa sem spet postavljena pred staro dilemo, kako biti angažirana in ne pasti v polarizacijo, ki je po moji presoji največja nevarnost in najhujši strup, niti se umakniti v neko omlednost relativnosti.

 

Pojavi so izšli pet let po Minutah prednosti, berejo se kot smiselno nadaljevanje. Če se v prejšnji zbirki vaš pesniški subjekt razgradi, se tukaj na novo sestavlja. Kako so Pojavi nastajali? So se porodili spontano takoj za Minutami prednosti?

To je moja prva knjiga, za katero sem imela naslov že takoj, ko sem napisala prve tri pesmi. Ko sem pozneje napisala cikel »Otrok«, sem sicer razmišljala o naslovu Otrok in drugi pojavi, vendar sva z urednikom sklenila, da je manj več, in tako so ostali Pojavi. Po Minutah prednosti je nastal premor (v podobnem sem tudi zdaj), čez nekaj časa pa sem spet začela pisati pesmi, eno po eno, preprosto o tem, kar je bilo zame prisotno. Nisem mogla vedeti, da bo moj takratni tu in zdaj tako zaposlen s ponovnim »sestavljanjem pesniškega subjekta«, kakor ste sami opazili. Temu bi lahko rekla spontanost. Pri vseh svojih knjigah, razen pri prvi – Razdaljah telesa –, sem imela sprva občutek, da mi tematsko razpadajo, potem se pa vse nekako poveže.

 

V pesmi »Strah« iz Minut prednosti poveste, da obstaja samo en strah – strah pred ponovitvijo. Tudi pred ponovitvijo zbirke oziroma pesmi?

Izida svojih zbirk se veselim, samo pred drugo zbirko sem čutila nekakšen pritisk, kot da moram nekaj upravičiti, vendar sem ga uspešno odložila, tudi pozneje s pomočjo desetletnega premora med drugo in tretjo knjigo … Aha, verjetno me sprašujete, ali se bojim, da bi se v pesmih ponavljala in nategovala nekaj starega. Pravzaprav se ne bojim, ker imam vgrajeno varovalko, da predvsem ne dolgočasim same sebe. Seveda se lahko zgodi, da vseeno dolgočasim bralca, ampak to tveganje sprejemam. Vendar lahko pesem »Strah« samo posredno povežem s strahom pred neuspehom. Pišem o strahu bred bolečino, ki sem jo nekoč doživela, ki je zapisana v telesu in za katero sem nevede sklenila, da ji ne bom več dovolila blizu. Taka bolečina je merilo vseh možnih prihodnjih bolečin. Na neki način je konkretna, zato gre za strah, in ne za tesnobo.

 

Bolečina in še bolj sočutje imata pomembno mesto tudi v Pojavih. Sploh pesmi »To ni še nič«, »V ozadju« in »Koža« so pretresljive, morda je učinek še večji, ker se osredotočite na živalsko perspektivo. Kako to, da izbirate zapostavljene glasove ravno iz živalskega sveta?

Živali se mi zdijo neizmerno lepe in so bile vedno izvor mojega čudenja, hkrati pa jih dojemam kot popolnoma čuteče, se pravi, da niti za trenutek ne dvomim, da čutijo. Verjetno delam vzporednico med njimi in majhnimi otroki. Radi bi živeli, nimajo slabih namenov, so ranljivi in imajo predvsem zelo omejene možnosti izražanja. (Metafora – in ne samo metafora – za to nemočno stanje je zame nemost drevesa, ki ga sekajo.) Hkrati pa vidim v živalih neko modrost, neko preprosto presežnost, mogoče celo »človečnost«, ki je ljudje zaradi svoje človeškosti nismo zmožnost na tako preprost način. Ne gre za idealiziranje, v tem ni nič veličastnega, prej nekaj ganljivega.

Rada imam slovensko besedo sočutje, ker njena predpona so-, ki je tudi v besedah sodelovanje, sosed, sošolec … pomeni biti zraven, biti poleg, biti z, biti istočasno ali etimološko biti »skupaj« v nečem oziroma biti skupaj na tem svetu. Sočustvovati ali »sočutiti« je zame več kot vživeti se v drugega, ker se vživljamo zelo selektivno– v nekoga da, v nekoga ali nekaj pa ne. Ljudje smo omejeni, saj smo mi sami naše edino orodje za doživljanje drugega, kar je že v štartu nemogoča naloga, toda lahko je uspešna, če doživljamo svet v najširšem smislu kot celoto, iz katere nič in nihče niti potencialno ne izpade, ker smo v tem skupaj. Oksitocinsko očitno ne delujemo tako, da bi ljubili nasprotno nogometno moštvo ali da se nas ne bi dalo prepričati, da je treba nujno zbombardirati nekaj šol na drugi polobli. Vendar ne gre samo za to, da bi preslepili hormone z mislijo, da smo vsi v istem moštvu oziroma na istem čolnu, v katerem plujemo. Gre za to, da je v tem zavedanju neka presežnost, ki je vsaj zame povezana tudi s smislom, živalim pa je, vsaj kakor jih jaz doživljam, preprosto dana.

 

Vaša poetika je družbeno angažirana na zelo zanimiv način – na videz se od perečih problematik distancirate, ravno zaradi tega pa jih zajamete v popolnoma novi luči, ki bralca zbodejo na pravem mestu. Kakšna naj bo družbeno angažirana poezija danes, ko smo vajeni prebirati eno slabo novico za drugo?

Različni zgodovinski časi in različna pesniška peresa prinašajo različne izraze angažiranosti in tu ni omejitev. Mene nagovori angažirana poezija, ki mi na tak ali drugačen način omogoči, da ne pogledam stran, in mi da možnost, da se nečesa bolj ali manj telesno zavem – pa smo spet pri zavedanju, ki mi bo mogoče dalo tudi določene odgovore, vendar odgovori niso več del pesmi. Kadar je odgovor del pesmi, gre zelo verjetno za moraliziranje. »Odgovor, prijatelj moj, veter pozna …« je Matej Krajnc prevedel Dylanov refren.

Izhodišče vsake angažiranosti je želja po spremembi, vsaka družbena sprememba pa je zelo verjetno najprej osebna sprememba. Arnold R. Beisser, geštalt terapevt, ki je v svojem življenju v obliki bolezni doživel hudo telesno omejitev, je ravno zaradi tega uspel sintetizirati staro modrost v misel, ki jo je imenoval paradoksalna teorija spremembe in se glasi: »Sprememba se zgodi, ko nekdo postane to, kar je, in se ne zgodi, kadar poskuša postati to, kar ni. Sprememba se ne zgodi zaradi prisilnih poskusov spreminjanja samega sebe ali poskusa druge osebe, da bi me spremenila, pač pa se sprememba zgodi, če vložim čas in trud v to, da sem, kar sem – da polno vlagam v svoje sedanje položaje. Ko zavrnem vlogo agenta sprememb, omogočim smiselno in urejeno spremembo.« V poeziji pomensko, zvočno, likovno, jezikovno in hkrati mentalno telesno, čustveno telesno in duhovno telesno – vsekakor pa estetsko – »vlagam v svoje sedanje položaje« in tako včasih skupaj s tistim, ki bere, omogočim nekaj novega ali na novo odkritega ali spremenjenega. V tem pogledu je zame poezija vedno tudi angažirana.

 

Morda je angažma tudi v spodbujanju empatije?

Posredno mogoče, neposredno pa bolj v tem, kar sem povedala prej, v prisotnosti v »sedanjem položaju«. Prav živali so, če se vrnem k njim, danes ena od žrtev našega »zla nemišljenja«, če uporabim sintagmo Hanne Arendt, ki se nanaša na Eichmanna. Zlo nemišljenja je zame tudi zlo neprisotnosti v »sedanjem položaju«, kar se lahko hitro pokaže kot zlo nesočutja. Z neprisotnostjo varujemo občutek, da se da ohraniti nekatere ugodnosti, ki se jih bojimo izgubiti, ali pa z neprisotnostjo ne čutimo svoje nemoči, ki je strašljiva in boleča. To se nam recimo dogaja z zanikanjem podnebnih sprememb.

 

V pesmi z naslovom »Tudi jaz« se sprašujete, ali bi bilo neodgovorno ali hrabro pisati zgolj vesele pesmi. Ste že kaj bliže odgovoru?

Da, prav ta pesem mi je odkrila odgovor, ki sem ga slutila, že ko sem jo pisala. Bilo bi pogumno in pogum velja. »Iz strahu nič ne nastane!« mi je nekoč rekel Gregor Strniša in ta njegov stavek se mi je vtisnil v spomin. Tak odgovor velja predvsem zame, ki imam problem s pogumom za veselje. Vem pa, da nisem edina s to težavo. Lahko je biti pameten in se držati tistega roba, na katerem se na videz ne da nič izgubiti.

 

V Pojavih ste kar pogosto na robu, sploh na robu med življenjem in smrtjo. To bi nas lahko zavedlo v misel, da gre za temačno zbirko, kljub temu pa se mi osebno zdi, da vseskozi izžareva upanje (tudi pogum za veselje), kot fosforna žogica na novoletni jelki v pesmi »V tistem dolgem hipu«. Kako jo vidite sami?

Kitajci rečejo nekaj takega: »Objemi tigra in vzemi njegovo moč, ker če boš bežala pred njim, te bo požrl.« Mislim, da s to knjigo vsaj na nekaterih mestih objamem tigra, ko grem skozi, in ne okoli ali stran od nelagodja in bolečine. Tega pa se ne da delati napol in prav izrazitost ene lege odpira prostor za vse ostale lege. Tudi s pomočjo humorja, ki je lahko obešenjaški, igriv ali pa nežen in komaj opazen. Fosforna žogica je res znak za upanje, hkrati pa je ob vseh drugih lepotah enostavno izpričano stanje, pa naj bo dojeto veselo ali žalostno.

 

V povezavi z vašimi prvimi zbirkami se pogosto govori o izredno močni erotični/ljubezenski liriki. V Pojavih pravite: »Celo o smrti / laže pišem, čeprav razločno čutim, / da bi rada pisala o naju« (»Ljubezenska pesem«). Se ljubezenska poezija skozi čas zapisuje teže, drugače?

Če bi erotične in tudi ljubezenske pesmi vse življenje zapisovala enako, bi me zelo zaskrbelo. Vesela sem, da je moja prva knjiga naredila tako močan vtis, vendar me včasih jezi, včasih zabava, predvsem pa sem zdaj že naveličana vztrajnosti, s katero del kritiške javnosti, kot se mi zdi, tudi po devetih knjigah moje delo meče v koš »ženske erotične poezije« ali pa obžaluje, da ne gre noter. Mogoče bi to morala povedati bolj nežno, saj ne želim užaliti nikogar, ki mi je pri srcu, ampak res upam, da mi to ne bo vzelo veselja napisati še česa o ljubezni.

 

Pesniška zbirka se močneje prelomi ob sklopu »Otrok«, ki ste ga tudi zapisali ločeno, kot ste omenili na začetku. Kdo ali kaj je ta otrok, o katerem govorite?

Otrok v tem ciklu je res otrok, ki je v različnih pesmih različno star in rase, hkrati pa je tudi alegorija, ki pa ne predstavlja abstraktnega sveta, ampak doživljajski svet. Šele zdaj mi je jasno, da se je ta otrok pojavil že v knjigi Prisotnost, v štirih pesmih o otroku oziroma detetu, in mogoče se na različne načine pojavlja tudi v Minutah prednosti. Gre za doživljajski svet, ki izhaja iz neke fiksacije v preteklosti in zaradi te nepremičnosti spominja na smrt, hkrati pa je nosilec življenjske energije in se v to isto nepremičnost nikoli ne preneha zaletavati.

 

Ta cikel se zdi veliko bolj oseben. Nekje sem zasledila, da se tudi sami ukvarjate z geštalt terapijo – je morda tema otroštva v vseh svojih pojavnostih povezana s temi zanimanji?

Načelno tema otroštva ni posebej povezana z geštalt terapijo, saj se geštalt terapija ne zanima za preteklost kot objektivno samostoječo pokrajino, v katero se da vstopati, jo raziskovati in iz nje izstopati, ampak jo zanima spomin, kakor se oblikuje in je doživljan tu in zdaj, bodisi kot moja figura bodisi kot moje ozadje, ki daje drugim mojim figuram pomen. Konkretno pa je tema otroštva kot osrednja figura v knjigi ali kot ozadje drugim temam seveda povezana tudi z geštalt terapijo, saj mi je ta omogočila večjo čustveno in iz tega izhajajočo zgodbeno jasnost.

 

Ob pesmi »Sirota Jerica« sem pomislila na Svetlano Makarovič in njeno temačno upesnjevanje materinstva ter otroštva, pesem pa izstopa tudi po svoji ritmiki. Vse pesmi v Pojavih imajo zelo natančno premišljen ritem, ki je po navadi prilagojen naravnemu toku jezika, ta pesem pa je zavita v ljudsko ritmiko. Kako to, da je ta pesem tako ritmično drugačna?

V tej parafrazi ljudske »Sirote Jerice« sem poleg naslova skoraj nespremenjena vzela iz ljudske pesmi prva dva verza in povsem nespremenjena zadnja dva verza, kar je že trideset procentov moje pesmi. Organsko je v takem okviru tudi sredinski del pesmi prilagojen ljudski melodiji, ki je izpeljana s pomočjo preproste rime. Ko sem se naučila brati, od »Sirote Jerice« nekaj časa nisem mogla odtrgati pogleda, tako da je na različne načine, in estetski ni najmanj pomemben, vstopila vame. Tudi zato ker sem nekako njena dolžnica, sem njeno predelavo vključila v knjigo, čeprav sem se zavedala, da vse, kar izstopa, pobere več pozornosti in s tem pomena, kot je bil moj namen.

 

Na koncu Minut prednosti se vaš pesniški subjekt sprašuje »Kdo sem?«; v Pojavih mu zastavljate nov »Intervju«. Koliko se je vaš pesniški jaz do sedaj spremenil skozi pisanje?

Ne vem, ali obstaja neki pesniški subjekt, ki bi se mu dalo slediti, saj pesniški subjekt nima ne zunajliterarne ne znotrajliterarne enotne biografije. Tudi ni vedno tako, da »tisti, ki govori«, tudi pooseblja držo pesnika. V zadnji pesmi »Intervju« na primer pesniški subjekt ni samo intervjuvanka, ampak tudi tista, ki postavlja vprašanja, torej gre za razcep. Če k temu prištejem še druge oblike nedirektnega govora v različnih vlogah in pri različnih temah, se raje ne bi spustila v iskanje odgovora. Mogoče bi zunanji opazovalec laže odgovoril na to vprašanje, če ne bi mimogrede zdrsnil v mojo osebno biografijo, psihologiziranje ali v kakšno drugo past. Je pa to zelo zanimivo vprašanje.

 

O avtorju. Rojena leta 1995 v Mariboru, študirala je filozofijo in slovenski jezik ter književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer je urejala študentsko literarno-jezikoslovno revijo Liter jezika. Prve pesmi je pričela objavljati na spletnem portalu Pesem.si, tam trenutno tudi urednikuje. V letu 2017 je prišla v ožji izbor natečaja Urška, dvakrat … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica