Delam se, da sem bolj za govejo, v resnici pa obožujem gobovo

Tina Mlakar Grandošek (foto: Maj Pavček)

Pogovor s pisateljico Tino Mlakar Grandošek

Maja Šučur

Tina Mlakar Grandošek je avtorica dveh zbirk kratke proze – Draga Tina je izšla leta 2009, Vse je v redu pa v lanskoletni beri Prišlekov. Prepričana je, da knjiga, ki jo je avtor dal iz rok, ne potrebuje podnapisov, sicer svojega pisateljskega dela ni dovolj dobro opravil. Tudi zato, in ker je po naravi sramežljiva, nad dajanjem intervjujev in pogovorih o svojem delu ni ravno vzhičena. »Kot copywriter v Mladinski knjigi, kjer dnevno pripravljam promocijska gradiva o raznovrstnih knjigah za zelo različne medije, si rečem, da bi morala seveda zagrabiti vsako priložnosti za promocijo, a kar se tega tiče, je moja kovačeva kobila čisto bosa,« se po desetih minutah klepeta že živahno razgovori v pristni štajerščini, jaz pa pomislim, kako dobro nekaterim dene, da niso samozaposleni v kulturi. Na kritike kljub temu ni imuna, prvi hip se menda odzove precej prvinsko. »Včasih se mi odrola tista znana scena iz Birdmana, ko glavni junak kritičarki v baru na kar malo brutalen način pove, koliko truda je vložil v svoje delo,« pove v smehu in dodaja, da ji kritiški odzivi vendarle zelo koristijo pri nadaljnjem pisanju. 

 

Tina, kako to, da smo na novo knjigo čakali kar šest let?

Sicer sem začela drugo knjigo pisati že takoj po izdaji prve zbirke, a razlogi so zelo praktični – redno službo imam, vmes sem se poročila in dobila dva otroka, preprosto ni bilo časa. Pisala sem ponoči in zgodaj zjutraj, za mano so naporna obdobja neprespanosti. Lani, ko je izšla druga zbirka, sem si rekla, da je vse skupaj že skoraj prenaporno, da si bom vzela odmor in recimo dve leti ne bom nič pisala, a kar ne morem, že razmišljam o novih … zgodbah, recimo.

Kje pravzaprav črpaš material za zgodbe? Sprašujem zaradi opombe na začetku zbirke, v kateri zapišeš, da so osebe in prigode v zbirki plod domišljije, kar je nemara samoumevno. Ali dejansko poznaš koga, ki je mrtvo babico vozil v kovčku za smuči, kot se zgodi v zgodbi Moje zimske počitnice?

Gradivo seveda lahko dobiš praktično povsod, tako v umetnosti, filmu, arhitekturi, pa na poti v službo, med čiščenjem, v kuhinji, med vožnjo … Včasih gre sprva samo za droben motiv, »prizor«, besedo, intenziven občutek, način, kako nekdo ugasne cigareto ali srkne kavo, ki mi ne gre iz glave. To si zabeležim in nato recimo čez dva meseca preverim, če se mi zadeva še zdi zanimiva. Če to drži, poskusim iz drobca razviti zgodbo. Pri pisanju sprva odreagiram povsem čustveno – me ideja, zgodba, štos, po nekaj časa še vedno vznemirja, zanima, nagovarja? Potem nastopi resno pisanje, spravljanje ideje na papir, nato pa še razumski del, ko pretehtam še »tehnično plat« pisanja, na primer morebitne pripovedne perspektive, način govora in druge detajle, ki nato zgradijo vse skupaj.

Če pomislim na konkretno zgodbo, lahko povem, da sem to pripoved o babici slišala v gimnaziji, to je ena od urbanih legend, ki krožijo in si jih pripoveduješ na žurih. A ta se mi je zdela res duhovita, bizarna in groteskna. Sem si pa želela zgodbo nadgraditi, da ni le goli opis dogodka, to bi bilo preveč preprosto. Odločila sem se za pripoved skozi otroško perspektivo in zgodba je naletela na zelo različne odzive, a sem sama z njo zadovoljna. Z načinom, ki sem ga ubrala, sem pozornost z babičine smrti in nato bizarnega izginotja usmerila na tega fantiča, vnuka. Seveda se večina bralcev ustavi in smeje triku s kovčkom za smuči, a pri tej zgodbi mi je všeč ravno to, da »finta« sploh ni tam, kjer se zdi na prvi pogled – prava tragika, prava čustva so drugje, pri obeh otrocih, ki sta čustveno prikrajšana. Mogoče dam s tem več manevrskega prostora bralcu. Ja, kar nekaj mojih zgodb je takih, da »podam žogico« bralcu, potem pa opazujem učinek. 

Vztrajaš pri pripovedovanju o človeških patologijah na zgolj na prvi pogled naivno vsakdanji način, kar bralca zagotovo preseneti. V prvi zbirki Draga Tina si opisovala čudaške individualiste, tokrat razširiš fokus na odnos, na družino.

Zagotovo so na to vplivale izkušnje. Knjige zdaj, ko imam družino, berem na drugačen način, tudi filme gledam z drugačnimi očmi; posledično tudi pišem drugače, zanimive se mi zdijo druge reči. Lahko se človeku zdi, da je za hudo dramatično sceno potrebno nekaj zelo nenavadnega, na primer duh ali vdiranje v stanovanja ali norost – to je nekaj motivov iz moje prve zbirke. Kdaj drugič – morda gre samo za drug dan ali pa res za drugo življenjsko obdobje – je lahko prav tako ali pa še bolj dramatičen prepir med zakoncema, prikrito ali odkrito nasilje nad otroki, laži, varanje in stiska, da ne moreš, ne znaš ali si ne upaš biti tak, kot v resnici si.

Spomniva se zgodbe Ljubezen. Zasnova je nastala, ko smo bili z družino na morju. Hči je spala na plaži, ko sem zaslišala kričanje v neposredni bližini, šlo je za tuj jezik. Mislila sem, da se neka ženska prepira s svojim partnerjem, zato sem šla do nje, da ji pomaham, če je lahko malo tišje, potem sem pa videla, da se je v bistvu drla na štiriletnega fantka, kot bi se drla na moža ali vsaj nekoga svojih let. Tega nisem mogla pozabiti, ta šok sem si želela poustvariti za bralca zgodbe Ljubezen. No, pa sem izdala ključni obrat …

Zakaj si se odločila za razmislek o tradicionalni družini? Je v današnjem času res še smiselno pisati o njej in njenih ritualih in na kakšen način?

Tradicijo seveda razumem tudi kot rituale, denimo družinska kosila, praznovanje obletnic, poroke in podobno. Bistvo družinskih tradicij pa se mi vendarle zdi tisto dobro in pozitivno, kar naj bi se ohranjalo iz generacije v generacijo, toplina in ljubezen. Močno verjamem, da vsi potrebujemo družinsko ljubezen in naklonjenost kot temelj, na katerega se opiramo. Ne vidim težav v tem, da se oblike družine spreminjajo, bistveno se mi zdi, da ima otrok občutek varnosti in da ve, da je tam nekdo, na kogar lahko računa, pa če sta to mama in ata ali dve teti, to sploh ni važno, to je zgolj fasada tradicije. Njeno bistvo je v čustvih zaupanja in sprejemanja. To sem poskusila izpostaviti tudi v zgodbah. Tudi s tem, seveda, da včasih teh čustev preprosto ni in ostanejo samo še šampanjec, tablete, pa hrana ali pa zanikanje in laži.

Tudi zato se mi zdi o družinski tradiciji še vedno nujno govoriti. Družina te močno zaznamuje, ne verjamem v to, da se lahko od nje kadarkoli zares umakneš. No, seveda se lahko, a te tak umik zaznamuje, ni ti lahko, tudi če si zelo močna oseba. Poleg tega sem seveda hotela čim bolj nagovoriti bralca. Vsebina, vezana na bližnje odnose, nagovarja vsakogar, kar, če si dovolim malo psihoanalize, vidim tudi po posameznih odzivih na zgodbe. Tistih profesionalnih in onih, ki jih slišim od prijateljev in znancev.

Da je družina ravno v prvi in zadnji zgodbi v zbirki opisana na razmeroma optimističen način, najbrž ni naključje?

Veliko sem se ukvarjala z vrstnim redom zgodb, seveda sta prva in zadnja nalašč pozitivni. Mogoče sem želela s tem optimizmom ustvariti neki objem, ki vse skupaj povezuje, to je ta toplina, ki sem jo omenjala prej. Ta je kljub kupu zamer in manjših ali večjih peripetij vedno sidrišče družine. Rad se imaš, potem se kregaš, vmes iščeš mesto v družini, najprej matični, potem svoji, in potem se vendarle najdeš, zraven pa vse tiste, ki jih imaš rad. Če imaš srečo, seveda.

Vznemirjata pa te tudi družbeni vlogi moškega in ženske, torej obenem moža in žene, očeta in matere, kar eksplicitno izpostaviš denimo v zgodbah Orbitrek in Toliko stvari.

Želela sem prikazati vsaj del spektra vseh teh vlog, ki naj bi jih ženska, mama, žena nosila. Seveda je v ženski in materinski poziciji ogromno lepega, a so pričakovanja okolice, družine, otrok ali nas samih tudi breme. Čeprav se v Orbitreku ne zgodi kaj dosti, gre navsezadnje za pogosto zgodbo danes zelo preobremenjenih žensk. 

Moškega je v zbirki manj. Pokaže se v odnosu do matere kot sin – dvakrat sem ga očitno podzavestno postavila v podrejeno vlogo –, v Toliko stvari pa kot mož, ki je nad vsem razočaran in tečnari, a ničesar ne spremeni. Bi to lahko bila posledica tega, da je bil prej v odnosu z materjo podrejen in nezadovoljen? Nočem vseh moških metati v isti koš, a gre za pogoste pojave, o katerih je vredno razmišljati.

Nikakor pa ne želim soditi o dejanjih drugih na način: je denimo on res luzer, ker bi moral moško udariti po mizi, pa tega ne stori? Bi si prijateljici, ki si v zgodbi Ne povem prikrivata stvari, morali povedati resnico? Želim si samo prikazati stvari dovolj prepričljivo, soditi je težko, tudi če so to junaki, ki si si jih izmislil sam, torej si na neki način njihov stvarnik in bi si načeloma lahko jemal pravico, da jih (ob)sodiš. Nekatere teme so pač preveč občutljive.

Kaj pa odnosi med ženskami v zgodbah – zakaj vladajo med njimi najpogosteje nezaupanje, ljubosumje, tekmovalnost, prikrivanje …?

Hm, na to sicer nisem pomislila, a se moram strinjati. Najbrž gre spet za mojo podzavest, ki je seveda ne morem povsem pomesti pod preprogo. Ženske smo med sabo pogosto konkurentke, v času okoli 8. marca je bilo veliko rečeno o sindromu čebelje matice in podobno. Mogoče gre res pogosto za tekmo, v kateri poskušamo biti kar najboljša žena, mati, uslužbenka, gospodinja …

Ko želiš denimo prikazati žensko perspektivo, na povsem formalni ravni navadno uporabiš veliko podredij, ki ponazarjajo neprekinjen miselni tok, drugoosebno pripoved, ki deluje kot nasveti iz tako imenovanih ženskih revij. S tovrstnim načrtnim pretiravanjem opozarjaš na težavno vlogo ženske v družbi danes, a sprašujem se, če je dovolj zgolj pokazati na problem, brez da bi obenem ponudili nadgradnjo, rešitev. Lahko pisatelji zgolj postavljate vprašanja, brez da bi ponudili odgovore?

Lahko, pisatelj ni vedno dolžan dajati odgovorov. Zagotovo je dobro, da opozarja in postavlja ključna vprašanja, da je primerno provokativen in pokaže na nevralgične točke in probleme. A se sama v odnosu do svojih junakov, posledično pa do bralca, ne vidim v položaju vsevednega avtorja. Tudi zato, ker nikoli ne moreš čisto do konca poznati osebnih ali drugih okoliščin, vseh vzgibov, vseh detajlov osebnosti. Seveda vsi pavšalno sodimo o tujih dejanjih, a te vsevedne pozicije, ki je v našem prostoru zelo prisotna na mnogih področjih, ne maram. Poskušam zgolj malo dregniti bralca, končni premislek je pri njem.

Tvoje kratke zgodbe so obrtniško dodelane. Kakšne so pravzaprav zate prednosti te literarne zvrsti?

Naj razbijem iluzijo – tu je najprej dejstvo, da je zame in za moj trenutni način življenja časovno bolj obvladljiva. Na voljo imam kdaj zgolj dve ali tri ure in nimam možnosti, da bi se nekam zaprla za več mesecev in pisala kaj daljšega. Takšna forma je torej dovolj obvladljiva, omogoča nadzor in ravno dovolj časa imam, da tekst dovolj dobro prežarčim z vseh vidikov in ga obrtniško izpilim. Obenem mi je všeč tudi raznolikost, ki jo omogoča pisanje kratkih zgodb – dokaj hitro lahko skočiš iz enega v drugi svet, iz ene glave v drugo, nisi »ujet«, kot si predstavljam, da se lahko zgodi pri romanu, ki ga najbrž pišeš več let in ti gredo lahko junaki že malo na živce.

Na pisanje kratkih zgodb sicer še vedno gledam z vsem nujnim spoštovanjem in resnostjo, pa tudi kot na svojevrstne vaje v slogu. Te pa je tudi laže pisati na desetih kot na stotih straneh. Seveda me mika tudi pisanje romana, trenutno se poigravam z neko idejo. A najprej jo moram res domisliti, rada bi se prepričala, da je zgodba dovolj močna, vsebinsko in psihološko dovolj trdna, ne verjamem namreč, da lahko iz vsake ideje nastane roman. Zdaj sem v fazi preigravanja forme, da vidim, kako široko bom stvar zastavila. Pa junaki mi morajo biti res všeč, ker če se bom zadeve res lotila, bom glede na svoj tempo pisanja v njihovi družbi najbrž preživela kar nekaj let … 

Večkrat pohvaljena prednost tvojih knjig pa so vselej tudi raznoliki pripovedni koti. 

Z načinom pripovedi se pogosto ukvarjam, da. Ena kratka zgodba ti lahko vzame precej časa, nikoli niso končane v enem vikendu. Še vedno grem za kak nasvet ali idejo kdaj pogledat v Blatnikov priročnik pisanja kratke zgodbe ali v podobne knjige. Ta formalni del pisanja je škoda zanemariti, ker ti pogosto pomaga pri tem, da se morda sprva bolj medla ideja razvije v nekaj dobrega. Čisto praktična in včasih povsem obrtniška znanja so navsezadnje avtorjevi pripomočki, kot da bi filmar uporabil drugačno kamero, drugo perspektivo, filter, včasih celo zamenjal igralce … Pri pisanju je to lažje, režiraš sam sebe in na voljo imaš neskončno možnosti. 

Zgodba Moje zimske počitnice je bila, na primer, najprej zapisana v tretji osebi, potem pa sem zamenjala perspektivo in je postala povsem drugačna. Nekaj šteje ideja, ki je lahko zelo dobra, če pa je ne zapišeš na pravi način, lahko izpade precej klavrno. Zato je nujen premislek in slej ko prej sledi še »tlaka«, obrtniško delo, s katerim se da veliko izpiliti.

Pomenljivo se zdi, da zadnjo zgodbo pripoveduje miza, ki zagotovo nastopa kot simbolna točka družine.

Iskala sem nekega zunanjega opazovalca, čeprav seveda tudi ta miza ni zares zunanja in objektivna, temveč del družine. Ugotavljam, da se med pisanjem pogosto izogibam čisto zunanjemu, vsevednemu pripovedovalcu. Pripovedovalec mora biti iz mesa in krvi (v tej zgodbi pač iz lesa), tudi zmotljiv in občutljiv in čustven. Miza se mi je zdela zelo močan simbol tradicije, o kateri sva že govorili. Pravzaprav tradicije v vseh njenih pomenih – tiste okostenele, toge, nesočutne in krute, pa tudi tiste, ki nas polni z ljubeznijo. Tudi zato, ker je vse kdaj čez mizo ali pa na njej povedano s pretiravanjem v hrani in alkoholu. Čeprav je očitno, da so stvari zelo krhke in se lahko vsa čudovita pojedina na neki točki samo z enim potegom prta uniči in s tem podre iluzijo tega, da je vse v redu.

V tej zadnji zgodbi, Ob meni, pišeš o dveh vrstah ljudi – eni imajo raje govejo, drugi gobovo juho. Prvi so bolj previdni in umirjeni, ne marajo novotarij in so nagnjeni k varnemu, preverjenemu, drugi so bolj naklonjeni spremembam in odprti za vse, kar je drugačnega. Med katere sodiš ti?

Najbrž sem v nekaterih pogledih precej konservativna in umirjena, a so mi vseeno všeč zanimive ideje, ljudje in zgodbe, drugačne perspektive, druga okolja – gobovo torej. (smeh) Delam se, da sem bolj za govejo, v resnici pa obožujem gobovo.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

  • Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov

    Aljaž Krivec

    Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.