Jaz sem bolj za noir

Renato Bratkovič

Pogovor z Renatom Bratkovičem, organizatorjem festivala Alibi

Aljaž Krivec

Renato Bratkovič je oglaševalec, kreativni direktor, pisatelj, ki ima za seboj več knjig kriminalnega žanra. Ljubezen do slednjega je vodila do vzpostavitve mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič. Vsakokratni seznam povabljenih pisateljev_ic nam razkrije, da festival v sebi dobro združi vidnejša slovenska imena, ki jih morda z žanrom niti ne povezujemo, in tuje ključne predstavnike_ce žanra, ne umanjka pa niti ob-dogajanje. Spregovorila pa nisva zgolj o festivalu:

Na spletu in v medijih lahko najdemo več informacij o Alibiju, a moram priznati, da je moja predstava o festivalu morda še vedno nekoliko meglena. Kako točno festival poteka od začetka do konca? Čemu vsemu smo priča?

Alibi je zaradi delavniškega koncepta unikaten festival – večina festivalov poteka v obliki okroglih miz in predavanj, pri nas pa gostujoči pisci dejansko ustvarijo zgodbe, ki jih tukaj pustijo v zameno za brezplačno bivanje in razvajanje z izjemno lokalno hrano in izvrstnim festivalskim vinom. Zgodbe so bile do zdaj do konca leta objavljene ekskluzivno na spletni strani festivala, potem pa jih pisci lahko objavijo, kjer koli želijo.

Urnik je naslednji: v petek pri večerji žrebamo naslove, v soboto opravimo glavnino pisanja, zvečer je še običajno filmska predstava z gostom v lokalnem kinu, v nedeljo pa dopoldne porabimo za dokončanje ali piljenje teksta, popoldne pa na javnem dogodku zgodbe preberemo in se malo pogovorimo z avtorji.

Seveda pa festival v lokalnem Tedniku Panorama odmeva še kak mesec in pol, saj v njem objavimo reportažo ter kratke pogovore z avtorji in odlomke njihovih zgodb.

Zdi se, da je tu poseben fokus žanr noir, ki je bržkone največjo slavo doživel v filmu, predvsem hollywoodski produkciji prve polovice dvajsetega stoletja (dokler ga ni ponovno odkrival francoski novi val). Se žanr spet prebuja? Morda v obliki skandinavske kriminalke? Je v komunikaciji s sodelujočimi in publiko potrebno osvetljevati žanr na novo?

Žanr je nekako našel mene, ne jaz njega. Ko sem spisal prve zgodbe za zbirko Ne poskušajte tega doma (2012), se še nisem znal nikamor umestiti. Pisal sem, kar me je zabavalo, in to mi je bilo edino pomembno. Potem sem po naključju naletel na Božično zgodbo Paula Davida Brazilla in takrat mi je kliknilo: »Hej, tako pišem jaz!«

Skandinavski pisci so vsekakor v središču pozornosti, pa neo noir in ameriški southern gothic, sem pa v zadnjih dveh ali treh letih prišel v stik z izjemno zanimivimi posamezniki, založniki, uredniki in pisci iz različnih dežel na Balkanu in skupaj smo ugotovili, da obstaja nekaj, čemur pravimo balkanski noir. Lansko leto je izšla antologija BalkaNoir pri grški založbi Kastaniotis, ki je verjetno prvič povezala pisce v regiji – Slovenijo predstavljamo Avgust Demšar, Zoran Benčič in moja malenkost.

Publika, ki nas kolikor toliko redno spremlja, nekako že ve, kaj lahko na nedeljskem literarnem večeru pričakuje, glede piscev pa sploh ni nikakršnih težav: tudi tisti, ki pišejo splošno leposlovje in se v kriminalki ali noirju še niso zares preizkusili, so tukaj zmeraj opravili izvrstno delo.

Tokrat se je festival odvil petič in, kolikor mi je znano, ostaja edini tega tipa pri nas (čeprav mi misli po malem uhajajo h Grossmannovemu festivalu). Se je v tem času kaj spreminjal? Je deležen vedno večje pozornosti?

Želel bi si večje pozornosti, ki bi je festival morda bil deležen, če bi ga organiziral na primer v Ljubljani. Ampak želel sem narediti nekaj v svojem kraju (čeprav sem »prisiljenec« iz Maribora).

Največ pozornosti smo bili deležni leta 2015 (prva izvedba), ko je bila to čista eksotika. Takrat je po naključju prav tisti teden v oddaji Osmi dan tekla beseda o kriminalki in noirju, tako da se je tudi pri meni oglasila ekipa in naredila prispevek. Potem sem videl, da sem se znašel v isti oddaji z Marcelom Štefančičem ter Avgustom Demšarjem in Zoranom Benčičem, ki sta oba na Alibiju sodelovala že naslednje leto (Avgust kot gostujoči pisec, Zoran pa je prišel skupaj s producentom Tomijem Matićem predstavit Pse brezčasja v Kino Slovenska Bistrica). Bili smo tudi v kulturni oddaji Glasnik, Dobro jutro in novicah na Tele M, naredili so intervju z mano za Kulturnice na Valu 202, bilo je Delo, Večer, Slovenske novice in seveda naš lokalni Tednik Panorama. Zdaj se zdi, da smo za medije manj zanimivi.

Festival je v svojem bistvu ostal mala literarna delavnica z veliko hrane in pijače, tako da je hedonizem skoraj prevladal nad duhovno ustvarjalnostjo, ampak na koncu smo vsi oddelali, kar se je od nas pričakovalo. Dejstvo, da moraš izdelek predstaviti pred občinstvom, te prisili k določeni meri resnosti.

Če prav razumem, bo po tokratni izdaji festivala sledil zbornik, ki bo zajemal nastala besedila od same vzpostavitve festivala. Se ob tej prelomnici pojavljajo kakšni posebni plani za naprej? Je v načrtu kakšna sprememba zasnove, širitev po časovni in/ali geografski plati?

Drugo leto bo izšla antologija z vsemi zgodbami in kratkimi predstavitvami avtorjev v elektronski in tiskani obliki, tako da bomo dejansko dobili neki oprijemljivi izdelek. Glede vprašanja, kako naprej, pa lahko rečem, da so začeli potekati resni pogovori, da bi se festival za pet let selil v Romunijo, potem v Grčijo, kasneje pa bomo videli. To bi bil naš prispevek k projektu BalkaNoir.

Letošnji gost Bogdan Hrib je tudi založnik in je že pred časom organiziral festival kriminalke in trilerja in je tudi zaradi tega pred par leti z mano stopil v stik. Kemija je, volja je, bomo videli.

Kako doživljaš spremembe, ki jih je v odnosu do kriminalke doživel domači prostor? Po novem se lahko ponašamo s solidno kritiško recepcijo, nekaj prodajnimi hiti, nominacijami za nagrado kresnik, novimi imeni in starimi, ki so se začela ukvarjati s kriminalko … Kaj je tisto, kar v tem trenutku kriminalni žanr najbolj potrebuje za vidnejše mesto v družbi?

V bistvu me veseli, da sta bralstvo in strokovna javnost na žanrsko pisanje začela gledati resneje. V principu pa naša resničnost, ko nam prihodnost krojijo kriminalci in barabe, žal krepko presega fikcijo.

Je pa res, da na primer Avgust Demšar že nekaj let pobira nominacije za najresnejše književne nagrade, tako da se že nekaj časa zavedamo obstoja in kakovosti tovrstnega pisanja.

Tudi zadnji uspehi Tadeja Goloba, ki je v pisanje vstopil s čisto drugačnimi prvimi književnimi koraki, in Mojce Širok, ki smo je tudi vajeni v neki drugi vlogi, me navdušujejo – ampak če stopimo par korakov nazaj in pogledamo od daleč, je njuna pot v bistvu logična.

Seveda imamo tu še film (Psi brezčasja in Korporacija) in televizijo (Jezero).

V teh zgodbah (za razliko od resničnosti) kriminalci dobijo po piskru, mali človek pa lahko obračuna s politično in gospodarsko korupcijo. Zdi se mi, da je to tisto, kar nas vleče k branju književnosti in gledanju avdiovizualnih izdelkov v teh žanrih.

Alibija se udeležujejo tudi znana tuja imena žanra, kar je za naš prostor in posebej manjše festivale nekoliko nepričakovano. Gre za privlačnost zasnove? Prepričevalne sposobnosti?

V osnovi nimam zadržkov, ko vabim pisce – povabil sem tudi kralja skandinavskega noirja, pa žal prav v tem terminu vsako leto pleza v Grčiji. Že prvo leto sem med tujimi imeni gostil omenjenega Paula D. Brazilla, zaradi katerega sem »se našel«, in newyorškega založnika (Noir Nation) Eddieja Vego. Naključje je hotelo, da sta se tudi onadva želela enkrat spoznati v živo. Od domačih pa sem imel Andreja Predina, kasneje pa Avgusta Demšarja in Roberta Perišića, letos pa legendarnega Skakafca Marka Vezoviška ter Laro Paukovič in Dušana Marolta, ki kljub mladosti nista neznanca na domačih knjižnih policah.

Zasluga prvih gostov je, da so po svojih omrežjih razširili dober glas o festivalu, kar je definitivno pomagalo, da so si naši skupni prijatelji z družbenih omrežij želeli to izkusiti in so na vprašanje, ali bi prišli v Slovenijo, večinoma odgovorili z da.

No, največja zasluga pa gre seveda partnerjem projekta (Gora pod lipo, Hotel Jakec in Bar Grega), saj se zares trudijo, da je izkušnja naših gostov popolna.

Besedila, ki jih avtorji_ice preberejo ob zaključku festivala, nastanejo izrazito hitro. Si opazil kakšno specifiko tovrstnih besedil? Se zaradi tega bolj poravnajo s samim konceptom festivala?

Vsako leto znova me prijetno presenetijo slogovna raznolikost in individualni pristopi naših gostov. Američani in Angleži gredo bolj v smer klasične zgodbe, ki verjetno definirajo žanrske okvire, Grk in Romun sta na primer svoje zgodbe zapeljala v absurd, Slovenci, Srbi in Hrvati pa svoje pisanje umeščamo v širši družbeni kontekst, s čimer dajemo žanru družbeno noto – domnevam, da se prav tu skrivajo razlogi za Demšarjeve nominacije za kresnika.

Festival se ne odvija v Ljubljani ali Mariboru, niti v kakšnem manjšem slovenskem mestu. Čeprav je do avtocestnega priključka v Slovenski Bistrici le kakšnih deset minut vožnje, bi lokacijo verjetno marsikdo razumel kot odročno. A je ob izpeljavi festivala čutiti težo centraliziranosti slovenskega kulturnega prostora?

Uf, ta je težka … Alibija ne bi delal v večjih mestih, ker tam že imajo vrhunske dogodke. Po drugi strani pa sem nekako ujet v okolje, ki konstantno jamra, da se v Bistrici nikoli nič ne dogaja. Potem pa se nekaj zgodi, občinstvo pa raje počaka na isti dogodek v Mariboru.

Letos smo imeli še to smolo, da je istočasno z našim javnim dogodkom potekala odbojka med Srbi in nami, tako je na Alibi prišlo štiri Slovence in enega Romuna podpret kakih dvajset navijačev … Mislim, vsaka čast športnikom, ampak od časa do časa bi bilo fino preizprašati naše prioritete.

Kako kot nekdo z dolgoletnimi izkušnjami v oglaševalskih vodah ocenjuješ to plat slovenskega literarnega prostora? Pogosto se mu očita, da je usmerjen k ozkim literarnim krogom in da se zanaša predvsem na javno podporo.

Odkrito priznam: sem popoln avtsajder. Na neke vrste literarno sceno sem skušal stopiti v času faksa in sem dal sošolki, ki je pripadala takratnemu mariborskemu literarnemu krogu, prebrat par zgodb, za katere je rekla, da so sicer zanimive, nimajo pa neke literarne kakovosti. Kakšne literarne kakovosti? Iste zgodbe sem dal tudi profesorju, ki nam je predaval literarno teorijo, Janezu Vrečku, ki mi je podal kar nekaj spodbudnih besed, ampak po tistem se nekako nisem več ubadal s tem, da bi skušal vstopiti v kakršen koliprostor.

Potem me je odneslo v dizajnerske vode in sem na pisanje popolnoma pozabil. Pred desetimi, enajstimi leti sem po naključju dobil službo pisca v oglaševalski agenciji in se je v meni znova nekaj premaknilo. Sama ideja, da živim od pisanja, se mi je zdela seksi. Potem sem več let delal kot kreativni direktor v drugi agenciji, kjer sem začel čisto načrtno pisati v prostem času.

Oglaševalska izkušnja je na moje pisanje učinkovala izjemno pozitivno, tako v smislu učinkovitosti, da lahko v kratkem času in s čim manj sredstvi povem zgodbo, po drugi strani pa tudi, da dokončam, kar začnem. Ker je ena plat dela v oglaševanju tudi predstavitev kreativnih rešitev naročniku, se mi zdi, da sem izpilil tudi del, ki pomeni poslati besedilo v javnost, ga interpretirati, zagovarjati, če je potrebno, predvsem pa vzpostavljati z bralci/poslušalci odnos.

Prepričan sem, da je tudi v bolj zaprtih prostorih veliko kakovostne književnosti, ki si zasluži javno podporo, tako finančno kot bralsko. Vsaka knjiga, ki izide, pomeni prispevek k ohranjanju našega jezika v času, ko vanj nezadržno vdirajo tujke, kratice in hieroglifi, čez čas pa bodo pričevalci kulture, ki smo jo živeli v svojem obdobju.

Zakaj kriminalka?

Mogoče za odgovor na to vprašanje nisem prava oseba, ker sam ne pišem klasičnih kdo-je-kriv zgodb – nekako nisem nagnjen k razreševanju, kdo je kaj naredil in zakaj. Me pa zanima mali človek, ki se zoperstavlja sistemu, dober in priden posameznik, ki za neki višji cilj prestopi mejo zakona, ali pa nezanesljivi pokvarjeni pripovedovalec, ki je odkrito baraba, pa mora iz nekega razloga narediti nekaj … dobrega.

Paul D. Brazill je na prvem Alibiju podal odlično definicijo razlike med žanroma: kriminalka skuša vzpostaviti red, kjer vlada kaos, noir pa tam, kjer je red, povzroča kaos.

Jaz sem bolj za noir.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako je industrijska doba nastopila 150 let po koncu industrijske dobe

    Aljaž Krivec

    Ko knjiga ne živi več zgolj »sama na sebi«, pa se pojavi tudi nov izziv za literarno kritiko. Se ta lahko znajde v tesnobi zaradi splošnega prepričanja o kriminalki? Kako naj presoja knjige, ki bi po klasičnih merilih veljale za kvalitetne, vendar so v okviru žanra (čigar pravila opuščajo) predvsem njegovi slabi primeri?

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Izdelava: Pika vejica