Filozofska izmodrenost, ki razstreljuje samo sebe

Milan Dekleva: Izganjalci smisla

Težko se je upreti misli, da trije govorci v novi pesniški zbirki Milana Dekleve – ki je že po svoji zvrsti nadvse izmuzljiva – trije  ne uprizarjajo neke svoje prismuknjene orkestracije pesniškega ragbija. Ta izzivalno duhovita poezija se z Milanovimi brki hahlja svetu in svoji pameti, s čimer ustvarja učinke tragikomičnih absurdov. Za Literaturo je Milan Dekleva odgovoril na nekaj vprašanj o svojih najnovejših knjigah, zbirki pesmi v prozi Izganjalci smisla in zbirki poetičnih esejev Etimologija pozabe.

V tvoji novi zbirki, naslovljeni Izganjalci smisla, nastopajo tri osebe: Sapfo, Heraklit in Lao Zi. Kako si jih izbral, kako si prišel do tega nepričakovanega soočenja?

Vsi trije so osebe, ki me navdihujejo. Sapfo je junakinja, ki na široko odpre vrata zahodni poeziji, Heraklit, imenovan Mračni, pa junak zahodnega mišljenja. Lao Zi je – v skladu z vzhodnjaškim iskanjem celovitosti človeka in sveta – oboje, pesnik in filozof, ženska in moški. V svoji troedinosti predstavljajo čaroben ljubezenski trikotnik.

Teksti Izganjalcev smisla so nekakšen križanec med poezijo in poezijo v prozi – kako jih pravzaprav sam pri sebi definiraš?

Ja, res, tudi sam bi jih zvrstno težko označil. Zanimalo me je, kako je mogoče v (vsakdanjem) pogovoru, v občevanju z bližnjimi osebami, izreči najbolj divje metafore, retorične figure in poetične podobe.

Filozofska sentenčnost v tvoji poeziji sicer ni niti tujka niti novost, vendar pa je v tej zbirki (glede na prejšnji dve) bolj v ospredju. Mogoče je to še najbolj “tvoja” forma, nekakšen spoj zenovskega koana z vsakdanjostmi zahodne kulture?

Všeč mi je takšna filozofska izmodrenost, ki kar naprej minira, razstreljuje samo sebe. To, kar počne, na primer, Dao De Jing od prvega do zadnjega diha.

Kljub vsej modrostni napetosti, ki s katero pametujejo tvoji poetični junaki, pa so njihove izjave nenehno kontrastirane z ozadjem, pred katerim so izrečene. To namreč razkrije mogoče banalno, vsekakor pa nadvse svetno, z vsem preveč človeškim obarvano resničnostjo. Koga pravaprav bolj ironiziraš, relativiziraš – ta preveč človeški svet ali one preveč visokoleteče ideje?

Kot sem bil rekel: jasnina človekovo usode se razkrije ob trku običajnega fraziranja in himnične, vznesene govorice. Ali pa ob dotiku banalnega in metafizičnega, lahko bi rekel tudi sakralnega. Banalno – sakralno, kakšno prijetno sozvočje!

Vsekakor se mi zdi, da je v tvoji izmejni duhovitosti tudi svetla vitalnost. Torej verjameš v človekovo dobro? V zbirki Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca, na primer, si poudaril tudi etično komponento, nekakšno skrb za svet.

Če bi le bilo tako še nekaj časa! Na vsak način pa ne znam več razločiti lepote (svobode biti) in etične odgovornosti zanjo. Angažma in moč poezije je prav v brskanju po osebni (torej zasebni) problematičnosti bivanja. Poezija je drama duše, razpete med čutom in čustvom, domačnostjo in tujostjo, znanim in skrivnostnim, med zvestobo in odpadništvom.

Zdi se mi, da v svojo poezijo hitro sprejmeš tudi reference iz popularne kulture in, vsaj v tej zbirki, tudi nekatere tehnologije in rešitve z interneta. Ali misliš, da so že do te mere trivialne, da jih v pesem spustiš brez pomislekov in se s tem od njih distanciraš, ali pa te kako drugače navdušujejo?

Popularna kultura in sodobne tehnologije so nerazdružljive. Tehnologija (ki je le uporabna znanost) nas na poseben način drži v šahu. Včasih celo nadzoruje. Trivialnost je torej zelo resna zadeva, iz trivialnosti je treba kar naprej briti norce, s trivialnostjo pa norce!

Letos si pri Literaturi izdal tudi zbirko poetičnih esejev, Etimologija pozabe, še eno knjigo težko določljivega žanra. Imam občutek, da je pisanje obeh bilo zate pravzaprav precej sproščujoče, čeprav je bila pri obeh nedvomno potrebna tudi miselna poglobitev. Imam prav?

Etimologijo sem napisal hitro in hlastno, medtem ko sem za Izganjalce smisla rabil čas. Elegičnost, s katero govorijo in se spogledujejo poetični eksorcisti, potrebuje upočasnjenost.

Se da knjigi brati tudi vzporedno, se po tvoje v čem dopolnjujeta?

Ne vem, vendar je vredno poskusiti.

Glede na to, da si v zadnjem času nič manj kot že prej izmišljaš svoje pesniške forme, me zanima, kako potem občutiš pisanje proze, še posebej romanov.

Kot dolgo nosečnost in težak porod.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povej, da ti glava ne poči, da bo zgodba končana

    Pred kratkim je izšla druga knjiga kratkih zgodb Mirane Likar Bajželj, Sedem besed. V intervjuju je razkrila nekaj podatkov iz ozadja njenega nastanka in komentirala nekaj vsebinskih poudarkov.

  • Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

    Petra Koršič

    Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, … →

  • Janice Galloway: Rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim

    Igor Divjak

    Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.