Enih in istih glasov se naveličamo, pa četudi so zares dobri

Domen Slovinič, Aljaž Krivec, Anja Radaljac in Nina Sivec

Drugi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem

Aljaž Krivec

Aljaž: Nina, kot doktorska študentka primerjalne književnosti in literarne teorije imaš poznavanje točno določenega področja (avtobiografsko pisanje) še dodatno poglobljeno, kar se je dobro videlo na primeru kritike knjige Umetniki in meščani Janka Kosa, ki si jo objavila na dotičnem portalu. Se ti zdi, da tovrstne »specializacije« med kritiki/kritičarkami primanjkuje? Kolikokrat se ti zdi, da kritiški zapisi v zadostni meri upoštevajo kontekst nekega naslova?

Nina: Za literarnega kritika je splošno poznavanje literarne teorije seveda nujno, nemogoče pa je pričakovati, da se en kritik hkrati enako dobro in poglobljeno spozna na npr. Heideggrovo filozofijo, feministično literarno vedo in vpliv slovenskega ljudskega slovstva na sodobno poezijo, če omenim zelo naključne primere. Verjetno se vsak kritik počuti na katerem področju močnejši kot na drugem, kar se mi zdi povsem logično in neproblematično. Na ta način sem tudi jaz, mislim, da upravičeno, izkoristila svoje študijsko ukvarjanje z avtobiografijo pri omenjeni Kosovi knjigi. Problem nastane takrat, ko kritik poznavanje določenega specifičnega področja nasilno aplicira na delo, kjer ta pogled sploh ni relevanten. Obraten problem pa se lahko pojavi v situaciji, na katero ti namiguješ, ko se kritik loti obravnave nekega očitno žanrskega dela na način, ki je za ta žanr popolnoma neprimeren. Sama imam sicer občutek, da je v slovenskem prostoru bolj prisotno tisto prvo, torej ko želi kritik v obravnavano delo za vsako ceno prenesti svoje znanje določenega področja, kot to, da pri obravnavi ne upošteva konteksta nekega žanra – verjetno tudi zato, ker je žanrsko pisanje pri nas manj zastopano.

Aljaž: Anja, tvoje tekste zaznamuje jasna kvalitativna sodba, podprta z argumentacijo, ki išče izhodišča v analizi določenega dela. Kakšno je po tvojem mnenju razmerje med pojmoma »sodbe« in »kritike«?

Anja: Kritika je vselej tudi sodba, ki pa je smiselna šele, če je podana po pretehtanih dokazih (t.i. argumentaciji). Kritika je jasno zamejen žanr, precej manj fluiden kot esej ali refleksija; podajala naj bi jasno argumentirano mnenje o kvaliteti prebranega besedila. Zamenjevanje kritike z refleksijo (ki se – se mi zdi – pogosto dogaja), je po mojem precej problematično; refleksija je lahko vsakršen premislek, vključuje lahko aplikacijo različnih vedenj, teorij, premis, opažanj … ki z obravnavanim literarnim tekstom morda sploh nima (neposredne) povezave. Piscu refleksije se o prebranem ni treba jasno izraziti in njegova opažanja naj bi presegala golo vrednotenje besedila. Literarno besedilo je v refleksiji lahko zgolj izhodišče za razvoj filozofske, politične, družbene … misli, le sprožilni moment za analizo nekega širšega stanja, okoliščin, konteksta. Vsekakor bi zelo toplo pozdravila idejo, da se v medijih objavlja tudi tovrstne tekste. Vendar pa se mi zdi zgrešeno, če se oba žanra preveč pomeša (kar se – realno – vse prevečkrat zgodi). Takšen »mešanec« navadno pobere najslabše (in najmanj ambiciozno, tisto z najmanj odgovornosti) od obeh žanrov. Pogosto namreč naletim na kritike, v katerih ni nikakršnega jasno izoblikovanega mnenja o besedilu, hkrati pa je »refleksija« (za katero se »kot da« skrije pisec) prebranega precej uborna. Tako pogosto nastaja nekakšen hibrid med kritiškim zapisom, ki ima jasno funkcijo (ločiti kvalitetno literaturo od manj kvalitetne oz. nekvalitetne), ter refleksijo, ki ima potencial, da skozi obravnavo literarnega reflektira tudi družbeno, filozofsko, politično etc. Kritištvo se mi v tem smislu zdi zelo odgovorno delo; sodba ne sme biti nikoli nepremišljena, argumentacija mora biti trdna in temelječa na bralskem uvidu. Tu in tam naletim na kritiški zapis, v katerem je iz argumentacije jasno, da je kritik bral zelo površinsko in brez globljega razumevanja. Sodba v taki kritiki je zame nična. Hkrati pa – in to se mi zdi bistveno – brez sodbe kritika ne funkcionira kot kritika. Kritika sodbo potrebuje, ker je njena neodtujljiva značilnost.

Aljaž: Andrej, posebnost elektronskega medija www.ludliteratura.si se mi zdi heterogenost prispevkov. Na njem se namreč znajdejo tako kratke kritične »osti« kot daljše refleksije nekaterih tekstov, pa tudi (več ali manj) mnenjski članki o različnih temah, ki jih objavljajo posameznice/posamezniki z radikalno različnimi mnenji. Kakšno je (v tem smislu) tvoje vodilo pri uredniškem delu?

Andrej: Od samega začetka se mi je zdelo, da je heterogenost nekaj dobrega in zaželenega, zato je to delno tudi moj odgovor na splošno, nereflektirano pritoževanje nad preveč zaprtimi krogi in primanjkljajem priložnosti za mlajše avtorje. Želel sem ustvariti prostor, v katerem bo več priložnosti, kot jih je v uveljavljenih tiskanih medijih. Spodbujanje in pripoznanje različnih glasov je po mojem nujno za napredek. Mislim, da se lahko bralci dejansko naveličamo enih in istih glasov, pa četudi so zares dobri. Če si nenehno soočen samo z nekakšnimi »klasiki«, enostavno nimaš več merila, s katerim bi lahko izmeril njihovo vrednost za svoj družbeno-zgodovinski trenutek. Po mojem je treba dejansko vrednost domnevnih vrhuncev nenehno preizkušati na sočasnem dogajanju, vrednosti vzpostaviti relacijsko in relativno. To se vidi še posebej lepo pri poeziji, ki me lahko v dveh zaporednih trenutkih spravlja v obup in ekstazo. Ob nekaterih tekstih se sprašujem, ali se njihov avtor zaveda očitnih pomanjkljivosti, ki jih poskuša (včasih uspešno) prodajati kot kvalitete, ali zelo dobro pozna predhodnika, ki ga posmema, ali je ujel primeren trenutek za prenovljeno recepcijo, ali je njegova pozicija sploh reflektirana ipd. In potem se seveda vprašam, če ni mogoče kriva moja bralska izkušnja, ki je bila pač izoblikovana s teksti neke druge generacije. Zanima me ta sopostavitev. Če govorim o poeziji, ki jo objavljam, še zdaleč ne mislim, da je vse vrhunsko. Ne mislim, da bi morali objavljati samo vrhunsko poezijo, saj domnevna vrhunskost pač ni vnaprej določena.

Pri kritiki se je začelo podobno, vendar je bil razvoj nekoliko drugačen. Interes za pisanje kritike se mi zdi neverjetno velik, vendar sem pri mlajših avtorjih pogrešal več vztrajnosti. Po mojem je treba lastne kriterije najprej dodobra prevetriti in jih potem ponovno potrditi šele v praksi. Nihanja v kvaliteti prejetih tekstov so bila res velika. Nekatere sem uspel skupaj z avtorji izboljšati, pri drugih se tudi po več poskusih ni izšlo. Nikomur nisem vsiljeval mnenja, sicer pa vemo, da dobra kritika ni odvisna od mnenja, ki ga izreka, kajne. A kljub vsemu sem bil mogoče še preveč prizanesljiv, zato sem tudi uvedel štiri »hišne kritike«, vas, ki smo letos sodelovali vsak mesec. Kar se mi zdi super priložnost in dober izziv; če si prisiljen vsak mesec nekaj napisati, ne moreš vedno izbirati, da boš pisal samo o knjigah, ki si jim naklonjen. Naučiš se, da se moraš s knjigami soočiti. A imaš prav, na tej točki sem dejansko želel heterogenst nekoliko omejiti, saj se je iz nje začel razraščati nekakšen neproduktiven relativizem. Tako sem poskušal na področju kritike heterogenost zamenjati za avtorsko prepoznavnost. Hvala vsem štirim. S tem bi vsekakor nadaljeval in naslednje leto povabil štiri nove mlajše kritike.

Aljaž: Domen, če se ne motim je v Sloveniji izdanih skoraj petsto izvirnih pesniških zbirk letno. Ker pokrivaš (izključno?) poezijo, me zanima katerih elementov v sodobni slovenski poeziji ne moreš več prenašati? Lahko izbereš tudi poljuben nežnejši izraz kakor »prenašati«.

Domen: Pri sodobni slovenski poeziji me najbolj moti pregosta deskriptivnost, prenapihnjen jezik, prekomerna patetičnost, sledenje preverjenim vzorcem pisanja (vključno z motiviko in tematizacijo), jezikovna neučinkovitost v primerjavi z metaforiko ter konec koncev samonanašalna pasivnost izražanja pesnikovih mnenj in prepričanj, idej, če hočeš. Poezija mora po mojem mnenju biti aktualna tudi v širšem smislu, ne sama sebi namen, kot se to pač pogosto zgodi; zanima me tista poezija, ki je drzna in kritična, brez dlake na jeziku, iskrena, brutalna, občutena in zato resnična, ne zanimajo me razna zavijanja v celofan lepega ter estetskega, a votlega, nepoglobljenega. Če pristanemo na to, da prihaja poezija iz globočin »notranjega« v nekem človeku, se pri gomili zbirk, ki ničesar ne znajo povedati o življenju in svetu, zares zdrznem ob tem, kako prazni in dolgočasni so lahko ljudje, ki takšno poezijo pišejo ter izdajajo.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica