Julija Potrč, nagrajena prevajalka

Julija Potrč,
priznanje za mladega prevajalca 2010
Tamminen: Skrivališča
Skrivališča so izšla pri LUD Literaturi v zbirki Stopinje

Julija Potrč

Tvoje zanimanje za finsko književnost in finščino se je začelo v bistvu pri njunih začetkih: s Kalevalo. Kako je v tem kontekstu potekalo tvoje učenje jezika, se ti zdi, da je bila Kalevala dobro izhodišče tudi za ukvarjanje s sodobno finsko književnostjo?

Moje zanimanje za finščino se je začelo precej zgodaj, nekje proti koncu srednje šole oz. na začetku študija. Nad skandinavskimi državami pa sem bila navdušena že prej – nekaj časa sem se celo odločala med norveščino in finščino. Na koncu je le prevladala slednja; najbrž zato, ker se ne bojim izzivov, čeprav bi se nekoč rada naučila tudi norveško. O Kalevali sem pisala diplomsko nalogo pod mentorstvom prof. dr. Borisa A. Novaka, ukvarjala sem se s prevodi finskega narodnega epa v slovenščino in angleščino ter z mnogimi težavami, ki jih mora razrešiti prevajalec tega epa. Brez dvoma je Kalevala temeljno delo finske književnosti in kulture, in še danes obstaja nešteto referenc nanjo v vsakdanjem življenju (ena od največjih finskih bank se na primer imenuje Sampo po čarobnem predmetu iz Kalevale, ki je svojemu lastniku prinesel srečo in bogastvo, čeprav si strokovnjaki še vedno niso enotni glede tega, kakšen naj bi bil pravzaprav videti). Sodobni pisatelji se prav tako pogosto navezujejo na finski narodni ep; tudi Petri Tamminen je eno od svojih kratkih zgodb naslovil po Lemminkäinenu, enem od treh glavnih junakov Kalevale. Ukvarjanje s Kalevalo mi je bilo v veselje in užitek, saj to ni le temeljno delo za vse, ki jih zanimata finska kultura in književnost, temveč gre tudi za zabavno in napeto zgodbo z elementi pravega akcijskega filma: dva možakarja se borita za dekle, dobro se bori proti zlu, vse skupaj pa se odloči v dramatičnem koncu. Srečo imamo, da nam je finsko ljudsko izročilo v obliki Kalevale dostopno v odličnem prevodu Jelke Ovaska.

Čeprav ob besedi eksotika po navadi ne pomislimo najprej na mrzle dežele severa, pa pri nas finščina vendarle velja za nekaj eksotičnega že po skromnem številu prevajalcev. Kako gledaš na to ti, kaj je na Finskem in finščini zate tako posebnega?

Nedvomno bi lahko kot eksotičnega označili vsak jezik, ki ga ne slišimo prav pogosto v svojem okolju in za katerega ne obstaja veliko možnosti ali spodbud za učenje. Finščina spada v to skupino, poleg tega pa se morda zdi še bolj eksotična zato, ker gre za ugrofinski jezik in so koreni finskih besed povsem drugačni od romanskih in germanskih jezikov, ki so nam bližji. Prav ta drugačnost je tisto, kar me je najbolj navdušilo in hkrati razlog za to, da sem se začela učiti finsko – najprej na jezikovnih tečajih v Ljubljani, kasneje pa še na tečajih Univerze v Helsinkih. Poleg eksotičnosti finskega jezika je razširjena še predstava o eksotičnih prebivalcih te države, ki smo si jo ustvarili predvsem na podlagi Kaurismäkijevih filmov in romanov Arta Paasilinne; to je predstava o molčečih in nekoliko čudaških ljudeh s posebnim smislom za humor, ki se radi držijo zase.

Kakšna je bila tvoja prevajalska izkušnja s knjigo Skrivališča Petrija Tamminena, si se pri svojem delu srečala s kakšnimi specifičnimi težavami in zagatami?

Petri Tamminen piše izredno kratke zgodbe, ki ponavadi obsegajo le dobro stran. Njegov slog pisanja je zgoščen; pozna se, da je vsaka beseda na svojem mestu s točno določenim namenom. Morda bi kdo pomislil, da je kratke zgodbe laže prevajati od romanov, vendar pri Skrivališčih temu ni bilo tako. V nasprotju z romani, kjer prevajanje po začetnih straneh ponavadi lepo steče, je bila tu vsaka zgodba poglavje zase. Pa tudi v samih zgodbah je bilo treba vsako poved premisliti, saj se je morala logično navezovati na prejšnjo, hkrati pa sem morala neprestano paziti, da ne bi podlegla skušnjavi in na kakšnem mestu začela preveč pojasnjevati ali povezovati stavkov, temveč sem poskušala resnično čim bolj zvesto slediti izvirnemu besedilu.

Kako potekajo tvoji osebni odnosi z novejšo finsko književnostjo? Najbrž večino sodobnih avtorjev tudi osebno poznaš; sta pri prevodu sodelovala tudi s Tamminenom?

Finski literarni prostor je sicer večji od slovenskega, vendar še vedno dovolj majhen, da slej kot prej spoznaš veliko ljudi, ki se ukvarjajo s pisanjem in izdajanjem knjig. Na splošno se založniki zavedajo pomena promocije finske književnosti v tujini in zato radi pošljejo prevajalcem ali urednikom nove knjige, ki bi po njihovem mnenju utegnile biti zanimive za določeno tržišče. Pri tem igra pomembno vlogo tudi Center za promocijo finske literature FILI, ki subvencionira prevode del finskih avtorjev v tuje jezike in hkrati deluje kot informacijsko središče za finsko književnost. Seveda poskušam tudi sama čim bolj slediti aktualni literarni produkciji na Finskem, založbe prosim za izvode del, ki se mi zdijo zanimiva in jih nato, če se za takšna tudi izkažejo, predlagam slovenskim založbam. Pri samem prevajanju je seveda dragoceno, če se z vprašanji lahko obrneš na avtorja, vendar pred tem za pomoč vedno najprej vprašam Fince, ki živijo v Sloveniji, in avtorju pišem le z vprašanji, na katere odgovora nisem mogla dobiti drugje. Pri Tamminenu je bilo takih mest kar precej, kar pove nekaj o zahtevnosti njegovih besedil, in za vsa si je vzel čas in mi prijazno odgovoril. Tudi avtorji se nedvomno radi zavedajo, da se prevajalec poglablja v besedilo in temeljito opravlja svoje delo.

Gotovo obstaja še mnogo finskih avtorjev, ki bi jih bilo treba prevesti. Bi izdala katerega izmed svojih še neprevedenih favoritov?

Zanimivih avtorjev je res kar nekaj, saj poznamo v Sloveniji od sodobnih finskih pisateljev skoraj izključno Arta Paasilinno. Veselim se na primer romana Slepo okno zelo zanimive in nagrajene avtorice Leene Krohn, ki ga bom naslednje leto prevedla za Študentsko založbo. Eno od večjih imen sodobne finske književnosti je nedvomno Sofi Oksanen, ki je za svoje romane prejela že vrsto nagrad in na Finskem podrla rekorde prodaje. Svojevrsten izziv zame bo prevajanje otroške slikanice o dveh navihanih fantih, Tatuju in Patuju, ki je na Finskem zelo popularna in bo naslednje leto izšla pri založbi Sodobnost International. Rada bi se poskusila tudi v prevajanju dramskih besedil in zato držim pesti, da bi se našlo kakovostno sodobno finsko dramsko besedilo, ki bi bilo primerno za uprizoritev v naših gledališčih. In da ne pozabim na poezijo – za začetek bi se splačalo prevesti vsaj še Penttija Saarikoskija, ki je poleg Paava Haavikka najpomembnejši finski pesnik druge polovice 20. stoletja.

Za konec pa – da ne bom zaključila s finščino – naj kot anglistka poudarim, da rada prevajam tudi iz angleščine, zlasti ameriške avtorje.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

Izdelava: Pika vejica