Dozorevanje nekega pisatelja ali »pisanje vsakomur odsvetujem«

Po obisku in pred knjigo: iz pogovora z Ignacyjem Karpowiczem

Tina Podržaj

Spremembe so navidez neznatne. Odbijajoča sličica na škatlici cigaret. Neubogljiv gumb na srajci, ki se kar naprej odpira. Za odtenek glasnejši smeh. Toda Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj in prevajalec, ki se je leta 2013 udeležil literarnega festivala Vilenica, letos pa je bil gost sejma akademske knjige Liber.ac trdi, da je v teh štirih letih postal drug(ačen) človek in pisatelj. Pogovarjala sva se v Ljubljani, ki jo je tokrat obiskal na povabilo Filozofske fakultete UL ob že osmi izdaji sejma Liber.ac. V organizaciji Oddelka za slavistiko in pod naslovom »Kdo je tebe, Praslovan …« je potekal med 23. in 25. majem.

»Mi jo zapojete?« se mi vrže v besedo, ko mu pojasnjujem, od kod izhaja skrivnostni naslov letošnjega sejma. Na moje opravičevanje, da to ne bi bila ravno prijetna izkušnja, pa veselo doda: »Z veseljem poslušam koga, ki poje tako kot jaz. Veste, dobro zapeti zna vsak. Zapeti katastrofalno pa je večja umetnost.« Nekaj podobnega je nekoč že izrekal tudi o pisanju: »Ugotovil sem, da je preprosto napisati izvrsten roman za petnajst ljudi. Če je človek nadarjen in deloven, lahko mimogrede ustvari takšno mojstrovino. Veliko težje je napisati knjigo, ki v sebi nosi nekaj globljega, napisana pa je v jeziku, ki je bralcu prijazen.« Te besede, izrečene ob izidu Baladin in romanc (Cankarjeva založba, 2013), se brez težav udomačijo tudi ob njegovem predzadnjem romanu Ości (Osti), ki je na Poljskem izšel leta 2013 – v slovenščini, izšel bo pri KUD Police Dubove, pa ga bomo lahko brali zdaj zdaj. Karpowicz namreč s svojim pisanjem dosledno zbira širok krog sledilcev, ki se zlahka dajo nagovoriti na videz neobremenjenemu koncentratu groteske, humorja in ironije, pa čeprav se za njim potuhneta obup in nesmisel. »Ne verjamem v obstoj supersmisla, absolutnega, prevladujočega smisla. Edini vir smislov je človek sam. Vsak od nas si smisel življenja izdela. To je lahko družina, kariera ali vera. V mojem primeru je to književnost.« Za jezikovnimi akrobacijami se skriva tudi Karpowicz sam, oziroma, kot trdi, se je skrival, dokler je po tem še imel potrebo.

Osti so torej še plod prejšnje Karpowiczeve ironično-humoristične pisateljske identitete, s katero se je proslavil in ki smo jo spoznali v njegovem prvem slovenskem prevodu, romanu Baladine in romance. (»Moja najdražja knjiga!« vzklikne. »Na Poljskem je pravkar izšla posebna izdaja zadnjega romana Sońka (pomanjševalnica imena Sonja, op. TP) s tisto elegantno rečjo, ki ji pravim vgrajeni sledilni trakec in stane 20€, tu pa 35!«) (K)Osti se v grlu postavljajo počez z jezikovno bravuroznostjo, ko z razdiranjem in ponovnim (naključnim) sestavljanjem frazemov bralca izvržejo iz rutine, iz udobne, poznane realnosti. Ost(ra) pa je zlasti sama fabula, za katero številni kritiki ugotavljajo, da se je ne da povzeti, v kateri avtor razdira in ponovno (naključno) sestavlja družine in odnose med svojimi junaki. »Paradružinske konstrukcije oziroma koncept družine po izbiri so kazalec drugačnih možnosti. Medtem kot Osti ohranjajo raven psihološkega realizma, so utopični projekt realnosti, v kateri si ljudje celo takrat, ko prekinejo zveze, ostanejo blizu in drug z drugim dobri.« Kako so torej roman brali na Poljskem? Še noben ni doživel tako različnih branj: »Za nekatere je to žalostna knjiga o žalostnih ljudeh v žalostnem svetu, za druge pa zabavna pripoved, ki prinaša upanje in kaže, da v novih medčloveških konfiguracijah ni nič slabega, da niso grožnja za red in varnost skupnosti.« Zaradi tega Karpowicz o Osteh pogosto govori kot »termometru bralčeve tolerantnosti in odprtosti«; vsak ga namreč napolni s tistim, kar je. Bili so takšni, ki so roman označili za »pripoved o skupini norcev in iztirjencev« ter tisti, za katere so bile »ostne« zgodbe nekaj povsem normalnega. »Zame je svet teh protagonistov običajen in normalen. Ne čudijo me veze starejših žensk z mladimi moškimi, istospolne zveze ali razširjene družine. To je moj svet.« Toda ali je tudi poljski? »To seveda spodkopava odvratni poljski projekt, ki takrat, ko je roman izšel, še ni bil tako očiten, danes pa o njem ni nobenega dvoma: trenutna vlada namreč poskuša storiti nekaj, česar ni počela nobena druga, leva ali desna; ponovno želi povezati Cerkev in državo. Čeprav so Osti izšle v nekoliko drugačni realnosti, so že takrat potekali procesi, ki so danes na dlani: v trditvah, da je družina zgolj heteroseksualni odnos in vztrajanje na tem, da mora ženska ostati doma. Žal je na Poljskem od Kristusa ostal zgolj križ kot znak političnega boja in oblasti. In to se nikakor ne spremeni. Z domoljubnim geslom »Bog, čast, domovina« ni nič narobe, toda bilo bi dobro, če bi bil med Bogom in častjo prostor še za toleranco, med častjo in domovino pa spoštovanje do tistih, ki mislijo ali so videti drugače.«

Imamo torej opraviti z genialnim, a napornim in problematičnim otrokom poljske literarne scene? Zagotovo, in to s takšnim, ki je vselej pripravljen na to, da ga bodo – vsaj na desničarskih internetnih portalih – raztrgali in ga obkladali z »vrečo kompleksov«, saj navsezadnje o svoji domovini pravi: »Že leta vem, da je Poljska nekakšna razširjena psihiatrična bolnišnica,« na žaljivke pa pogosto vrača žogico: »Lahko smo veseli, da narod še naprej neguje umetnost branja brez razumevanja.« Dobro ve, kaj s svojo subverzivno držo v poljski družbi povzroča in zdi se, da ga to celo zabava. Če si je odpenjajoči se gumb na srajci še poskušal nekajkrat ponovno zapeti, pa mu za njegovo »natisnjeno« podobo ni niti toliko mar – vsaj sodeč po zamahih, ki so se kar nekajkrat prikradli v debelo uro dolg pogovor namesto besed: »Vi kar napišite, kar se vam zdi«.

Vse bolj jasno je, da je tudi sam Karpowicz nekdo od zunaj, nekdo drugačen, ki preizkuša našo toleranco in odprtost. In se pri tem vse manj ironično distancira od sveta svojih junakov. Za tiste njegove bralce, ki so njegov prejšnji pisateljski pristop cenili, to morda pomeni, da bodo morali (K)ost temeljito preglodati do konca, saj prihaja drugačna naracija, ki jo je Karpowicz že napovedal z zadnjim romanom Sońka, v katerem je jezik preprostejši in bolj liričen. »Vsak človek živi, se stara, nabira izkušnje in se spreminja; podobno pravilo velja za pišoče ljudi. Pri meni ironija, torej nekdanji pogled na svet in književnost, ki je bil zelo blizu ameriškemu postmodernizmu, Pynchonu, DeLillu, še obstaja kot plast v romanu, ki ga zdaj pišem, vendar več ne prevladuje. Ker sem starejši in imam za seboj takšne in drugačne izkušnje, sem začel verjeti v preprostost in čustva in na to se osredotočam. Dovolim si uporabljati besede, ki jih prej brez ironičnega konteksta ne bi nikoli uporabil, ker so se mi zdele kičaste, coelhovske – oziroma s pridevnikom kakšnega drugega slabega pisatelja. Po štiridesetem pa si te besede dovolim uporabljati čisto zares.«

Izmed »velikih« besed pa človek hitro pomisli na ljubezen, ki je, mimogrede, v poljščini tudi ena izmed »osti«: miłość. In čisto zares: ko »magnetofon ugasne« in si Ignacy naroči pivo, se okrog neizrečenih besed začne magnetiti vse več signalov, zaradi katerih besed ni treba več izrekati. Na primer družinska anekdota o tem, kako je svojega partnerja spoznal takrat, ko mu je ta izročil šopek rož (to je bila namreč njegova uradna vloga na podelitvi poljske književne nagrade Nike, katere sekretar je). Ali pa podroben opis načrta, ki ga imata s partnerjem, da bi izdala izbor intervjujev s pisatelji, ki obravnavajo manjšinskost, istospolno usmerjenost, transseksualnost, izključenost. Dokazovati, da je to normalen svet, je torej za Karpowicza postalo eno osrednjih vodil v pisanju in pri udejanjanju tega načrta se mu ni več treba zaslanjati – s humorjem ali čim drugim. »Zadnja štiri leta so prevrednotila moj pogled na svet in zdaj sem mnenja, da se ne bi smel skrivati. V najslabšem primeru se ti bodo ljudje smejali, vendar boš to še vedno ti.« Navsezadnje smo vsi le ljudje iz mesa in (mil)osti.

O avtorju. Tina Podržaj (1984) je poklicno povezana s Poljsko, zasebno pa s Kolumbijo. Iz poljščine in španščine prevaja in o obeh kulturah občasno kaj napiše.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Annus horribilis 2016 je mimo, toda zakaj bi bilo leto 2017 kaj boljše?

    Agata Tomažič

    Nisem bila med tistimi, ki bi jih kaj posebej ganila jadikovanja o annus horribilis 2016, letu, ki da je vzelo nekaj največjih estradnih umetnikov, zato je […]