Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

Urban Vovk (foto: Maj Pavček)

Pogovor z Urbanom Vovkom o njegovi novi knjigi na Prepišnem uredništvu

Ana Geršak

Urban, za tabo je zelo pestra poklicna pot. Dolga leta si pisal literarne kritike, bil si urednik za kritike pri reviji Literatura, mentor delavnice pisanja tega žanra ter eden od ustanoviteljev Društva slovenskih literarnih kritikov, bil si predsednik Literarno-umetniškega društva Literatura, danes pa pišeš predvsem eseje in prozo, ukvarjaš se s prevajanjem. V pogovoru se bova skušala dotaknili vseh naštetih področij, za začetek pa me zanima: kako si postal »kdo drug in kje drugje« (takšen je namreč naslov tvoje nove knjige)?

Razloge sem podrobneje obrazložil v predgovoru h knjigi oziroma besedilu z naslovom »Knjigi na pot«, a naj na kratko povzamem. Gre za desetletno obdobje, ki je bilo zelo specifično – in verjetno je vsaka dekada v človekovem življenju nekaj posebnega, saj gre vendar za še kar dolgo obdobje –, v tem obdobju se je dejansko zgodilo ogromno sprememb. Zaključili smo projekt šole kreativnega pisanja oz. z delavnicami književne kritike, kritik že štiri leta ne objavljam več, izdal sem prvo prozno knjigo. Ta naslov, ki je vzet iz eseja o Emilu Filipčiču, mi je priporočil urednik knjige Matevž Kos, za kar sem mu zelo hvaležen, saj sem z njim zelo zadovoljen. Zdi se mi, da dobro opisuje vse spremembe, ki so se zgodile na tej poti. »Drugje« je bil zame že izlet v prozo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, pa bomo še videli. To ni bil ravno obračun, ampak neko slovo od določenih žanrov.

Je na neki način ta »drugje« mogoče tudi oblika zavzetja neke distance? V knjigi in tudi zdaj omenjaš časovno komponento, praviš, da se je neko obdobje zaključilo, ubral si nove profesionalne poti, in ko se obdobje zaključi, pridobiš distanco do tega, kaj je to obdobje pravzaprav bilo in kaj je pomenilo. Kakšne so bile notranje in zunanje spremembe, ki jih zdaj opažaš z distance?

Kot notranjo spremembo lahko izpostavim željo, da bi šli moji teksti v smeri osebnih branj. Zato me je začela kritika sčasoma utesnjevati, čeprav sem se zavzemal za nekakšno »totalno« ali »celostno« kritiko, ki v svojih stališčih ne daje v oklepaj oz. ne zanemarja okoliščin, ki so kritika pripeljale do izoblikovanja določenih stališč. Zdi se mi, da sem želel v kritiko vključiti tudi vse okoliščine, ki so ali bi lahko vplivale na to, s kakšnimi stališči sem ocenjeval neki tekst. V kritiki le redko spregovoriš o tem, kaj te je prevzelo.

Čez čas, ko sem prvič prebral svojo knjigo zbranih kritik V teku časa, sem še vedno prepoznal ta svoj glas ali jezik, večina tekstov mi je bila še vedno zelo domača. Zamislil pa sem se nad tem, da so bili spomini na branja precej drugačni, kot bi bilo moč sklepati na podlagi prebiranja mojih kritiških stališč. Če zdaj to nekoliko razvijem: od branj ostanejo segmenti, ki se zdijo v fazi pisanja kritike relativno nepomembni, a odzvanjajo v času in te nagovorijo, ko se v tvojem življenju nekaj spremeni – takrat te pogosto nagovorijo povsem druge stvari, stvari, ki nikakor niso bile del tvojih kritiških izpeljav. Še vedno stojim za metodo, ne pa tudi za vsemi pogledi na določeno knjigo.

Kar pa se tiče zunanjih sprememb: začel sem pogrešati nove izzive. Prostor se je začel krčiti, zapirati. Ko sem leta 1997 začel objavljati, so bile literarne revije valilnice literarnih kritikov, najprepoznavnejših kritiških imen, ki so se pozneje uveljavila kot časopisni kritiki, uredniki kritiških rubrik, nekateri so nadaljevali z univerzitetnimi karierami. Zdaj tega prestopa z revijalnega nivoja, ko pišeš za petsto bralcev (pa še tu predpostavljamo, da vsi naročniki in kupci preberejo tudi tvoj tekst), na časopis, ki ima stokrat višjo naklado in prav toliko več potencialnih bralcev kot revija, ni več. Mogoče bi, če bi ob pravem času dobil podoben izziv, s tem še nadaljeval, tako pa sem začel tipati in iskati v druge smeri. Navsezadnje se mi ne bi zdelo čisto prav, če bi po osemnajstih letih kritiške kariere še naprej objavljal tam, kjer sem začel in kjer objavljajo udeleženci mojih kritiških delavnic, ki so v zadnji izvedbi bili že 20+ let mlajši od mene.

Imaš občutek, da se je v tem času tudi literarna kritika kot žanr tako zelo spremenila oz. preoblikovala? Tudi zaradi prehoda iz tiska na splet.

Neke spremembe zagotovo so. Ko preidemo na elektronski medij, se kriteriji, pa ne ravno vrednotenja, ampak ocenjevanja uspešnosti oz. dometa, dosega te kritike, povsem spremenijo. Ko objavljaš v tiskani literarni reviji, se s temi vprašanji prav zelo veliko ne ukvarjaš, ker se ti zdijo precej abstraktna. Ne moreš imeti neke natančne predstave o tem, za kakšno število ljudi pišeš. Imaš približno predstavo o tem, glede na to, da gre za strokovno literarno revijo, kakšen tip bralca nagovarjaš, medtem ko so ob prehodu na spletni medij ti podatki zelo konkretni. In takoj ko se začne operirati s konkretnimi podatki, je to lahko za pisca tudi določeno breme, zlasti tedaj, ko se znajdeš pod pritiskom lastnikov, uprav ali urednikov, ki si želijo čim večjo klikanost. Zdi se mi, da potem svoj jezik, hote ali ne, prilagodiš mediju, tudi to, kako se stvari lotiš. Pa tudi manj prostora imaš, da razviješ svoje misli. Revijalna kritika je nekako že na poti do eseja. Obseg ti omogoča odprtost misli in refleksije, ni tako ozko zamejen, lahko te odnese tudi do pol avtorske pole in potem lahko kakšno stvar  res zelo temeljito obdelaš, čisto nekaj drugega pa je, če si omejen na 3000 ali 4000 znakov.

Kaj je bil zate večji izziv? Prehod iz kritike v esejistiko ali prehod iz kritike v prozo? Kako se ta tri polja prekrivajo in ločujejo?

Absolutno iz kritike v prozo. Zdi se mi, da sta kritika in esejistika precej bližnja sorodnika. Kot sem rekel, me je že kot kritika odnašalo v smer čim bolj osebnega esejističnega branja, osebnega pristopa, ki poskuša upoštevati vse, kar te je k nekemu sklepu vodilo, tega ne skušaš zamolčati. Včasih te lahko razkuri neka kritika, s katero se izrazito ne strinjaš, morda o knjigi sicer sploh ne bi pisal in gre potemtakem bolj za polemiko med dvema kritikoma kot pa dejansko za to, da bi te knjiga tako zelo nagovorila. Spodbude so lahko različne in zdelo bi se mi nepošteno, da bi ta impulz zamolčal. Zdi se mi, da mora kritika vključevati vse, kar te je oziroma bi te lahko pripeljalo k določenemu sklepu. In ko začneš kritiko enkrat obravnavati tako, si z eno nogo že v esejistiki, v nekem zelo osebnem branju in pri teh sklepih si precej bolj svoboden, ker nisi tako zavezan – no, objektivnost je sicer iluzija.

Proza pa je nekaj čisto drugega. Pri prozi se zavedaš, da si mogoče delovno deformiran s tem, da poskušaš stvari preveč pojasnjevati, kar se pri mojih začetnih poskusih tudi pozna, a več ko poskušaš, bolj se distanciraš od tega notranjega, prirojenega ali pridobljenega impulza, da stvari pretirano analiziraš, razlagaš, seciraš. Se pravi, da greš od pripovedovanja oz. razlaganja proti prikazovanju. To se mi zdi najtežji korak za nekoga, ki se je kalil v literarni kritiki/esejistiki.

V življenju se te stvari zelo organsko prekrivajo, ampak, da bi ohranili vsaj malo občutka za literarno-teoretsko ozadje, me vseeno zanima: v knjigi je tudi nekaj tekstov, ki so bili objavljeni kot spremne besede. Kje je v tvojem pisanju meja med spremno besedo in esejem?

Spremna beseda se mi zdi vseeno širši pojem, dežnik, žanr, h kateremu lahko pristopaš tudi ali nemara predvsem kot esejist. Lahko je seveda tudi zgolj podajanje informacij, vendar sam ne vidim pravega smisla, da bi v spremno besedo skušal stlačiti čim več informacij o določenem avtorju ali delu, ker se mi zdi, da je s spletom ta potreba izzvenela, tako kot se danes manj kupujejo in berejo priročniki, ker ti splet omogoča, da precej hitreje prideš do neke konkretne informacije. Podobno se mi zdi, da tudi spremne besede, ki so predvsem informativne narave, niso več tako zelo potrebne oziroma sploh niso. Lahko pa seveda postaviš delo v širši kontekst neke nacionalne književnosti ali avtorjevega opusa, zlasti ko je ta zelo razvejan, v neki širši primerjalni kontekst, skratka, pri čemer lahko, zakaj pa ne, izhajaš iz svojega osebnega branja. Meni je ta pristop najbliže, zato so moje spremne besede bolj esejizirane, včasih celo osebnoizpovedne.

Ta fascinacija z osebnim branjem se mi zdi opazna tudi pri avtorjih, ki jih izbiraš za obravnavo. Emil Filipčič, Marjan Rožanc, to so vse avtorji, ki so živeli svojo literaturo. Si imel tudi to v mislih, ko si se lotil sestavljanja te knjige, ali pa so te te izbire »doletele«?

Stvari so se sicer nabirale deset let, zato sem imel možnost selekcije in sem izbiral predvsem po ključu, kaj se mi je zdelo dovolj dobro napisano ali katere teme se mi zdijo še vedno relevantne, da se niso izrazito postarale, da niso bile preveč vezane na določen fenomen, ki je zdaj že izpet oziroma današnjemu bralcu ne več dovolj prezenten, kot na primer kakšna afera, ki je izbruhnila pred petimi leti, pa je zdaj že zdavnaj pokopana z molkom. Tudi sam sem se začudil, ko sem se odpravil po lastni sledi in prišel do opažanj, da se teksti v mnogočem dopolnjujejo, prepletajo, ne glede na to, ali so bili to zapisi o domačih ali tujih avtorjih, morda kaki monotematski esejčki, razmišljanja o določenih fenomenih, literarnih in obliterarnih praksah.

Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca. Pri v knjigo uvrščenih tekstih gre v prvi vrsti za iskanje neke identitete, bodisi v jeziku, za iskanje petih minut slave v dobi družbenih omrežij, kot pri Kureishiju – ta tekst se – glede na to, da je to zdaj postal tako popularen žanr – posveča tudi pisanju biografije. Filipčiča sem, recimo, predstavil v obliki nekakšnih filozofskih drobtinic, z analizo Lainščkovega romana Ki jo je megla prinesla pa pokril tudi klasično bogoiskateljstvo. Ko sem se spominjal svojih prejšnjih branj ali knjig, ki so me najbolj izrazito določale kot posameznika, me nekako najbolj nagovorile, so bile to praviloma knjige, ki so izrazito iskateljske, kar seveda dolgujejo svojim avtorjem. Zato je tudi ta zadnji sklop, glede na to, da sem se v tem desetletnem obdobju, pa tudi prej, iskal na različnih področjih, mogoče nekakšen pokazatelj tega, da to, kar gojiš pri sebi, tudi iščeš pri drugih. Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, se mi zdi, da je po tebi.

Na neki način se mi zdi, da je to samoiskateljstvo prišlo do izraza tudi na formalen način v tekstu o Filipčiču, kjer gre za ekokritiko oz. za ekotekst. Kako si se tega lotil?

Filipčiča sem posvojil že kar na začetku srednje šole, seveda prek Butnskale pa tudi prvih romanov. Bil je avtor, s katerim sem se kar dolgo časa in precej intenzivno družil, mislim, da mi v domači knjižnici ne manjka niti ena njegova knjiga, tako da sem se zelo razveselil priložnosti, da sem lahko napisal spremno besedo k njegovi knjigi, in potem je ta knjiga celo dobila nagrado Prešernovega sklada. Ob tej priložnosti sem se še enkrat lotil branja vseh njegovih knjig, kar je vedno tvegano početje: kot vemo, se lahko pozneje v življenju od njih tudi zelo oddaljimo, čeprav so nas močno formirale in v temelju določale na primer v času srednje šole ali študija. Na moje še večje navdušenje se to ni zgodilo. Našel pa sem nekaj drugega: ko sem se namreč nekaj tednov zelo intenzivno družil s temi teksti, sem prišel na idejo, ki sicer še ni zaživela oz. je še nisem uspel prodati nobenemu založniku, da bi naredil čitanko, v kateri bi – seveda glede na to, da File ne piše kratke proze, da je najbolj znan kot dramatik, šele potem romanopisec – iz proznih segmentov sestavil nekakšno čitanko. Upam, da bo za to nekoč še priložnost. Takrat sem torej pripravil mini nabor odlomkov, ki se mi zdijo najreprezentativnejši, pa tudi zame najpomembnejši v njegovem opusu, in potem sem iz teh odlomkov, včasih so bili to čisto drobni okruški, včasih odstavki, včasih samo ena poved, ustvaril neko svojo zgodbo. Zelo kmalu sem uvidel, da bi rad ta tekst zaključil brez ene same »svoje« oziroma »nove« besede. Se pravi, da bom poskušal avtorja razložiti z njegovimi lastnimi ugotovitvami o poreklu lastnega pisanja. Ko sem imel pred sabo celoto, sem ugotovil, da Filipčič ni samo romanopisec, dramatik in avtor najbolj znamenite radijske igre vseh časov pri nas, ampak je relevanten tudi kot filozof.

Mogoče bi se vrnila malo nazaj: zdi se mi zanimivo, da si tako v knjigi kot v pogovoru kot eno od lastnosti pri izbiranju tekstov omenil, da si bil pozoren na to, da teksti niso preveč zastareli. Se ti zdi to ena glavnih nevarnosti eseja? Da zastara, da postane nerelevanten?

Če je vse dobro napisano, se mi zdi, da je lahko za večne čase relevanten ali da je relevanten način, ki te kot pisca pripelje do določenih sklepov, da je torej še naprej relevantna metoda, čeprav se izogibam tej besedi, ampak v bistvu pri tem tudi gre za neko metodo, čeprav se morda sliši malo preveč matematično. Če pa je tekst zelo močno pripet na neke trenutne okoliščine ali na neko knjigo, ki mogoče ni imela velikega odmeva v prostoru, je ta esej ali tekst, če govorim na splošno, precej hendikepiran. Ker potem bralec potrebuje še neki kontekst ali neke dodatne podatke za to, da lahko sledi avtorjevim izpeljavam.

Ko sva se nekoč pogovarjala o esejih, si rekel, da je to žanr, ki ima pri nas najmanj kritiškega odziva. Zakaj meniš, da je tako?

Pri prozi, zlasti pri romanu, se kritik zlahka zateče k povzemanju zgodbe ali komentarjem na fabulo, na razvoj besedila. Stvari so precej premočrtne, zlasti pri romanu, razen če gre za kaj fragmentarnega, raztrganega, eksperimentalnega. Pri poeziji je že težje. Dostikrat v kritiki že narediš določeno silo tekstu, ko ga skušaš zožati. Zadnjič sva se s kolegom pogovarjala, da se pogosto dogaja, da se pisec pri obravnavah poezije ujame v past, ko v pesmih išče določene verze, ki najbolj ustrezajo njegovemu lastnemu branju ali temu, kar bi rad dokazal, tako, kot je Tine Hribar bral sodobno slovensko poezijo skozi Heideggerja. Iskal je predvsem avtorje ali tekste, ki so ustrezali ideji, ki jo je skušal uveljaviti v svojem pogledu na sodobno slovensko poezijo. Neusmiljeno natezanje na neki vnaprej pripravljeni kod, kot bi temu rekla Susan Sontag. V isto past se lahko ujameš tudi pri knjigi. Če te nekaj izrazito nagovori, lahko potem svoje branje določene pesniške zbirke preveč reduciraš na ta pogled, čeprav je zadeva lahko precej bolj razvejana. Seveda je določena past tudi v samem obsegu, ki si ga lahko privoščiš, da razviješ neko svojo idejo ali misel, in si že tu prikrajšan za to, da bi stvar čim bolj celostno predstavil. Pri esejistiki se mi zdi zadeva precej podobna. Mogoče je to deloma tudi posledica tega, da veliko kritikov piše tudi eseje in da potem – nekako tako, kot imajo prozaisti določen zadržek pri tem, da bi ocenjevali dela drugih prozaistov, ali pesniki drugih pesnikov – tudi kritiki neradi komentiramo drug drugega.

V zadnjem razdelku te knjige se obregneš ob literarne dogodke. Kako bi jih izboljšal?

To je najtežje. V tem tekstu sem na koncu povzel nekaj misli in naredil nekaj sklepov, kar sem dognal na podlagi večletnih izkušenj. To so neka izhodišča, kako se zadeve lotiti. Pred dvajsetimi leti je bila zelo živa ideja povezovanja z drugimi umetniškimi praksami, mediji, da bi beseda skupaj z glasbo ali projekcijami zaživela v širšem prostoru ali vsaj osvojila neko občinstvo, ki mogoče drugače ni tako zainteresirano za literaturo ali za pisano besedo nasploh. V zadnjem času pa se ne moremo izogniti temu, da je največ odvisno od angažmaja samega nastopajočega. Vsi organizatorji, od tistih, ki največ vlagajo v promocijo, do tistih, ki za to ne naredijo skoraj nič, se najbrž strinjajo vsaj glede tega, da organizator tudi v nekih optimalnih pogojih in ob maksimalnem angažmaju ne more narediti toliko, kot lahko zase naredi avtor sam. Informacije zdaj potujejo po čisto drugih poteh kot včasih. Danes se z dogodkom ali z vsebino dogodka seznaniš bistveno prej, kot se srečaš s plakatom ali s časopisno najavo. Informacije pritekajo hitreje in po drugih poteh, ki jih vsi dobro poznamo. Zato imamo tudi avtorje, ki jim uspe v samozaložbi prodati vsaj dvakrat več knjig kot pa pod okriljem največje slovenske založbe z najbolj urejeno distribucijo. Enako velja tudi za organizacijo literarnih dogodkov. Pa še nekaj je: novi mediji omogočajo tudi to, da je navzočnost na dogodku pogrešljiva oz. nadomestljiva. Če se mogoče ne utegneš udeležiti dogodka, imaš veliko možnosti, da si ga lahko ogledaš v udobju svojega doma, da ti ni treba za to hoditi nikamor.

Govoriš pa tudi o plačljivosti literarnih dogodkov.

Razen Trnovskih tercetov, za katere mislim, da so bili od samega začetka do konca zamišljeni tako, da se zanje plača vstopnica, se mi zdi, da smo organizatorji literarnih dogodkov oziroma sami nastopajoči razvadili občinstvo, da je postalo samoumevno, da je to zastonj. Če bi bila neka uveljavljena praksa drugačna, bi se ljudje s tem slej ko prej sprijaznili, tako, kot so se morali na mnogih drugih področjih.

Plačljivost bi bila tudi oblika podpore izvajalcu, kajne?

Seveda.

(intervencija Petre Koršič iz publike: »Pesniški turnir v Mariboru je že vsa leta plačljiv.«)

Tako da, ja, tu niti ni neke tesne povezave med brezplačnostjo dogodka in udeležbo na tem dogodku. Lahko so plačljivi dogodki zelo dobro obiskani in obratno, so brezplačni dogodki, ki nikogar ne pritegnejo.

Pravzaprav bi se zdaj vrnila na neko staro stvar, ki pa mogoče le ni še čisto zastarala. Ko si bil tik pred izdajo prvenca, si razmišljal o tem, da bi knjigo (zbirko kratkih zgodb Garaže) izdal pod psevdonimom. Izšla je s tvojim pravim imenom, a še vedno me zanima, kakšni so bili vzgibi za tako razmišljanje in ali še vedno razmišljaš o tem, da bi mogoče pod psevdonimom izdal naslednjo knjigo?

O tem še vedno razmišljam, ta ideja mi nikoli ni bila tuja in mi verjetno tudi nikoli ne bo. Zelo zanimivo bi se mi zdelo že to, da bi se za to potezo odločil in s tem izvedel neki eksperiment, da bi si nekako spet zagotovil nekakšno nedolžnost na literarnem polju, da bi potem toliko bolj nestrpno čakal na odzive, saj bi te bralci in kritiki prebrali kot novega avtorja; to bi bil zdaj zelo zanimiv eksperiment, čeprav je pri nas te stvari, ker je pač polje tako ozko, težko dolgo časa učinkovito skrivati. Ne vem, ali je bil avtor knjige [psi] že razkrit –

(intervencija Andreja Blatnika iz publike: »[psi] je znan.«)

– aha, torej naj bi vedeli. Zdi se mi, da živimo v  zelo občutljivem obdobju. Glede na to, da sem bil v tem prostoru že dovolj prepoznaven, osemnajst let sem pisal literarne kritike in naseljeval že zelo različne vloge, preden sem se odločil za prvenec … Hotel sem se izogniti temu, da bi ljudje v zvezi s tem gojili določene predsodke ali pomisleke, da bi skratka imeli zadržke pri tem, ko bi se izrekali o moji knjigi. Zdelo se mi je nemogoče, da bi bila knjiga sprejeta kot prvenec – ne glede na to, da naj bi to bil literarni prvenec, to po drugi strani ni bil, glede tega nisem gojil nobenih iluzij. Zlahka bi mi kdo očital, da sem si to priložnost lahko iztrgal, ker sem pač že toliko časa v založniškem poslu. Kaj hitro bi se kdo oprijel tudi argumenta, da sem do te priložnosti lahko prišel, ker sem pač kritik, ne pa kritičarka. Skratka, argumenti so oziroma bi lahko bili najrazličnejši. Na koncu se za to nisem odločil, ampak v intervjuju po izidu tretje knjige, monografije o Coetzeeju, sem bil pogosto deležen tudi teh vprašanj, saj sem že zapis na ovitku knjige zaključil s stavkom, da bo naslednja knjiga prozna ali pa je ne bo. Tako sem potem tista štiri leta med to monografijo in med Garažami intenzivno premišljeval, kako se tega lotiti, kako se lotiti samega pisanja in vstopa v literarni prostor.

Verjetno je največji problem tisti notranji kritik, si mislim? Če začneš kot literarni kritik, imaš tudi do svojih lastnih tekstov drugačen odnos, težko izklopiš – sklepam – ta notranji, kritiški pristop. Si se kdaj vrnil h Garažam skozi oči kritika?

Ja in ne. Prej seveda kritiško kot bralsko. Zavedam se mnogih pomanjkljivosti, zavedam se nekaterih stvari, ki sem jih lahko izrazil ali povedal samo na ta način, kot sem jih, in jih tudi danes ne bi znal ali hotel izraziti dosti drugače, so pa notri tudi stvari, ki niso bile nikoli izpostavljene, niti v ocenah niti v intervjujih, se pravi v obliki vprašanj. Recimo, zdi se mi, da je v knjigi zelo prisotna ironija. Mnogo dolgujem avtorju, ki sem mu posvetil monografijo, tudi tretjeosebnemu pripovednemu načinu, s katerim se je spopadel s svojo življenjsko snovjo, in tako laže ironiziral svojo vlogo pisatelja. Ko se na primer spominja obdobja, ko je kot programer delal v Angliji, govori o nesrečnih ljubeznih in opiše še nekatere druge lekcije, ki naj bi jih prestali vsi bodoči pisatelji: revščina, nesrečna zaljubljenost. Pri tem zelo učinkovito ironizira lastno pisateljsko pozicijo. Sam sem seveda to preselil na neki drug nivo in sem kot bivši kritik hotel ironizirati svojo kritiško pozicijo. In kaj so največji klišeji, ki so vezani na kritike? Seveda to, da so nepotentni, nerealizirani avtorji, tako da sem se tu, se mi zdi, tudi skozi ironijo soočil z najbolj pogostimi stereotipi o kritikih, kot se Coetzee v svojih prizorih s svojimi pisateljskimi začetki.

Ena od stvari, ki verjetno drži ne glede na to, v kateri vlogi se znajdeš, je zaključni stavek iz intervjuja, ki je bil objavljen v 250. številki Literature in ga je opravila Iva Kosmos: »Kritiški vzgib se porodi iz neprizanesljive samokritike.«

Za tem še vedno stojim.

Ne glede na to, kaj pišeš, eseje, prozo – je ta princip vedno prisoten na tak ali drugačen način?

Približno tako. Na analitičen, izrazito iskateljski način se skušaš dokopati do bistva nečesa. Ta pristop se mi zdi v življenju, pri tem, kako obravnavati sebe, lastna dejanja in svet okrog sebe, okoliščine, s katerimi si soočen, vedno pri delu. Način, na katerega kot bralec doživiš tekst, seveda izhaja iz tvojih lastnih premislekov o tem, o čem in kako je vredno pisati, o samem poreklu pisanja, osnovnih vzgibih zanj. Ko se po njih naravnaš kot pisec in pri tem uporabiš lastno življenjsko snov, se zaveš, da je ta vzgib pravzaprav zelo soroden, če ne celo identičen.

Še nekaj, kar se v knjigi Kdo drug in kje drugje pogosto pojavlja v različnih tekstih: intuicija. Govoriš, da kot kritik zaupaš intuiciji pri izbiri določenih avtorjev, ki jih vključuješ v zbirko, pri izbiri knjig … Te najprej prešine ideja in jo potem osmisliš, kako to deluje?

V bistvu sem večino tekstov, ki sem jih uvrstil v knjigo, napisal po naročilu, tako da niso nastali iz povsem intimnega vzgiba. Z nekaterimi avtorji sem se kasneje zelo povezal, ne pa nujno. Res pa je, da te uredniki že na podlagi poprej javno dostopnih tekstov, tvojih že objavljenih besedil nekako začutijo kot nekoga, ki bi ga ta pisava lahko nagovorila in bi bil primeren za to, da tukaj primakne svoj lonček v obliki spremne besede.

Ko si zapisal, da je prvo branje zmeraj intuitivno branje: je potem težko okrog tega zgraditi neko argumentacijo, neki koncept? Te to kdaj zablokira? To, da argumentativni tekst, kot je kritika ali esej, zahteva od tebe, da moraš to, kar na intuitivni ravni doživljaš, racionalizirati?

Če je to breme … če bi to bilo breme, ki bi seveda prav lahko preraslo v blokado, bi se takšnemu pisanju izognil, teksta ne bi hotel obravnavati na tak način. Kar bi lahko pomenilo, da se mi ni zdel primeren za analizo, da njegova analiza ne bi bila smotrna oziroma želim zavestno ostati na tej čisto prvinski, intimni ravni.

V lepem spominu?

Ja, v lepem spominu ali na ravni doživetja knjige. Tudi ko se lotiš pisanja o določeni knjigi, seveda izhajaš iz doživetja knjige, ampak greš potem še precej dlje od tega, saj si moraš odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja, ki si jih v knjigi sposojam od Josipa Vidmarja, ki ima celo metodo, po katerih vprašanjih se skuša prikopati do bistva. Najprej kaj, potem zakaj, pa kako … Tudi na kritiških delavnicah sem dostikrat uporabil primer, kaj se zgodi, ko se ljudje usujejo iz kinodvorane, kako hitijo drug drugega obkladati z vprašanji »ti je bilo všeč/ti ni bilo všeč« … Jaz sem se tem vprašanjem vedno izogibal, umetnost skozi small talk me nikoli ni privlačila, oziroma odzivi na umetnost kot small talk. Spomnim se nekega teksta Stojana Pelka, ali pa je bil intervju, kjer pravi, kako izrazito zoprno mu je to, da je začel kaditi prav zaradi tega, da bi se izognil tovrstnim pogovorom. Zajel sapo. Da te vsaj tistih deset minut, ko kadiš cigareto, ljudje pustijo pri miru, da gre mimo prvi val. Da je  dispozitiv filma, ali katerega koli, umetniškega dela, nekaj, kar terja svoj čas. Ti prvi odzivi so precej nezanimivi in površni. Šele ko začneš raziskovati, kaj te je pri nečem nagovorilo, šele takrat se lahko dokoplješ do česa zanimivega.

Analiza se začne, ko se začneš spraševati, zakaj in kako.

Da pa se ti zdi sploh vredno se začeti spraševati, mora biti pa zadeva dovolj intrigantna, provokativna ali izstopajoča v dobrem ali slabem. Povprečni dosežki ponavadi ne nagovorijo tvoje analitične žilice.

Še zadnje vprašanje: je vrnitev k literarni kritiki zate sploh še mogoča?

Seveda je mogoča. Nikoli ne bi te možnosti povsem izključil. Mogoče pod psevdonimom. Iz razlogov, ki sem jih že navedel, to verjetno ne bi bile kritike proznih del, glede na to, da sem zdaj še sam sramežljivo stopil na to polje, in glede na to, da se mi to nikoli ni zdelo primerno, ne bi pljunil v lastno skledo in se lotil nečesa, proti čemur sem se boril.

Kritika esejistike?

Mogoče. Če že, potem to.

Naslednja kritika bo esejistična ali pa je sploh ne bo! Hvala lepa, Urban Vovk, za ta pogovor.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritik ni reševalec sveta

    Aljoša Harlamov

    V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

  • Kritika po meri

    Andrej Hočevar

    Konec na začetku Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč … →

  • Za otroke gre!

    Aljaž Krivec

    Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, … →

Izdelava: Pika vejica