Estetski kič, ki prehaja v politični kič

Pogovor z Dragom Bajtom, avtorjem knjige Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas

Aljaž Krivec

V lanskem letu je v zbirki Novi pristopi (LUD Literatura) izšla strokovna monografija Draga Bajta z naslovom Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas, podnaslovljena Kaj je socialistični realizem. Že ko sem izvedel za njen izid, se je v mojo zavest zapisala kot intriganten naslov v domačem prostoru literarnih ved. Še najbolj bržkone zato, ker gre za delo, ki si vprašanja o tem fenomenu zastavlja dolgo po njegovem zatonu, v času, ko nam beseda socrealizem še največkrat služi kot svojevrstna žaljivka, rezervirana za literarna dela brez posebnega umetniškega dometa, namenjena širokemu bralskemu krogu in/ali, ne nazadnje, za naslove, ki jih razumemo kot izrazito potrjevalne. Tovrstni sentimenti imajo kakopak svoj izvor, pri katerem pa je treba razumeti zakonitosti socrealistične umetnosti. 

Avtor monografije Drago Bajt je prevedel več naslovov ruske (pa tudi hrvaške in slovaške) literature, obenem pa je (bil) dejaven tudi kot esejist, leksikograf, urednik in, kar je tukaj najpomembnejše, literarni zgodovinar in teoretik. Široko področje zanimanja je v tem primeru tisto, ki omogoča, da lahko govori o širšem kontekstu vprašanja socrealizma, o katerem sva poklepetala tudi v pričujoči korespondenci.

Vaša knjiga Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas je prva slovenska strokovna monografija, ki se ukvarja izključno s fenomenom socrealizma. Glede na to, da je tudi pri nas najti precej avtorjev, ki so sledili socrealistični doktrini, se zdi, da smo na tovrstno knjigo čakali razmeroma dolgo. Je to res? Čemu je tako?

V določenem smislu je to seveda res. Četudi je bila doktrina socialističnega realizma vodilna, monopolna in edina dovoljena umetniška usmeritev v obdobju po drugi svetovni vojni (1946–52), jo je domača literarna zgodovina vse do danes obravnavala kot obroben, malo pomemben, vsiljen pojav v slovenski literaturi in umetnosti (slikarstvu in kiparstvu, oblikovanju in arhitekturi, filmu, fotografiji, glasbi). Najprej zato, ker je bila – spričo zmage komunistične revolucije in uvedbe boljševističnega družbenega reda po sovjetskem zgledu po vojni – prevzeta po diktatu Sovjetske zveze kot tedaj najbolj napredna in zgodovinsko nujna usmeritev svetovne umetnosti. Vpeljevala jo je komunistična partija od zgoraj navzdol, po zakonih marksizma in znanstvenega socializma. Utemeljevali so jo domači partijski ideologi (Kidrič, Kardelj, Ziherl), pa tudi najbolj pravoverni literarni kritiki časa (Ivan Bratko, Miško Kranjec idr.). Vendar je socialistični realizem imel tudi svoje avtohtone korenine v slovenski literaturi in umetnosti vse od proletarske književnosti naprej (20. leta 20. stol.), zlasti pa v angažirani in dirigirani kulturi med vojno (množično pesnjenje ljudskih množic). O povezavi te »partizanske« kulture s socrealizmom pa slovenska literarna zgodovina nikakor ni hotela povedati nič jasnega, zato je celoten socrealizem izolirala v povojnem času in ga označevala za manjvrednostno umetnost, ki ni ustvarila umetniških presežkov. Ko se je z informbirojevskim političnim prelomom 1948 in Krleževim govorom na kongresu jugoslovanskih pisateljev v Ljubljani 1952 slovenska umetnost ideološko odklopila od sovjetskih zgledov, je literarna zgodovina dobila dokončno potrdilo o socrealizmu kot slepi ulici umetnosti. Tako se je vse do danes zadovoljila z mimobežnimi omembami pojava v literarnih zgodovinah in učbeniških pregledih.

Obstajajo kakšne posebne (idejne) razlike v preučevanju socrealizma, kot ga je najti med raziskovalci, ki izhajajo denimo iz nekdanje Sovjetske zveze ali nekdanje Jugoslavije, ter med tistimi, ki prihajajo iz držav, ki socrealizma niso nikoli imele (ali vsaj ne v takšni meri)?

Socialistični realizem (socrealizem) je bil uradna doktrina sovjetske umetnosti vse do razpada SZ v začetku 90. let 20. stol. Zato je razumljivo, da je največ literature o njem nastalo v Rusiji in republikah nekdanje SZ. Doktrina je prešla skozi različne razvojne stopnje, od uradne vpeljave leta 1934 do razkroja leta 1990. Vseskoz pa je vztrajala pri osnovni definiciji (»resnično, zgodovinsko konkretno upodabljanje stvarnosti v njenem revolucionarnem razvoju«) in temeljnih postulatih: idejnost, tendenca, partijskost, ljudskost, zgodovinski optimizem in pozitivni junak. Zato je razumljivo, da sta literarna kritika in estetika v celotni komunistični Vzhodni Evropi sledili socrealistični praksi, in to različno dolgo. Do odpovedovanja osnovnim postulatom je najprej prišlo v Jugoslaviji in na Poljskem, kjer se je socrealizem že sredi 50. let zmehčal v družbeno angažirano prozo in pesniški intimizem. K razumevanju prave vsebine socrealizma v Jugoslaviji in Sloveniji sta zlasti pripomogla Srb Sveta Lukić in Janko Kos. Z razkrajanjem doktrine so se uveljavljali tudi novi pogledi na umetnost, zlasti literaturo. Prvi je bistvo socrealizma kot partijske, ideološko pogojene umetnosti v SZ razkril Andrej Sinjavski že leta 1959, številni raziskovalci, ki so večinoma emigrirali ali ki danes živijo v tujini, pa so se pozneje lotevali doktrine z multidisciplinarnimi orodji, s pomočjo različnih strok in znanstvenih ved (ekonomije, sociologije, politologije, psihologije, psihoanalize, teorije medijev itd.). Med temi posebej omenjam Borisa Groysa, ki je analiziral dediščino avantgarde v socrealizmu, nemškega rusista Hansa Güntherja in ameriško raziskovalko Katerino Clark ter Jevgenija Dobrenka, avtorja knjige Politekonomija socrealizma. V državah, kjer socrealizma ni bilo, ga kaj posebej ne raziskujejo, vendar pa prav od tam včasih prihajajo inovativne analize.

Kakšne so (bile) specifike socrealističnega pisanja v drugih državah (torej ne zgolj v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji)? Najsi gre za tiste s socialistično ureditvijo, pa tudi tiste, kjer je bil socrealizem zgolj obroben pojav, ki ni bil vezan na politično oblast.

Sovjetski doktrini so sledili najprej v socialističnih državah Vzhodne Evrope, potem pa tudi v Aziji (Kitajska, Mongolija, Vietnam, Severna Koreja), Latinski Ameriki (Kuba) in Afriki, kjer je bila na oblasti komunistična partija, čeprav so se modeli doktrine nekoliko spreminjali (v Romuniji so jo imenovali npr. »socialistični romunizem«). Tam, kjer je obstala tradicija proletarske in socialne literature (Češkoslovaška, Poljska, Madžarska, Bolgarija, Jugoslavija, tudi Vzhodna Nemčija), se je socrealizem »prijel« po naravni poti; kjer je obstajala socialistična družbena ureditev z vodilno vlogo komunistične partije, je tekla vpeljava hitro in brez odpora. Kjer se je komunistični režim ohranil najdlje (Albanija, Kitajska, Severna Koreja, Kuba), so sprejeli socrealistični model revolucionarne romantike in junaškega optimizma, ki ga je zagovarjal Maksim Gorki; drugje (Zahodna Nemčija, Avstrija, Francija, Italija, ZDA, Mehika, Argentina, Brazilija) pa se je uveljavil zmernejši model revidiranega novega realizma, ki ga je zagovarjal György Lukács.

V knjigi se seveda ne ukvarjate s samo kvaliteto socrealističnih literarnih del oz. se zdi, da to počnete bolj subtilno. Marsikateri od kriterijev, po katerih sicer ocenjujemo literaturo, so v okviru socrealizma že predhodno določeni. Kaj pa bi lahko vendarle bili kriteriji, ki določijo razliko med kvalitetnimi in manj kvalitetnimi primeri tega pisanja? Ali lahko govorimo o bistvenih kvalitativnih razlikah?

Socrealizem kot literarna oz. splošna umetniška doktrina je ideološko utemeljen s kvazimarksistično estetiko. Se pravi, da je naslonjen na Marxovo razlago družbe in njenega zgodovinskega razvoja, ki je dobila ime znanstveni socializem. Ta pravi, da se človeška družba razvija v razrednem boju in po zmagi oz. diktaturi delavskega razreda (proletariata) postopoma preide v brezrazredno družbo socializma oz. komunizma. To družbeno dogajanje odseva v človekovi subjektivni zavesti, človek pa ta odsev preoblikuje v umetnost v skladu z objektivnimi, nujnimi zakoni zgodovine. Umetnost je torej nekakšno slikovito spoznavanje življenja in njegovih zakonitosti (mišljenje v podobah), kot taka pa ima didaktične, utilitarne in propagandne naloge, saj omogoča »resnično, zgodovinsko konkretno upodabljanje stvarnosti v njenem revolucionarnem razvoju«, kot pravi definicija socrealizma, sprejeta že na prvem kongresu sovjetskih pisateljev leta 1934. V svoji knjigi se – kar zadeva slovensko literaturo – ukvarjam torej zgolj z deli, ki (v ideološkem ozadju) priznavajo to bolj ali manj jasno izraženo idejno shemo umetnosti v duhu socializma in gradijo na njej. Najbolj izrazito to počne npr. poezija iz delovnih brigad (tim. lirika »krampa in lopate«), graditeljska agitka ali zadružna proza (romani o agrarni reformi in ustanavljanju kmetijskih zadrug). Pri analizi ne ločujem bolj ali manj »kvalitetnih« del, temveč le razkrivam njihovo idejno shematiko, ki določa strukturo in ubeseditev. Lahko pa bi rekli, da je kvaliteta vsakega dela odvisna predvsem od tega, kako jasno je v njem izražena uradna partijska ideologija oz. marksistična kvaziestetika: čim manj obojega štrli skozi besede, tem manj je delo didaktično, utilitarno in propagandno. Seveda z današnjega stališča; tedaj je bilo prav narobe.

Zdi se, da se je socrealizem spreminjal sočasno s spremembami specifičnega političnega prostora in sprotnimi navodili, ki jih je podala oblast. Ali je kljub temu v okviru socrealizma mogoče najti neki razvoj, ki je bil posledica nekega notranjega, recimo temu literarnega razmisleka?

Socrealizem je bil v SZ vpeljan in uveljavljen s političnimi dekreti politbiroja, ki so se uresničevali po klinih partijske birokracije navzdol, vse do umetniških združenj, založb, uredništev revij in časopisov. Njegove nujne predpostavke in regulativi so bili zapisani tudi v najvišjem državnem aktu, v ustavi ZSSR. Vendar pa je sam literarno-umetniški razvoj terjal tudi sprotne prilagoditve sistemske shematike konkretnim vprašanjem umetniške prakse. Najbolj dogmatske poteze je doktrina imela v času trdega stalinizma (30. in 40. leta), v tim. ždanovizmu oz. fadejevščini, ko je dosegla vrh s teorijo nekonfliktnosti (nekakšni superjunaki brezrazredne družbe se ne spopadajo več ne med seboj ne za boljšo prihodnost, kajti boj med dobrimi, boljšimi in najboljšimi je brez sovražnikov postal odvečen). V 50. letih se je tako doktrina spremenila v sekularizirano religijo, v »kulturno emanacijo totalitarizma«, kot je leta 1990 zapisal Viktor Jerofejev. Po letu 1960 se je pod pritiskom zahodne umetnosti socrealizem skušal raztopiti v širšem pojmu socialistične literature (oz. umetnosti) in realizmu brez meja ter postal dojemljivejši za nerealistične zvrsti moderne umetnosti (fantastiko, grotesko, satiro). Tedaj so se v SZ npr. pojavili prvi prevodi Kafke, Prousta, Joycea, Sartra ipd. pisateljev. Socrealizem so preoblikovale tudi filozofske ideje, bodisi z Zahoda (personalizem, eksistencializem, fenomenologija) bodisi iz predoktobrske ruske tradicije (religiozna filozofija). Notranje so pritiskale na doktrino nove usmeritve sovjetske umetnosti, npr. literatura obračuna (Solženicin), vaška in mestna proza. Dokončen preobrat, ki je povzročil tudi propad doktrine, pa je bil pojav socarta, torej konceptualistične in postmodernistične umetnosti v sovjetski literaturi in slikarstvu.

V monografiji socrealizem na nekaj mestih vzporejate s t.i. Blut-und-Boden-Literatur, saj sta bili obe praksi idejno vezani na želje in ukaze oblasti. Ali lahko najdemo v zgodovini literature še kakšne sorodne prakse?

Vsaka umetnost, ki se podreja navodilom politične oblasti, je dirigirana umetnost. Taka umetnost je umetnost totalitarne države, ki obvladuje vse segmente družbene baze in nadstavbe, če govorimo z marksističnimi izrazi. Socrealizem je bil umetnost sovjetske komunistične države, torej totalitarna umetnost SZ. Kot pravi nemški literarni zgodovinar Günther, je imel nalogo, da kot monopolna umetnost harmonizira in poenoti vsa področja družbenega življenja, da estetizira stvarnost v celoti; socrealistična kultura je postala orodje stvarjenja komunistične utopije v brezrazredni družbi, ki bi postala zgled za cel svet. Prav zato socrealizem odlikujejo bistvene prvine totalitarne umetnosti, tj. monumentalnost, klasicizem, ljudskost in heroizem. Socrealizem je bil »totalni realizem«, kot je zapisal Igor Golomštok; to je realizem, ki prikazuje lepoto samega življenja, ki postane mit in simbol idealne, čeprav utopične stvarnosti. V socrealizmu je umetnost prestopila v samo življenje – prav to pa je pomenilo tudi konec umetnosti. Taka totalitarna umetnost je bila tudi umetnost Tretjega rajha ali umetnost fašistične Italije; treba si je samo ogledati neverjetne podobnosti med nemškim in sovjetskim kiparstvom ali arhitekturo tistega časa.

Koliko socrealistične literature je nastalo spontano? Torej iz nekakšne notranje nuje avtorjev in avtoric?

Pionirji socrealizma, npr. pisatelji 20. in 30. let, so bili gotovo spontani ustvarjalci stvarnosti »v njenem revolucionarnem razvoju«; svoje »stvaritve« so namreč osebno doživeli kot graditelji hidrocentral in tovarn, kot poveljniki Rdeče armade, kot vojaki revolucije in državljanske vojne, kot raziskovalci arktičnih pokrajin. Številna dela, ki sodijo v kanon socrealizma, so avtobiografske epopeje, ki so že pred uradno kanonizacijo doktrine ponudile premise za nastanek in razvoj literature, ki naj bi bila vrh v zgodovinskem razvoju svetovne umetnosti. Zanimivo pa je, da so ta dela – v skladu z menjavo političnih smernic – sčasoma doživljala tudi veliko sprememb, na katere je vplivala kritika; značilen primer sta romana Cement Fjodorja Gladkova in Mlada garda Aleksandra Fadejeva, ki sta bila oba za ponovno objavo večkrat predelana. Seveda pa se je množica ustvarjalcev brez življenjskih izkušenj in s šibkim talentom lahko ravnala le po papirnatih zapovedih doktrine in pisala uspešnice za množično porabo brez dodane vrednosti. Prav spontano ustvarjanje iz notranje nuje in izkušnje bi lahko bilo tudi tisto merilo, ki v socrealizmu ločuje zrnje od plev. 

Bi lahko, morda, dandanes govorili o množičnih šund romanih kot o nečem, kar vsaj do neke mere idejno sovpada s potezami socrealizma, recimo temu preobraženega za potrebe kapitalizma?

Primerjava je umestna. Nekateri avtorji so že obravnavali socrealistično umetnost kot umetnost kiča. Prav vdor kiča pri socartistih je demitologiziral doktrino in jo sprevrženo pognal v razkroj. Nekatera kanonizirana dela socrealizma, npr. roman Kako se je kalilo jeklo Nikolaja Ostrovskega ali že omenjena Mlada garda Fadejeva, so postala uspešnice množične, lahke, žanrske literature – na neki način psevdoliteratura. Odlikuje jih banalizacija, trivializacija, dekorativnost, skonstruiranost, tendencioznost, estetski neokus. Pozitivni junak je npr. junaški stereotip, imitacija boga ali mitološkega junaka, ki zmore vse in je nesmrten v boju za idealno človeštvo prihodnosti; umetniška zvrst je nekakšna pravljica za odrasle; jezik in stil je rutinski, klišejski, solzav vsakdanji govor lažne patetike. Socrealistična dela so v resnici estetski kič, ki prehaja v politični kič; so totalitarni kič »zdrave umetnosti« Vzhoda, ki stoji nasproti »bolni umetnosti« Zahoda (tedaj nemškemu ali italijanskemu »junaškemu« kiču). A taka je usoda vsakršne totalitarne umetnosti.

Kaj so prakse, ideje in izumi, ki jih lahko pripišemo socrealizmu? Kaj so torej odkritja socrealizma, ki jih uporabljamo še danes? Najsi gre za elemente v sami pisavi, tehniki ali neke popolnoma nove prakse, smeri …

Morda najbolj usodna inovacija socrealizma je bila najprej to, da je pripeljal umetnost do roba brezna, ki se mu pravi smrt umetnosti: v realiziranem idealu socrealizma namreč za umetnost ni več prostora, saj postane umetnost sámo življenje. Paradoks socrealizma – s konkretnim realizmom opisati idealni svet, ki ga (še) ni – je skorajda pripeljal do eliminiranja umetnosti, do tega, da se je umetnost spremenila v neumetnost. Seveda je stvarnost v tem primeru sama demantirala tako umetnost. Morda najopaznejša novost v šestdesetih letih življenja socrealizma so bili nekateri stilski postopki, zgradbene tehnike in zvrsti umetnosti, ki jih je socrealizem resda prevzel od elitne zgodovinske avantgarde prejšnjih dveh desetletij, vendar jih je približal množičnemu porabniku in tako do skrajnih meja populariziral. Od proletarske umetnosti je prevzel in razvil agitacijsko umetnost, tako v gledališču kot na ulici, pa tudi politično poezijo in graditeljski roman; od poznih futuristov (lefovcev) in konstruktivistov pa postopke in žanre literature dejstev: izrabo dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov v literaturi, rabo publicističnih in polliterarnih vrst (feljton, reportaža, kronika, potopis, spomini, dnevnik, biografija) v umetniški literaturi. Oče socrealizma, Maksim Gorki, je sam zagovarjal zvrst, imenovano »biografija stvari«, tj. pisanje o pojavih in rečeh, ki so človeka naredili za velikana.

Je socrealizma z zatonom socializma nepreklicno konec? Se v današnji pisavi (predvsem denimo v Rusiji) pozna vpliv socrealizma? Oz. se je morda poznal še v 90. letih, danes pa ne več?

Socrealizma, kot smo ga poznali v obdobju 1930–1990, tako v SZ kot vzhodnoevropskih državah danes ni več – je pa prejkone preživel v modificiranih oblikah tam, kjer še vztraja socialistično-komunistični družbeni režim, ki za svoje preživetje terja tudi mitologizirano slavilno umetnost (Kitajska, Severna Koreja). V današnji ruski literaturi se socrealizem odslikava v negativni podobi socartistov – kot sprevrnjena, groteskna, črnohumorna poezija Dmitrija Prigova ali kratka parodična proza Vladimirja Sorokina. Gotovo obstaja tudi prava zakladnica anekdot in smešnic, ki slavijo socrealistične čase in njene voditelje, od dedka Lenina do očeta Stalina in neštetih vnukov in pravnukov obeh velikanov boljševizma. Lahko bi za Vojnovičem ponovili besede iz leta 1985: »Socrealizem, to so Shakespeare, Rembrandt in Beethoven v službi proletariata. Socrealizem … je petje hvalnic tistim, ki so više na hierarhični lestvici, na način, ki ga lahko razumejo.«

Kakšno mesto je socrealizmu pripisovalo splošno bralstvo? Je šlo tudi v praksi za popularno literaturo ali so idejni vodje le želeli, da bi bila takšna? So se tudi splošni bralci sami pogosteje poskusili v pisanju glede na to, da je bil osrednjega pomena kolektivistični duh?

Socrealistična literatura je bila množična, namenjena množicam; česa drugega tedaj niti ni bilo mogoče brati. Večinoma je veljala za obvezno branje zavednih proletarcev in komunistov, seveda tudi za neogibno šolsko berilo, ki je vzgajalo zglednega sovjetskega državljana. Ali, kot je pisala Literaturna gazeta leta 1952: »Potrebujemo nove in nove knjige, ki bojo sovjetskim ljudem postale učbenik življenja, ki bojo vzgajala v njih lastnosti, ki jih Komunistična partija neguje v vseh delovnih ljudeh naše Domovine.« Ideja množičnosti in kolektivne vzgojenosti se je povezovala z mislijo o kvaliteti, zato je bil socrealizem razglašen za literaturo, ki je prva na svetu in najboljša vseh časov. Ta splošni umetniški zanos stalinistične dobe je gotovo proizvedel tudi obilico grafomanij, ki jih danes pozna le redkokdo. Navsezadnje smo tudi Slovenci, zlasti v času okupacije med drugo vojno, doživljali poplavo »umetniških« besedil vseh vrst – mdr. je nastalo ok. 12.000 pesmi in 300 agitk – , ki pa so bila v veliki meri »parodično-grafomanske narave«. Ta težnja kolektivnega ustvarjanja se je nadaljevala tudi v desetletjih po vojni, v času jugoslovanskega samoupravnega socializma, ko je bila v ospredju ljubiteljska kultura in njeno geslo Vsi smo ustvarjalci.

Kako je z zastopanostjo socrealizma danes pri nas? Nam morda manjka novih izdaj slovenske socrealistične literature? Kako je s prevodi? So pri nas dostopna temeljna dela ali o(b)staja velik manko? Kako je, ne nazadnje, s strokovnim čtivom o socrealizmu?

Danes je socrealizem na Slovenskem seveda mrtev (kakor tudi druge smeri, šole in gibanja preteklosti, npr. romantika, realizem, simbolizem, ekspresionizem, avantgarda, eksistencializem ali novi roman). Zanimanje za branje socrealističnih del je nikakršno; ta literatura je bila že ob izidu v prvih povojnih letih velikokrat prisilno predpisano branje, ki naj bi legitimiralo gesla politične oblasti in spodbujalo komunistični internacionalizem. Romane Miška Kranjca, Ivana Potrča, Antona Ingoliča, povesti Ignaca Koprivca, feljtone Franceta Slokana in Katje Špur, pesmi Mileta Klopčiča, Toneta Seliškarja, tudi Mateja Bora, javne knjižnice na Slovenskem dandanes izločajo iz zaloge, ker se premalo ali sploh nič več ne izposojajo. Kar se tiče prevajanja takih del (mislim predvsem na dela sovjetske književnosti), so bila večinoma vsa pomembna prevedena v času živega socrealizma, tj. v 30. letih 20. stoletja in v nekaj letih po vojni (dramska pa tudi uprizorjena v naših gledališčih). Potrebe po novem ali ponovnem prevajanju kanoniziranih socrealističnih del ni. Literatura o tej doktrini, ki je obsežna, posebej v ruščini in zahodnoevropskih jezikih, je pri nas slabše dostopna. Slovenski študent ali bralec, ki ga to literarno-umetniško obdobje zanima, pa bi bil ta čas lahko najbolj vesel kake primerjalnozgodovinske študije o totalitarni umetnosti, ki bi tudi umetnost komunizma postavila v ustrezne okvire razumevanja.

Vaša knjiga je v prvi vrsti zastavljena pregledno, v razmerju do tuje literature o obravnavani temi je inovativna predvsem pri vprašanju socrealizma pri nas. Katera so še bistvena vprašanja, ki jih je morda razreševala literarna veda v tujini, in katera so tista, ki si jih moramo še zastaviti, tako pri nas kot drugje?

Moja monografija je namenjena literarnemu socrealizmu v celoti: v prvem delu je morala definirati in opisati postulate sovjetske doktrine, njihovo ideološko podstat, njen nastanek in razvoj, na tej podlagi pa je lahko identificirala besedila slovenskega socrealizma. Pokazalo se je, da je osrednje obdobje tega ustvarjanja pri nas (1946–52) resda spodbudila komunistična oblast v povezavi s sovjetskimi navodili in svetovalci, vendar pa so slovenski partijski ideologi (zlasti Ziherl in Kidrič) hoteli siloma vpeljati »novi realizem« že pred vojno (spor na književni levici), zlasti pa med njo (spor o partizanski brezi). Pri tem so se sklicevali ne le na znanstveni socializem in marksizem-leninizem, temveč tudi na slovensko tradicijo proletarske in socialne književnosti 20. in 30. let. Danes je zanimanje za to »vzhodno« doktrino pri nas docela pojenjalo; vsakršno preučevanje socrealizma se je zaustavilo, kajti o njem je mogoče govoriti le kot o literarnozgodovinskem pojavu, saj doktrina ni več tvorna za aktualno literarno-umetniško ustvarjanje. Seveda pa je še mogoče in tudi treba govoriti o posledicah in dediščini socrealizma po svetu, zlasti pri nas; ker smo več desetletij po vojni protežirali angažirano socialistično umetnost, bi bilo nujno to ustvarjalnost oceniti realno in jo postaviti v okvire totalitarne umetnosti; skratka, morali bi končno opisati jugoslovansko oz. slovensko specifiko totalitarne umetnosti.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dostojevski v Andaluziji

    Urša Zabukovec

    Dostojevski nikoli v življenju ni bil v Andaluziji. Bili pa so tam njegovi junaki: na vročih ulicah Seville, kjer je zrak prežet z vonjem po lovorju in limonah, se srečata Jezus […]

  • Stalinov Trump

    Urša Zabukovec

    Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije.  Aleksej Losev     Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu: »Josif […]

  • Aristofan zakolca

    Aljaž Krivec

    Še preden sem se odpravil na drugo izvedbo t.i. mednarodne študentske konference primerjalne književnosti Prva stran, sem sam pri sebi že podal (vsaj) dve oceni. Preletel sem […]