Delo je beseda za nekaj, kar presega

Jure Jakob (foto: Zoran Arizanović)

Jure Jakob

Četudi velja Jure Jakob v živo menda za bolj molčečega človeka, je njegov glas trojno prepričljiv: njegove pesmi so uspeh tako pri bralcih kot pri kritiki, njegova branja v živo s svojim počasnim, a razločnim ritmom poslušalce potegnejo v zamaknjeno, pozorno tišino, pred kratkim pa smo ga v intervjuju, objavljenem v reviji Literatura (št. 229-230), spoznali tudi kot nadvse artikuliranega sogovornika s poglobljenim razumevanjem – in doživljanjem – poezije.

Njegove zbirke so bile nominirane za Jenkovo in Veronikino nagrado, za prvenec pa je prejel Zlato ptico. Na tihem se ve, da si je njegov pred kratkim ponatisnjeni prvenec Tri postaje že zdavnaj zagotovil svoje mesto med peščico najboljših prvencev pri nas v zadnjem času, morda celo širše.

Za Literaturin obveščevalnik je, na morju loveč prijazne septembrske sončne žarke, odgovoril na nekaj vprašanj. Preberite jih spodaj, preberite v reviji Literatura, preberite njegovo zadnjo zbirko Zapuščeni kraji – v poljubnem vrstnem redu.

 

V tvoji poeziji igra že od prve zbirke sem pomembno vlogo narava, še posebej danes manj pogosta podeželska motivika. Se ti kdaj zdi, da se bralci teh vsebin prehitro oprimejo, ker so pač takoj opazne?

Težko rečem. Ne podcenjujem svojih bralcev, zato dvomin, da je med njimi mnogo takih, ki berejo na prvo žogo. Po drugi strani pa si lahko predstavljam, da obstajajo bralci, ki jim je všeč določena pesniška motivika na podoben način, kot je drugim všeč določena pesniška forma – recimo sonet. Zakaj pa ne?

Čeprav si v preteklosti napisal tudi nekaj kritik pesniških zbirk, pa se tvoja pred kratkim izdana strokovna knjiga ukvarja s pripovednim opusom Lojzeta Kovačiča, torej s prozo. Je ukvarjanje s poezijo pri tebi rezervirano za drugo vrsto pisanja?

Ja, s poezijo se ukvarjam v prvi vrsti tako, da jo pišem.

Pesmi “Kosec” in “Delo”, ki obe tematizirata isto travniško opravilo, se ujemata tudi v ugotovitvi, da delo (kot takšno) ni nikoli zaključeno. V tem je, mislim, vsebovana tolažilna zavest, da te bo delo tudi jutri spet potrebovalo. Pravilno sklepam?

Delo je beseda za nekaj, kar presega, kar je večje od govorca pesmi in čemur ta na nek način vendarle pripada. To je neka oblika tolažilne zavesti, a takšna, ki ne zaceli govorčeve ločenosti, njegove zapuščenosti, ki ničesar ne obeta. Ne vem, če znam to dobro pojasniti. Gre za nekaj podobnega kot pri Camusovem Sizifu. V tem porivanju skale, ki bo vedno znova zgrmela nazaj dol, v tem trudu, ki ne bo ničesar izponil, je človeški odmerek sreče, dostojanstva in svobode.

“Zaklenil sem se, a sije tudi sem, in hočem ostati zraven” – kako se je ta subjektova globoko eksistencialna želja spreminjala od prve zbirke do danes? Zdi se mi namreč, da je bila ves čas prisotna, mar ne?

Mislim, da gre za nekaj, kar verjetno pozna vsak pesnik: resničnosti se najbolj približam, ko pišem in napišem pesem. Vrata, ki stojijo med mano in resničnostjo (verjamem, da so vrata, in ne zid), so narejena iz besed, in iz iste snovi si izdelujem ključ, s katerim jih skušam odpirati. Hočem biti, hočem ostati zraven, hočem živeti; pišem.

Ali lahko iskanje konkretnosti, snovnosti razumemo tudi kot poskus soudeležbe v nekem (višjem) redu stvari? Verjetno znotraj tega prizadevanja staviš predvsem na intuicijo, na trenutno uzrtje, in ne na miselno seciranje?

Poezija je mimesis, so nas učili; posnemanje oz., še bolje, prikazovanje, predstavljanje. Pesem svoj “predmet” prikazuje, prikazovanje pa sledi nekemu predhodnemu uzrtju, ki ga pesnik oblikuje in izdela v pesem. Zato je po mojem mnenju vsaka poezija “intuitivna”, tudi kadar gre za miselno, refleksivno pesem, saj njen smoter ni v motrenju, razdelovanju že obstoječih bitnosti, ampak v izdelovanju novih, pred tem neobstoječih bitnosti. Z njimi pesnik sveta ne razlaga, ampak skuša sebe (in bralca, ki pesem bere) na svet nekako prišiti. Sam sicer verjamem v hierarhijo, a sem po drugi strani tudi nekakšen kljubovalen holist, ki meni, da se “višje” stvari izogibajo zlatim ustom in raje skrivajo tam, od koder jih je še najlaže izbezati z vilami. Malo, seveda, pretiravam.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če sem predolgo v svoji domovini, se počutim kot izgnanec

    Andrej Hočevar

    “Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

  • Ker imam rad slone in slonom podobne živali

    Aljaž Krivec

    Hotel sem pisati frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno.

  • Zmagovalna formula je zgolj dolgoletno mreženje

    Maja Šučur

    Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo.