Je zgodba o požrešnem direktorju vselej že kritika neoliberalizma?

Domen Slovinič, Aljaž Krivec, Anja Radaljac in Nina Sivec

Tretji del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem

Anja Radaljac

Anja: Andrej, kaj se ti zdi osebno pomembno, ko izbiraš kritiške glasove, ki soustvarjajo elektronski medij www.ludliteratura.si? Katere so tiste kritikove lastnosti (lastnosti tekstov), ki se ti zdijo nujne za kvalitetno sodelovanje in kdaj vidiš, da z nekim piscem preprosto »ne bo šlo«?

Andrej: Zanimajo me kritike, ki se zavedajo izzivov in omejitev lastne forme. Zanimajo me kritike, ki so, po eni strani, res kritike, ne pa nerazumljive razprave, po drugi pa tiste, ki zato še niso zgolj medlo povzemanje. Dolgočasijo me kritike, ki jim manjka zaključna sinteza, ki so na videz napisane brez vsakršnega mnenja – ne ker bi bilo mnenje samo po sebi že dovolj za kritiko, temveč zato, ker od kritika pričakujem, da se je vsaj prvega branja lotil kot neobremenjeni bralec, ki na učinke literature ni imun ali od njih vzvišeno distanciran. Pri kritikih in v njihovih tekstih zato pozdravljam jasnost in iskrenost – iskrenost do lastne bralske izkušnje. S tem je po mojem povezana določena odgovornost, ki jo ima kritik do sebe in potem še vseh drugih. Kritikova vloga bi morala biti aktivna, ne zgolj povzemajoča oz., kot si rekla ti, samo piar. Motijo me kritike, napisane iz takšnega ali drugačnega predsodka, kar je lahko, ne nazadnje, tudi vztrajanje pri nekem diskurzu, ki za obravnavano knjigo mogoče ni najboljši. Ne vem, verjetno govorim o nekakšnem imanentnem pristopu. Če bi izbral dve lastnosti, ki ju od kritika res pričakujem, bi se odločil za sposobnost sintetičnega mišljenja in oblikovanja jasne sodbe. Manj izkušeni kritiki namreč radi komentirajo vse od naslovnice do vezave, njihove sodbe pa so včasih povsem odsotne, drugič se nanašajo na neke detajle stranskega pomena ali celo takšne, ki spet niso povezani s knjigo, temveč z izražanjem pripadnosti nekemu diskurzu. Tako se mi zdi za plodovito sodelovanje nujna pripravljenost na dialog – jaz sem pripravljen sprejeti vsako mnenje, za katerim kritik res stoji, medtem ko so nekateri pripravljeni v neskončnost komentirati in zagovarjati po mojem nemara nedodelane pasaže (ponavljam: ne govorim o mnenju ali sodbi), čeprav mi dajo z vsakim novim komentarjem užaljeno vedeti zgolj to, da so kot pisci nezmotljivi. Ali nedotakljivi.

Anja: Nina, kakšno je tvoje stališče do »večživkarstva« na literarni sceni, predvsem v navezavi na ostrino kritik(e)? Je po tvojem ostra kritika v takem okolju sploh lahko funkcionalna ali pa pravzaprav precej sama sebi namen? In če ostra kritika ne prenese prepletenosti odnosov na literarni sceni, kaj/komu doprinaša medla literarna kritika?

Nina: Vsi vemo, da se samo od literarne kritike v slovenskem prostoru pač ne da živeti in da je zato »večživkarstvo« slej ko prej za vsakega kritika, ki v tem delu vztraja dovolj časa, neizbežno. Tudi če bi živeli v idealnem svetu, kjer bi imeli poklic kritika, ki bi se ukvarjal z literaturo samo s te pozicije, bi prišlo do prepletanja odnosov, saj je naš literarni prostor tako majhen, da hitro spoznaš njegove akterje. Tako da bi tudi prijateljske vezi ali osebne zamere pripeljale do podobnih problemov, na katere ti opozarjaš. Zato menim, da je prepletanje odnosov nujno zlo, ki pa se ga da regulirati, idealno z vseh, realno pa verjetno vsaj z ene strani: odkritost in samokritičnost kritika, jasna uredniška politika in ne nazadnje kritično branje kritik s strani bralcev, ki mislim, da niso povsem imuni na brezkrvne tekste. Strinjam se, da je medla kritika, ki bolj kot na kritiko spominja na povzetek, bolj v službi podplačanega piara, kot si sama lucidno zapisala, in izgublja svojo avtonomnost. Prav zato se mi zdi ostra oz. jasna kritika ne samo funkcionalna, ampak nujna, in je sama sebi namen samo, kadar je neargumentirana in z nekim senzacionalističnim negativizmom zapira dialog med kritiko, bralcem in avtorjem ter tako ničesar ne doprinaša na literarno polje.

Anja: Domen, pišeš predvsem o poeziji (kot je omenil že Andrej) … zakaj se ti zdi, da se večina kritikov odloči, da bi raje pisala o prozi? Zaradi neoprijemljivosti poezije? Si si ti, recimo, že ustvaril neki sistem, ko pride do pisanja kritik pesniških zbirk? Kako sploh zastaviš kritiko?

Domen: Že res, poezija ima drugačne notranje zakonitosti kot proza in nekako obstaja splošno mnenje, da je kot taka manj oprijemljiva, bolj osebna, subjektivna za bralca in bolj odprte narave kot npr. roman, ki ga prebereš od začetka do konca in v katerem je lahko zgodba bolj neposredno podana. Po drugi strani pa velja tudi obratno, slaba poezija je ravno tako pogosta kot slaba proza in v teh primerih lahko, po mojem mnenju, še laže ugotovimo, zakaj je tako. Zatorej tudi nimam pojma, zakaj se kritiki prej odločijo za pisanje v zvezi s prozo, upam pa, da pri tem ne gre za nekakšno nezavedno»sakralizacijo« poezije kot nečesa teže doumljivega, saj bi to pomenilo zgolj beg od soočanja z veliko količino pesniških zbirk, ki so daleč od»sakralnih«, ampak v resnici bliže banalnemu.

Povedano drugače: človek lahko zavrne ocenjevanje poezije z argumentom neoprijemljivosti, vendar s tem v bistvu ne naredi usluge tistim avtorjem, ki resnično dobro pišejo, ampak niso npr. povezani s posamezniki iz določenih krogov, tisti pa, ki so, in pišejo povprečno ali podpovprečno poezijo, pa ostanejo na povšju ravno zaradi tega, ker naj ne bi bilo alternative. Mislim, da je dolžnost vsakega kritika prepoznavanje tistega, kar je zanimivo, intimno, iskreno, drzno ali progresivno in zavračanje tistega, kar je banalno, režimsko, že slišano ali pa preprosto dolgočasno.

Pri pisanju nimam posebnega sistema – knjigo večkrat preberem, preberem tudi druge pesniške zbirke, če avtorja ne poznam, in skušam razumeti (ter tudi primerjati) različne pesniške strukture, ki jih neki pesnik v lastnem opusu ponuja v branje. Včasih sem navdušen, včasih razočaran, največkrat pa naletim na medlo povprečnost, kar je pri teh izdajah daleč največji problem.

Anja: Aljaž, občutek imam, da svoje kritike pišeš po nekakšni vnaprejšnji mreži; vedno so precej analitične (vedno vzameš v ozir čim več vidikov dela), vsebujejo pa tudi jasne »pluse in minuse«; si tako mrežo ustvaril zavestno? Pa v odnosu do kritik, ki jih bereš – se ti zdi, da je kateri vidik dela zelo pogosto zanemarjen?

Aljaž: Mreža, o kateri govoriš, pravzaprav ni vnaprejšnja, to lahko rečem samo za njene osnovne determinante. Skoraj gotovo bom v kritiki govoril o slogu dela in njegovi idejni izpeljavi. Ta vprašanja so zavestno določena, saj želim, kot si že omenila, obdelati čimveč vidikov dela ter ga s tem na neki način predstaviti različnim tipom bralk in bralcev in hkrati avtorici/avtorju sporočiti, kje se mi zdi, da je tekst bolje/slabše izpeljal/a. Bolj specifična vprašanja mi tako na neki način zastavi obravnavano besedilo samo.

Pri vidikih bi izpostavil dva, ki se mi zdita posebej pogosto zanemarjena. Eden je prav slogovni – po mojem mnenju je to tista razsežnost dela, ki lahko podpira njegovo idejo, odpira nova vprašanja ter ga ne nazadnje dela estetskega. Včasih naletim na besedila, v katerih radikalno različni liki govorijo popolnoma isti jezik, dialogi škripajo, so polni besednega balasta, ker pa denimo zgodbena raven sama na sebi še kar dobro učinkuje, veliko kritikov izpostavi zgolj to. Ne vem, če gre za željo po ugajanju ali pa jih to preprosto ne moti, vendar pa imam ob tem vselej občutek, da je bilo nekaj velikega (kar po nekaterih teorijah celo malodane definira leposlovje) popolnoma spregledanega.

Drugi vidik pa je morebiti nekoliko kompleksnejši in se zgodi, ko se srečamo s tekstom, ki jasno problematizira neko tematiko. Tu se mi zdi, da se veliko kritikov (včasih tudi sam) prehitro zadovolji z napisanim. Mar je, če zapišemo zgodbo o požrešnem direktorju, to vselej ostra kritika neoliberalizma? Je lik »spolno osvobojene močne ženske« pogoj za »feministično« literaturo? Je zgodba revnega priseljenca ali zasmehovane lezbijke zadela v bistvo problema ksenofobije? Ne verjamem, saj gre za kompleksne pa tudi že velikokrat obravnavane teme, ki potrebujejo globok uvid, saj lahko v nasprotnem primeru ustaljeni način delovanja celo reproducirajo in ga poglabljajo ali pa vsaj ne povedo nič takega, česar ne bi že videli in vedeli.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica